Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka ni odločala o teku zamudnih obresti oziroma zakaj ga je, če ga je, implicitno zavrnila.

Izrek

Tožbi se ugodi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje 4. točke izreka sklepa tožene stranke št. Bpp 924/2006 z dne 24. 3. 2010, tako, da se besedilo /.../“, na podlagi izdanega računa v roku 30 dni po izstavitvi računa“ /.../ odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 3. odstavka 2. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ter 6. odstavkom 30. člena v zvezi s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), o predlogu odvetnika A.A., za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje brezplačne pravne pomoči, s sklepom v prvi točki izreka odločil, da se tožniku priznajo nagrada in stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 924/2006 z dne 2. 6. 2006 v višini 1.369,15 EUR, povišano za 20 % DDV (tj. 273,83 EUR) kar skupaj znaša 1.642,98 EUR. V drugi točki izreka je določeno, da je tožnik zavezanec za DDV. V tretji točki točki izreka izpodbijanega sklepa je določeno, da se predlog odvetnika za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 1.642,98 EUR zavrne. V 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je določeno, da „se nagrada in stroški /.../ izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na /.../ , na podlagi izdanega računa v roku 30 dni po izstavitvi računa. Znesek na izstavljenem računu mora biti enak znesku na sklepu.“ V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 924/2006 z dne 2. 6. 2006, bila prosilki dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v zemljiškoknjižnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani Dn št. 9869/2006, zaradi vknjižbe lastninske pravice. Odvetnik A.A. je vrnil tukajšnjemu sodišču dne 12. 11. 2007 originalno in popolno napotnico opr. št. Bpp 924/2006 z dne 2. 6. 2006 in predlagal, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada ter stroški, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijanem sklepu.

V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je sodišče odvetniku A.A. priznalo nagrado in stroške po priloženem stroškovniku v višini 1.642,98 EUR. Odmerilo jih je v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) in v skladu z ZBPP. In sicer: 1.285,20 EUR (tj. 2800 odvetniških točk x 0,459 EUR) in 16,06 EUR (tj. poštnina) in 14,50 EUR (tj. telefaks) in 8,28 EUR (tj. fotokopije) in 45,11 EUR (tj. takse) ter 273,83 EUR (tj. DDV na odvetniške storitve, poštnino, telefaks in fotokopije), skupaj torej 1.642,98 EUR.

Sodišče je odvetniku A.A. že izplačalo del nagrad in stroškov na podlagi sklepa Bpp 924/2006 z dne 13. 8. 2009. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1688/2009-15 z dne 7. 7. 2010 mu je sodišče dodatno priznalo še nagrade, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijanem sklepu v skupnem znesku 2.800 točk x 0,459 = 1.285,20 EUR.

