Jedro

Le okoliščina, da je bil tožniku priznan pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, še ne pomeni, da mu je samo zato priznan tudi ves čas upravnega spora. Presoja njegovega obstoja in s tem ene do procesnih predpostavk upravnega spora je v pristojnosti sodišča in ni vezana na predhodne odločitve upravnega organa. Ves čas upravnega spora mora biti zato kot verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavni zadevi ni sporno, da se je pritožnik udeleževal postopka razlastitve kot stranski udeleženec, ker je na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, ki so predmet razlastitvenega postopka, imel vknjiženo hipoteko. Prav tako ni sporno, da je bil nad razlastitvenim zavezancem uveden stečajni postopek ter da so bila predmetna zemljišča v stečajnem postopku prodana, pritožnikova hipoteka pa izbrisana iz zemljiške knjige. Zato pritožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko presojo tožbe. Z njo je namreč zahteval presojo pravilnosti odločbe o dovolitvi parcelacije zemljišč, na katerih nima več pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo. Njegov pravno upošteven položaj upnika terjatev, zavarovanih z hipoteko na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, je z izbrisom hipotek v celoti prenehal. Ker je bila njegova pravovarstvena potreba utemeljena prav na tem položaju, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vsebinsko presojo tožbe o dopustitvi parcelacije zemljišč.

Ker torej pritožnik na zemljiščih, ki so predmet izpodbijane odločbe, nima pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo, mu tudi morebitni uspeh s tožbo ne prinaša nobene koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa stranki z interesom povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 352-19/2019-21 z dne 29. 7. 2019. Z navedeno odločbo, izdano v razlastitvenem postopku, je bila razlastitveni upravičenki Mestni občini ... (stranka z interesom v tem upravnem sporu) dovoljena izvedba pripravljalnih del in sicer parcelacija tam navedenih zemljišč v lasti razlastitvenega zavezanca družbe A. A., d. o. o. - v stečaju. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo št. 35020-32/2019-3 z dne 16. 1. 2020. 2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil tožniku priznan položaj stranskega udeleženca v postopku razlastitve zaradi vknjižene hipoteke na nepremičninah, ki so predmet razlastitvenega postopka. Iz zemljiške knjige izhaja, da so bile na vseh spornih zemljiščih hipoteke izbrisane 9. 3. 2020 (z učinkom od 1. 1. 2020). Tožnik zato ne izkazuje več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja tudi v primeru uspeha s tožbo ne more izboljšati. Tega ne spremeni niti njegovo sklicevanje na položaj družbenika razlastitvenega zavezanca, saj ta ni več lastnik v stečajnem postopku prodanih nepremičnin.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je kot stranski udeleženec aktivno sodeloval v upravnem postopku in že zato njegove tožbe ni mogoče zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo standard očitnosti iz navedene določbe ZUS-1, obrazložitev izpodbijanega sklepa pa je materialnopravno zmotna. Poudarja, da mu kot največjemu posamičnemu in ločitvenemu upniku stečajnega dolžnika že ZFPPIPP1 daje pravico izpodbijati terjatve drugih upnikov, med te pa sodi tudi zahteva za razlastitev, za katero meni, da je po vsebini podobna izločitveni pravici. Zato mu ni mogoče odreči pravice, da kot upnik stečajnega dolžnika izpodbija terjatev (zahtevo za razlastitev) stranskega udeleženca.

4. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo presoje vseh okoliščin stečajnega postopka in vpliva razlastitve na njegove pravice, kot npr. nižji dosežen obseg poplačila. Meni, da je zaradi uvedbe stečajnega postopka stranka z interesom izgubila pravni interes za razlastitev, izpodbijana odločba pa zaradi spremembe lastnika zemljišč ni izvršljiva in zato nična. Vztraja, da uvedba razlastitvenega postopka po uvedbi stečajnega postopka ni dopustna, zato bi bilo treba razlastitveni postopek ustaviti. Navaja še, da je razlastitveni postopek vplival na kupnino, doseženo v stečajnem postopku, in na obseg poplačila njegove terjatve, zato je njegov pravni interes tudi v tem, da se zaradi uveljavljanja odškodninske odgovornosti ugotovi nezakonitost ravnanja razlastitvene upravičenke in ničnost izpodbijane odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Stranka z interesom se v obširnem odgovoru na pritožbo strinja s presojo sodišča prve stopnje in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Med drugim navaja, da pritožnik ni več upnik razlastitvenega zavezanca, saj je bila njegova terjatev v stečajnem postopku v celoti poplačana, njegova hipoteka pa izbrisana iz zemljiške knjige. Navaja, da je kupnina celo presegala višino pritožnikove zavarovane terjatve in je bil presežek v znesku 652.676,08 EUR prenesen v splošno stečajno maso.2 Poudarja, da razlastitveni zavezanec ni več lastnik nepremičnin, na katere se nanaša sklep o parcelaciji, zaradi zaključka stečajnega postopka pa je bil 18. 11. 2020 tudi izbrisan iz sodnega registra. Pritožnik zato s tožbo ne more varovati nobene svoje pravne koristi. Ker je geodetska uprava že izvedla parcelacijo zemljišč, tudi ni utemeljen ugovor ničnosti odločbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva plačilo stroškov odgovora na pritožbo skupaj z obrestmi.

