Jedro

Ob ugotovitvah, da je bilo nepravilno ravnanje prve toženke enkratno in nepričakovano za vse in da je druga toženka nanj takoj pravilno vzgojno ukrepala, ji ni mogoče očitati, da je opustila dolžno skrbnost nad otrokom oziroma pri izvajanju roditeljske pravice. Zato je pravilna presoja, da ni njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožniku povzročila prva toženka (četrti odstavek 142. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih deli (tč. II in III izreka) potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da mu je dolžna plačati še 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 naprej, je zavrnilo. Ravno tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mu je druga toženka dolžna solidarno s prvo toženko plačati 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki stroške postopka v višini 269,86 EUR, drugi toženki pa 364,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z dokazno oceno. Sklicuje se na svojo izpovedbo, izpovedbi A. A. in M. T. ter na izpiske iz predloženega koledarja. Izpovedba prve toženke ni verodostojna, saj so se njene navedbe in izpovedba stalno spreminjale. A. A. je tožnikova bivša partnerka in nima interesa v postopku, priče toženih strank pa so tesno povezane. Izpovedba prve toženke, da je preostanek denarja pustila med papirji, je podana za potrebe te pravde. V 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje „v nasprotju s seboj“ navedlo, da tožniku ni uspelo z zadostno stopnjo gotovosti dokazati količine denarja v vitrini, čeprav mu je verjelo, da je dvignil 5.894,30 EUR gotovine. Ker je v 14. točki navedlo, da izpovedbi tožnika in A. A. nista bili dovolj prepričljivi, se izpodbijane sodbe na da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je postopalo arbitrarno in v nasprotju s pravno varnostjo ter načelom enakopravnega obravnavanja strank. Tožnik ni spreminjal svojih navedb. Jasno je navedel zaporedje pologov, ki jih je dal v kuverto. Sklicuje se na 11. do 13. stran zvočnega prepisa glavne obravnave. Ravnal je logično in življenjsko, ker po škodnem dogodku ni odšel na policijo. Ne strinja se z zaključki sodišča iz 14., 15., 16., 17., 18., 19. in 21. točke obrazložitve. Ker je imel tožbeni zahtevek pravopisno napako, je sodišče napačno zaključilo, da je podal delni umik tožbe. Sklicuje se na izpovedbo N. B. in meni, da ni pravilno povzemanje sodišča v 16. točki obrazložitve, da je bilo na Centru za socialno delo ... navedeno, da mu je zmanjkalo le 6.000,00 EUR. Sodišče je na pamet in arbitrarno ocenilo, da je opravil več manjših investicij v višini več kot 6.000,00 EUR, saj tega podatka ni pridobilo v okviru izvedenega dokaznega postopka. V pritožbi na novo opisuje način nakupa peči in navaja, da nakupov ni zanikal in da navedbe toženk niso šle v to smer. Sodišče je napačno povzelo zapise v koledarju. Za 19. 10. 2012 je navedel: „diplome opazil“, kar pomeni, da je naslednji dan po prejeti plači opazil, da mu manjka denar. Nelogičen je zaključek o tožnikovi neverodostojnosti zaradi dejstva, da ni predložil kuverte, kjer se je nahajal denar. Logično je bilo, da je po pojasnilu prve toženke o lokaciji preostalega denarja ponovno preiskal celotno stanovanje. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugo toženko navaja, da v času škodnega dogodka ni vedela, kje se druga toženka nahaja. Do škodnega dogodka je prišlo, ker druga toženka ni skrbela za nadzor nad prvo toženko. Dejstvo, da je ravnanje prve toženke predstavljalo popolno presenečenje, ne upravičuje neodgovornosti druge toženke. Sodišče je zmotno izračunalo stroške na podlagi uspeha, saj je po temelju uspel v celoti. Ločeno bi moralo obravnavati uspeh po temelju in uspeh po višini. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženi stranki nista podali odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP. Čeprav so priče, ki so potrdile dejstvo, da je prva toženka tožniku odvzela 1.000,00 EUR, sorodstveno povezane, to še ne pomeni, da niso verodostojne. Izpovedba druge toženke je po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno prepričljiva, saj je ob ugotovitvi, da je prva toženka tožniku odvzela 1.000,00 EUR in si brez njene vednosti kupila telefon, zahtevala, da tožnika o odtujitvi denarja obvesti. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnikove navedbe glede dodajanja posameznih zneskov v kuverto niso bile prepričljive, zapisi na koledarju pa so nepregledni in nejasni. Čeprav je zatrjeval(1), da je po škodnem dogodku našel prazno kuverto, je v zaslišanju izpovedal, da kuverte sploh ni našel. O odtujeni vsoti so pravilno kot neprepričljive in življenjsko nelogične ocenjene njegove izjave o preiskavah stanovanja in (ne)prijavi škodnega dogodka policiji (če bi mu bilo res odtujenih 6.500,00 EUR). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču, da je šele kasneje začel zatrjevati, da mu je prva toženka vzela večji znesek denarja. Pritožbeno sklicevanje na zapisnik o izvedbi prve socialne pomoči in na izpovedbo N. B. torej ne more imeti vpliva na drugačno presojo tožnikove verodostojnosti. Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpovedbo A. A. in M. T., saj ti priči nista vedeli, koliko gotovine naj bi se nahajalo v kuverti po maju 2012 (škodni dogodek se je zgodil 14. 10. 2012). Izpovedba A. A.(2) tudi ne nasprotuje opisu dogodka, kot ga je podala prva toženka (da je iz darilne vrečke v vitrini vzela 1.000,00 EUR gotovine, ki se je nahajala poleg kuverte, darilno vrečko s kuverto pa je vrgla „na oni zaboj“, ker je slišala, da prihaja stara mama(3)). Njena izpovedba, ko opisa škodnega dogodka ni spreminjala, je metodološko ustrezno umeščena v celotno dokazno oceno.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo prepričljivo pojasniti, od kje je imel denar za investicije, glede na to, da je ravno takrat ostal brez zaposlitve in naj bi plačeval 360,00 EUR mesečne preživnine. Toženki sta zatrjevali, da je tožnik v času socialne stiske v letu 2013 in 2014 med drugim zamenjal tudi peč centralnega ogrevanja, ki je vredna več kot 6.000,00 EUR(4). Tožnik torej zmotno meni, da navedbe toženk „niso šle v to smer“. Tudi sicer je tožnik zanikal dejstvo, da naj bi vtoževani znesek porabil za investicije z argumentom, da v letu 2013 ni opravljal nobenih investicij(5). Na prvem naroku za glavno obravnavo je poleg splošnih navedb v zvezi s posameznimi investicijami še dodatno zanikal dejstvo, da naj bi zamenjal centralno peč(6). Zaradi tega pritožbene navedbe, ki na novo opisujejo način ter financiranje nakupa centralne peči, niso le neprepričljive, ampak so tudi prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker ocena višine investicije v centralno kurjavo ne predstavlja nosilnega razloga izpodbijane sodbe, ni utemeljena pritožbena navedba o arbitrarnem postopanju sodišča zaradi ugotovitve, da naj bi bila ta investicija vredna več kot 6.000,00 EUR.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka materialnopravno pravilno delno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Čeprav je tožnik izkazal, da je na banki dvignil gotovino v višini 5.894,30 EUR, mu ni uspelo dokazati dejstva, da mu je prva toženka odtujila več kot 1.000,00 EUR gotovine. Kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ravno tako ne predstavlja zapis, da izpovedbi tožnika in A. A. nista bili dovolj prepričljivi. Ugotovitev o neprepričljivosti njunih izpovedb je preverljiva in metodološko ustrezno umeščena v celotno dokazno oceno. Zaradi tega se tožnik neutemeljeno sklicuje na načelo pravne varnosti in niso utemeljeni pritožbeni očitki o arbitrarnem postopanju ter neenakem obravnavanju strank. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so namreč jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij.