V obrazložitvi zavrnilnega dela sklepa pa tožena stranka pravi: Na podlagi načela potrebnosti in sorazmernosti sodišče odvetniku ni priznalo 200 točk za posvete s stranko (iz prvega sklepa mu je bilo priznanih 50 točk, iz tega sklepa mu je priznanih 250 točk). Iz istega razloga mu sodišče ni priznalo 50 točk za posvete z B.B. in C.C. (iz prvega sklepa mu je bilo priznanih 50 točk, iz tega sklepa mu je priznanih 100 točk). Odvetnik ni upravičen do nagrad za pisne vloge, ki jih je samo pošiljal in ne na novo sestavljal, zato sodišče odvetniku ni priznalo 100 točk za dopisa B.B. in C.C. z dne 18. 6. 2006, ampak mu je priznalo samo 50 točk – 40 točk iz prvega sklepa in 10 točk iz tega sklepa (gre namreč za ista dopisa). Iz istega razloga (to je obveščanje oz. pošiljanje v vednost), odvetnik ni upravičen do 20 točk za obvestilo stranki z dne 30. 6. 2006. Dopis DURS-u z dne 1. 7. 2006 in dopis Banki Č. z istega dne sta medsebojno enaka dopisa kot dopis banke D. z dne 30. 6. 2006, zato je sodišče prisodilo, da odvetnik ni upravičen do nagrade za navedena dopisa. Za pridobitev listin na UE LJ z dne 15. 9. 2006 odvetnik ni upravičen do 50 točk, ampak mu je sodišče priznalo 20 točk na podlagi tar. št. 39/7 OT. Za dopis Okrajnemu sodišču v Ljubljani z dne 19. 9. 2006 in dopis Okrožnemu sodišču v Ljubljani je bilo odvetniku že iz prvega sklepa priznanih vsakokrat po 20 točk na podlagi tar. št. 39/4 OT. Posvet z E.E. z dne 27. 11. 2006 v konkretnem primeru ni samostojna odvetniška storitev, ker so vsi posveti z B.B. vključeni v nagrade za posvete z B.B. in C.C. v vrednosti 150 točk. Za osebni prevzem originala pogodbe z dne 15. 12. 2006 in za sestavo potrdila za stranko z dne 18. 12. 2006 mu sodišče ni priznalo vsakokrat po 50 točk, ampak mu je bilo priznanih vsakokrat po 20 točk na podlagi tar. št. 39/7 OT. Korespondenca po e-pošti z C.C. z dne 18. 12. 2006 v konkretnem primeru prav tako ni samostojna odvetniška storitev, ampak jo je sodišče spoznalo kot obliko posvetovanja, zato je ta nagrada že všteta v nagradi za posvete z B.B. in C.C. v vrednosti 150 točk. Za dopis C.C. z dne 29. 12. 2006 je bilo odvetniku že po prvem sklepu priznanih 150 točk. Za dopis C.C. z dne 29. 12. 2006 je bilo odvetniku že po prvem sklepu priznanih 20 točk na podlagi tar. št. 39/4 OT. Za pregled pošte z Okrožnega sodišča z dne 3. 10. 2006 odvetniku ni bilo priznanih 50 točk, ker odvetnik za navedeno storitev ni predložil potrebnih dokazil. Iz dokazil s strani odvetnika je razvidno da pregled odgovora C.C. s korekcijo po e-pošti z dne 5. 12. 2006 ni samostojna odvetniška storitev, ampak je storitev v nagradi za sestavo zemljiškoknjižnega predloga z dne 17. 1. 2007. Sodišče odvetniku ni priznalo posveta in osebnega prevzema dovolila na C.C. z dne 28. 5. 2004, ker je navedena postavka opravljena pred dnevom vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, saj je bila prošnja vložena 31. 5. 2006 (na podlagi 11/II člen ZBPP). Za dopis sodišču z dne 29. 5, 2007 je bilo odvetniku po prvem sklepu priznanih 20 točk na podlagi tar. št. 39/4 OT. Ker gre samo za obveščanje oz. pošiljanje v vednost in ne za sestavljanje vlog, odvetnik ni upravičen do 20 točk za dopis B.B. z dne 9. 8. 2007 in do 20 točk za obvestilo stranki z istega dne. Za dopis sodišču z dne 29. 9. 2007 in z dne 8. 10. 2007 ter za dopis stranki z dne 29. 9. 2007 je bilo odvetniku že v prvem sklepu priznanih 20 točk za vsak dopis na podlagi tar. št. 39/4 OT. V prvem sklepu je bilo odvetniku tudi že priznanih 20 točk za telefaks z dne 12. 10. 2007 na podlagi tar. št. 39/4 OT. Obvestilo BPP z dne 20. 10. 2007 ni storitev za stranko, zato odvetnik ni upravičen do nagrade zanjo. Vse odvetniške storitve, ki jih je odvetnik na stroškovniku priglasil in so bile opravljene po prejemu odločbe o razrešitvi (29. 10. 2007), mu jih sodišče ni priznalo. Za zemljiškoknjižne izpiske z dne 28. 6. 2007, 21. 5. 2007, 18. 9. 2006 in z dne 13. 9. 2006 mu je sodišče priznalo vsakokrat po 50 točk (4x50 točk). Odvetnik je na koncu stroškovnika še enkrat priglasil nagrado za zemljiškoknjižni izpisek z dne 7. 6. 2006, sodišče mu za to storitev ni priznalo nagrade, saj mu je že bila priznana. Sodišče mu tudi ni priznalo 80 točk za 4x pošiljatev ostalim subjektom z dne 23. 10. 2007, ker tudi ne gre za sestavljanje pisnih vlog, ampak samo za pošiljanje, sodišče je to storitev spoznalo kot nesamostojno odvetniško storitev, ki je všteta v nagradi za sestavo poravnave z dne 23. 10. 2007. Iz istih razlogov odvetnik prav tako odvetnik ni upravičen do 80 točk za 4x pošiljatev dopolnitve pogodbe, ker tudi tukaj ne gre za samostojno odvetniško storitev, ampak je storitev všteta v nagrado za dopolnitev poravnave z dne 26. 10. 2007. Glede poštnin tožena stranka pravi: Odvetniku so bile poštnine priznane že v prvem sklepu, v tem sklepu se mu dodatno priznajo samo še poštnine za storitev, ki jih je odvetnik naknadno priglasil in za storitev, ki so mu bile priznane šele po tem sklepu. Sodišče je odvetniku priznalo: poštnina z dne 12. 8. 2007 + 0,92 EUR, poštnine z dne 23. 10. 2007 + 8,02 EUR (4x1,73 + 1,10) in poštnina z dne 26. 10. 2007 + 7,12 EUR. Skupaj torej: 16,06 EUR.