**K I. točki izreka**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je predmet te pritožbene presoje sklep o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-13 in s tem vprašanje, ali je pritožnik v času odločanja sodišča prve stopnje imel pravni interes za vsebinsko presojo tožbe. V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo presojo navedb v pritožbenem postopku in se do navedb, ki to presojo presegajo (kot npr. zakonitost postopka razlastitve, izvedba postopka parcelacije, pravni interes stranke z interesom), ni opredelilo.

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Ves čas upravnega spora mora biti zato kot verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. 10. Okoliščine, relevantne za presojo pravnega interesa, se po izdaji akta lahko spremenijo, kar povzroči, da tožnik pravnega varstva ne rabi več, ker tudi uspeh s tožbo ne bi imel več vpliva na njegov pravni položaj. Zato zgolj okoliščina, da je bil tožniku priznan pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, še ne pomeni, da mu je pravni interes samo zato priznan tudi ves čas upravnega spora. Presoja njegovega obstoja in s tem ene do procesnih predpostavk upravnega spora je namreč v pristojnosti sodišča in ni vezana na predhodne odločitve upravnega organa.4 Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da njegove tožbe že iz razloga, ker je kot stranski udeleženec sodeloval v upravnem postopku, ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Sodelovanje v upravnem postopku sicer pomeni, da je izpolnjena ena od procesnih predpostavk (prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1)5, kar pa še ne pomeni tudi izpolnjevanja vseh pogojev za vsebinsko presojo tožbe oziroma ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. V obravnavni zadevi ni sporno, da se je pritožnik udeleževal postopka razlastitve kot stranski udeleženec, ker je na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, ki so predmet razlastitvenega postopka, imel vknjiženo hipoteko. Prav tako ni sporno, da je bil nad razlastitvenim zavezancem uveden stečajni postopek ter da so bila predmetna zemljišča v stečajnem postopku prodana, pritožnikova hipoteka pa izbrisana iz zemljiške knjige. Zato se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko presojo tožbe. Z njo je namreč zahteval presojo pravilnosti odločbe o dovolitvi parcelacije zemljišč, na katerih nima več pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo. Njegov pravno upošteven položaj upnika terjatev, zavarovanih z hipoteko na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, je z izbrisom hipotek v celoti prenehal. Ker je bila njegova pravovarstvena potreba utemeljena prav na tem položaju, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vsebinsko presojo tožbe o dopustitvi parcelacije zemljišč.

12. Ker torej pritožnik na zemljiščih, ki so predmet izpodbijane odločbe, nima pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo, mu tudi morebitni uspeh s tožbo ne prinaša nobene koristi. Tega ne spremeni njegovo sklicevanje na pravice, ki jih ima kot upnik v stečajnem postopku, saj z izpodbijano določbo ni bilo odločeno o terjatvah upnikov. Tudi sicer so izpodbijanju teh terjatev namenjeni drugi sodni postopki, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je torej pravilna.

13. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožnikove navedbe o nižjem poplačilu terjatev v stečajnem postopku in odškodninski odgovornosti stranske udeleženke. Te navedbe so nedovoljena pritožbena novota in jih Vrhovno sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1 ). Poleg tega so pavšalne in neizkazane ter z njimi, glede na vsebino izpodbijanega akta, pravnega interesa v tem sporu niti ni mogoče izkazati. V zvezi z navedbami pritožnika, da naj bi bila s tožbo izpodbijana odločba nična, pa Vrhovno sodišče pripominja, da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski upravni organ zgolj dovolil izvedbo parcelacije, tako da z njo strankam ni naložil obveznosti ali dolžnosti in se ta odločba tudi ne izvršuje, ampak zgolj učinkuje, zato ničnostnega razloga zaradi nemožnosti njene izvršitve ni mogoče uspešno uveljavljati.

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti stranki z interesom njene stroške odgovora na tožbo. Ti so odmerjeni v skladu z drugim dostavkom 155. člena ZPP, ki glede nagrade in stroškov odvetnik napotuje na uporabo veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), in sicer v obravnavani zadevi na podlagi 1. in 4. točke tarifne številke 30. Upoštevaje, da gre pri odločanju o zakonitosti predpisa za neocenljivo zadevo, znašajo stroški nagrade za odgovor na pritožbo 625 točk, to je 375,00 EUR, materialni stroški v višini 2% 7,50 EUR, kar vse povečano za 22% DDV (84,15 EUR) skupaj znaša 466,65 EUR.

1 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). 2 V zvezi s tem se sklicuje na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase St 6449/2014 z dne 28. 2. 2020 in sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase in prenosu v splošno stečajno maso St 6449/2014 z dne 3. 3. 2020, ki sta bila javno objavljena in priložena odgovoru na tožbo. 3 Ta določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 4 Prim. odločba Vrhovnega sodišča I Up 194/2017, 16. točka obrazložitve. 5 V tej določbi ZUS-1 določa, da je tožnik (v upravnem sporu) le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje akta.