Jedro

Delo na višini okrog 1,2 m se (kot nenevarno) občasno opravlja tudi v vsakdanjem življenju in je zanj potrebna zgolj običajna previdnost. Zato za takšno delo in škodo, ki med njegovim opravljanjem nastane, delodajalec ni objektivno odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 55.924,50 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da jo višje sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kot bistveno navaja, da je tožnik delal na gradbenem odru, ki je bil visok več kot 1 m in moker, tak oder pa je potrebno zavarovati. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 202/2002. Ko je tožniku spodrsnilo, je padel na tla z višine več kot 1 m, pri tem pa se ni imel za kaj prijeti. Delo tožnika na odru je bilo nevarno zaradi same višine, saj vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. Na odru ni bilo nobene zapore ali pomagala za sestopanje z odra. Oder tudi ni imel pregrad, vse to pa bi moral urediti delodajalec. Ta bi moral o nesreči obvestiti delovnega inšpektorja, ker tega ni storil, pa je nesreča ostala do neke mere nepojasnjena. Ni mogoče slediti sodišču, da tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Podan je tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za poškodbo, ki jo je utrpel pri delu, ko je sestopal z gradbenega odra, postavljenega na višini nekoliko preko 1 metra, pri čemer je bil oder zaradi narave dela (ometavanje sten in stropa z malto) moker. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vsakega dela na zidarskem odru ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti (149. člen OZ), temveč gre za takšno dejavnost zgolj takrat, ko se ta izvaja na takšni višini, da ta sama po sebi predstavlja večjo nevarnost za nastanek škode ob padcu v globino. Delo na višini okrog 1,2 m se (kot nenevarno) občasno opravlja tudi v vsakdanjem življenju in je zanj potrebna zgolj običajna previdnost. Zato za takšno delo in škodo, ki med njegovim opravljanjem nastane, delodajalec ni objektivno odgovoren (primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 695/2008, II Ips 391/1997).

5. Pritožbene trditve, da je delo na odru, višine več kot 1 m nad tlemi, nevarno do te mere, da ga je potrebno zavarovati in na njem namestiti pomagala za sestopanje, pomenijo izhodišče za morebitno presojo krivdne odgovornosti delodajalca. Tožnik je v pravočasno postavljeni trditveni podlagi glede slednje navedel, da je delodajalcu mogoče očitati, da je bil oder moker in poln malte ter da ni poskrbel za varno delo. Gre za povsem pavšalne očitke, ki ne izpolnjujejo standarda tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena glede nedopustnega ravnanja oziroma opustitve delodajalca. Sodišče prve stopnje je v 7. točki izpodbijane sodbe pravilno povzelo določilo Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 83/2005, 43/2011), ki v prilogi glede odrov natančno določa, kako morajo biti slednji postavljeni in zavarovani. Uredba predpisuje, da morajo biti delovna mesta, s katerih obstaja možnost padcev v globino, zavarovana proti padcem na višini 2 m od tal, na višini 1 m pa zgolj ob stopniščih, rampah, prehodih in delovnih mestih ob strojih (za kar v obravnavanem primeru ne gre), pri čemer je delovni pod do višine 2 m mogoče postaviti tudi na kozah. Glede na določila omenjene uredbe in trditve tožnika o značilnostih postavljenega delovnega odra, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da delodajalcu ni mogoče očitati kršitve pravil varnosti delavcev pri postavitvi odra. To velja tudi za ureditev sestopa z odra, v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so očitki o neprimernosti sestopa bili podani šele v pritožbi in zato glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozni.

6. Pritožnik z navedbami o tem, da je bil oder moker, ne konkretizira nedopustnega ravnanja delodajalca, za katerega bi ta odškodninsko odgovarjal. Iz trditev tožnika izhaja, da so delavci na tem odru opravljali delo finega nanašanja malte, za kar so potrebovali moker material, površino pa so še dodatno močili z vodo. Povsem jasno je, da tožnik torej ni mogel delati na suhi delovni površini, saj jo je pri svojem delu sam močil. Tožnik bi lahko uspel z očitki, da ni imel protizdrsne obutve oziroma da bi moral biti prenos malte urejen drugače, teh pa v konkretnem postopku ni podal, zato tudi v tem delu razlogov za krivdno odgovornost delodajalca za tožniku nastalo škodo ni mogoče najti.

7. Ker glede na navedeno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.