Glede telefaksov in fotokopij tožena stranka pravi: Sodišče odvetniku že v prvem sklepu ni priznalo stroškov za telefaks in fotokopije, v tem sklepu mu priznava vse, z izjemo: 4x odprava telefaksa z dne 13. 12. 2006, ker odvetnik ni predložil potrebnih dokazil in 3x odprava telefaksa in 2x fct z dne 3. 4. 2008, ker so bile navedene storitve opravljene po prejemu odločbe o razrešitvi (29. 10. 2007). Skupaj torej: 14,50 EUR (telefaks) + 8,28 EUR (fotokopije) = 22,78 EUR.

Glede taks tožena stranka pravi: Sodišče odvetniku v prvem sklepu tudi ni priznalo stroškov za takse. V tem sklepu mu jih priznava. Priznalo mu je vse takse, ki so priglašene na stroškovniku, z izjemo ene: 1,27 EUR za takso za zemljiškoknjižni izpisek z dne 7. 6. 2006. Odvetnik je namreč na stroškovniku dvakrat priglasil isto storitev, sodišče mu jo seveda priznava samo enkrat. Skupaj torej: 45,11 EUR.

Tožnik izpodbija sklep Bpp 924/2006 z dne 24. 3. 2011 v točki 3 iz vseh zakonitih razlogov po 27. členu ZUS, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ni odločeno o zakonitih zamudnih obrestih, kar se nanaša tudi na točko 1. izreka. Prav tako se izpodbija točka 4. v pristavku „na podlagi izdanega računa v roku 30 dni po izdaji računa“. V tožbi navaja naslednje: „Posamične postavke bi se morale priznati tako kot sledi: pošiljatev 30. 6. 2006 2x, 9. 8. 2007 2x 4x20=80t To bi se moralo tarifirati po 39/t. 7 ali 39/t.4

12. 7. 2006 obr. dopis DURS in Banki Č. – ni priznano nič, ker je dopis enak banki D. dopisu – priznati bi moralo 2x 20t= 40t – podlaga kot zgoraj.

19. 09. 2006 - Dopis Okrajnemu sodišču je brez dvoma obrazložen in bi moralo biti priznano 50t po 39/t. 3. - tj. Še 30t. 28.05. 2004 - Posvet in prevzem dovolila – gre za datumsko napako in je pravilen datum 28. 5. 2007, le to izhaja tudi iz samega dovolila – 4. 12. 2006 – priznati bi moralo 20t po 39/t. 7/ dovolilo se je ponovno priložilo k dopisu tožencu z dne 1. 5. 2011 zgoraj desno je tudi datum in podpis prevzema.