8. V času škodnega dogodka je bila prva toženka stara 13 let in 7 mesecev. Ključe tožnikove hiše ji je izročila tožnikova mati (njena babica). Zgolj premišljenost njenega ravnanja sama po sebi še ne pomeni, da bi morala druga toženka (njena mati, ki ji je bila prva toženka ob razvezi s tožnikom zaupana v vzgojo in varstvo) takšno ravnanje pričakovati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zaradi neproblematičnosti predhodnega obnašanja prve toženke škodni dogodek popolno presenečenje za oba starša in da je druga toženka takoj, ko je izvedela za škodni dogodek, pravilno vzgojno ukrepala (zahtevala od prve toženke, da o dogodku obvesti očeta in mu vrne denar).

9. Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (četrti odstavek 142. člena OZ – Obligacijski zakonik).

10. Njihova krivda se presoja v okviru dolžnostnih ravnanj, ki jih imajo pri izvajanju roditeljske pravice (drugi odstavek 4. člena ZZZDR – Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Vključuje neposredno skrb za telesni in duševni razvoj otroka, skladen osebnostni razvoj ter za usposobitev za samostojno življenje. Naložena jim je pazljivost in vzgoja, katere cilj je socializiran družbeno prilagojen odrasel človek – tudi s pravilno oblikovanimi vrednotami s stališča odškodninskega prava(7).

11. Od staršev skoraj štirinajstletnega vzgojno neproblematičnega mladostnika ni mogoče terjati in pričakovati stalnega neposrednega nadzora nad otrokovim gibanjem in njegovimi ravnanji. Ob ugotovitvah, da je bilo nepravilno ravnanje prve toženke enkratno in nepričakovano za vse in da je druga toženka nanj takoj pravilno vzgojno ukrepala, ji ni mogoče očitati, da je opustila dolžno skrbnost nad otrokom oziroma pri izvajanju roditeljske pravice. Zato je pravilna presoja, da ni njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožniku povzročila prva toženka (četrti odstavek 142. člena OZ).

12. Tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče pri izračunu pravdnih stroškov ločeno obravnavati uspeh po temelju in po višini. Tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženko, temelj tožbenega zahtevka zoper prvo toženko pa med pravdnimi strankami niti ni bil sporen. Ker je tožnik zahteval plačilo 6.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja znižanje zahtevka za 500,00 EUR delni umik. Pritožbena navedba o pravopisni napaki je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča neprepričljiva.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2015, list. št. 39 in 41. Op. št. (2): Prim. izpovedbo A. A. na list. št. 144. Op. št. (3): Prim. izpovedbo prvo toženke na list. št. 122, 123 in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Prim. pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2015, list. št. 71. Op. št. (5): Prim. prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2015, list. št. 41. Op. št. (6): Prim. list. št. 95. Op. št. (7): Primerjaj: Jadek Pensa, D, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 824 - 826