Jedro

Ni izpolnjen pogoj "in tukaj tudi dejansko živi", če je bilo dejansko življenje v Sloveniji prekinjeno z odhodom iz Slovenije, v sestavu bivše JA. Morebitna ponovna vrnitev bivšega pripadnika tuje armade v Slovenijo ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja, ampak novo stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika, ki je srbski državljan, za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA dne 19.8.1991 odpotoval s kolono neborbenih vozil v Banja Luko. Tam naj bi se po lastni izjavi, dani na zapisnik dne 7.4.1992, nahajal do 10.10.1992, nakar je za nekaj dni odšel k bratu v Sombor in se dne 15.10.1991 vrnil v Slovenijo. Na tej podlagi tožena stranka zaključuje, da tožnik ves čas dejansko ne živi v Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi, ker njegove, čeprav kratkotrajne odsotnosti, ni mogoče upoštevati kot upravičene delovne odsotnosti, ki ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana odločba zanimiva tako po vsebinski kot po oblikovni plati. Vprašuje, od kod toženi stranki podatek, da je srbski državljan. Navaja, da ji je v postopku izročil listino, iz katere izhaja, da ni državljan Republike Srbije. Trdi, da vrsta dejstev, navedenih v obrazložitvi odločbe, ni točnih ali pa jih tožena stranka sprevrača v njegovo škodo. Tako ni res, da bi bil aktivni pripadnik JA, ampak je bil civilna oseba v službi bivše vojske. Napačno tožena stranka tudi razlaga dejansko življenje v Republiki Sloveniji, saj njena razlaga pomeni, da države ne bi smel niti za trenutek zapustiti, obisk pri bratu v Somborju pa tudi ne pomeni, da dejansko ni živel v Republiki Sloveniji. Kaj naj pomeni upravičena delovna odsotnost, ki ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije, pa tudi ni jasno, ker 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu tega ne zajema. Prilaga kopije listin, iz katerih izhaja, da ima stanovanje v Sloveniji, potni list izdan v Sloveniji, vojaški razpored v Sloveniji in stalno prebivališče v Sloveniji, prijavljen je na zavodu za zaposlovanje v Sloveniji, v Sloveniji je zgradil stanovanjsko hišo, kar vse kaže na to, da dejansko živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim navaja, da tožnik res ni bil aktivni pripadnik JA, ampak civilna oseba, zaposlena v JA. Toda ob dejstvu, da je z armado odšel iz Slovenije, navedena napačna dejanska okoliščina ne vpliva na odločitev. Prereka tožbene navedbe v zvezi s tožnikovim srbskim državljanstvom in navaja, da iz listine, ki jo je v postopku predložil, izhaja le, da ni bil vpisan v evidenco državljanov, kar pa ne pomeni, da srbskega državljanstva, ki mu gre po samem zakonu, nima. Da se sam šteje za srbskega državljana, je razvidno tudi iz njegove izjave, dane v letu 1987 ob rojstvu hčerke, naj ima tudi ona srbsko državjanstvo, medtem ko je mati državljanka Republike Slovenije. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je kot aktivni pripadnik JA s svojo enoto Slovenijo zapustil v avgustu 1991. Navedenemu dejanskemu stanju tožnik oporeka le glede okoliščine, da ni bil aktivni pripadnik JA, ampak civilna oseba v službi JA. Ker se je že sredi oktobra v Slovenijo vrnil k svoji družini meni, da izpolnjuje tudi pogoj dejanskega življenja v Sloveniji.

Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljeno. Z drugim, prav tako nedoločenim pravnim pojmom, kot je neupravičena delovna odsotnost, ga seveda ni mogoče razlagati. Jasno je tudi, da vsakršna fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toliko ima tožnik prav. Toda odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, tak značaj ima. Morebitna ponovna vrnitev v Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena navedenega zakona sploh ni imela namena reševati. In tako je stanje, če pride do prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji zaradi pripadništva bivši JA, ko je bilo od poveljstva te armade odvisno, kje naj pripadnik dejansko živi; to pa je bilo po njenem umiku iz Slovenije območje druge države. Pri tem ni bistveno, ali gre za aktivnega pripadnika ali za civilno osebo v službi tuje armade. Bistveno je, da se prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita dalje. Druge okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, na navedeno presojo same zase ne vplivajo.

Ker v tem primeru ni sporno, da je tožnik v avgustu 1991 zapustil Republiko Slovenijo s svojo enoto kot pripadnik bivše JA, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik od 23.12.1990 dalje ni ves čas dejansko živel v Sloveniji in na tako dejansko stanje je pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Pri tem je podatek o tožnikovem srbskem državljanstvu pomemben le zaradi uporabe navedene določbe, ker je pridobitev državljanstva pod lažjimi pogoji na navedeni pravni podlagi vezana na državljane drugih republik. Če tožnik ne bi bil državljan druge republike, na tej pravni podlagi niti ne bi mogel uveljavljati državljanstva Republike Slovenije. Sicer pa iz kopije potrdila krajevnega urada z dne 9.2.1988, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi (če je to listina, na katero se sklicuje tožnik), ne izhaja, da tožnik ni državljan Republike Srbije, ampak izhaja le, da ni vpisan v evidenco državljanov navedene republike in da je za naknadni vpis potrebno, da vloži ustrezno zahtevo.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.