29. 9. 2007 – eden dopis sodišču je brez dvoma obrazložen in bo moralo priznati 50 t. Vse skupaj bi moralo priznati še 220t. Zakonite zamudne obresti so bile zahtevane tudi po dopisu 26. 10. 2009/glej točko 1/ in 9. 11. 2009, ki se prilagata. Obenem pa tu ne velja 9. člen nove OT, temveč po 41. členu nove OT stara tarifa – točka 4. izreka glede zapadlosti v roku 30 dni od izdanega računa. Obenem tečejo le te od prvega dne po poteku 30 dnevnega roka v skladu z OT-17. člen. Zahtevane so tudi po dopisu z dne 22. 9. 2009, ki se je priložil k gornjemu dopisu tožencu ter dopisu z dne 2. 4. 2010, ki se je prav tako priložil. Prav tako tudi po dopisu z dne 16. 2. 2011, 10. 1. 2011, 27. 10. 2011. Zakonite zamudne obresti tečejo od 12. 12. 2007. „ Predlaga, da sodišče sklep v točki 3. odpravi in v točki 4. odpravi v pristavku „na podlagi izdanega računa v roku 30 dni po izstavitvi računa“ in se zadeva vrne toženi stranki, ki je odločbo izdala v ponovno odločanje. Tožena stranka je dolžna plačati zakonite zamudne obresti od zneska 2.931,75 EUR od 12. 12. 2007 dalje do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je delno utemeljena.

Tožnik s tožbo med drugim izpodbija 3. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikov stroškovni zahtevek nad zneskom 1.642,98 EUR. Obrazložitev te odločitve je v izpodbijanem sklepu celovita, obsežna in natančna; navedena je v 3. odstavku na strani 6 in v prvem odstavku na strani 7 izpodbijanega sklepa. Tožnikove navedbe v tožbi v zvezi z zavrnilnim delom sklepa tožene stranke pa so postavljene na tak način in do tolikšne mere pavšalno, da sodišče niti ne more ugotoviti, zakaj tožnik meni, da mu konkretne stroškovne postavke niso bile pravilno izračunane ali priznane, saj je iz tožnikovih navedb mogoče razbrati samo, koliko bi mu tožena stranka morala priznati po določenih postavkah. Gola trditev, da je nek dopis „brez dvoma obrazložen“ je preveč pavšalna glede na to, da je tožena stranka natančno navedla, zakaj določenih postavk ni priznala. Sodišče zato v tem delu sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in je tožba v tem delu neutemeljena (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Tožba pa je utemeljena v delu, v katerem tožnik pravi, da tožena stranka neutemeljeno ni odločila o teku zamudnih obresti v zvezi s plačilom zneska 1.642,98 EUR. Tožena stranka namreč ne oporeka tožbeni trditvi, da je tožnik večkrat pred izdajo odločbe zahteval povrnitev stroškov in nagrade z zamudnimi obrestmi. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka ni odločala o teku zamudnih obresti oziroma zakaj ga je, če ga je, implicitno zavrnila. Znesek 1.642,98 EUR je bil tožniku priznan v 1. točki izreka, vendar zaradi tega, ker tožena stranka v prvi točki ni odločila o teku zamudnih obresti, sodišče ni s sodbo poseglo v 1. točko izreka, kjer je tožniku priznan navedeni znesek, saj ni nujno, da je obveznost plačila obresti določena v 1. točki izpodbijanega sklepa. Zato je sodišče ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje 4. točke izpodbijanega sklepa, tako, da je odpravilo besedilo za besedo „... d.d.“ do pike na koncu prvega stavka izreka iz 4. točke sklepa. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala odločiti o zahtevku tožnika za določitev obveznosti plačila zamudnih obresti na znesek 1.642,98 EUR. Ker je tožena stranka v obravnavanem delu kršila procesno določbo, po kateri mora odločiti o vseh zahtevkih stranke (1. odstavek 213. člena ZUP) in bi morala za odločanje o zamudnih obrestih navesti tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno določenemu zahtevku (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), je sodišče v navedenem delu tožbi ugodilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora v ponovnem postopku odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 80 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.