Jedro

Predlagatelj začasne odredbe sicer res mora zatrjevati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode in za to konkretno in natančno navajati relevantna dejstva, vendar pa trditev ni potrebno tako specificirati, kot da bi šlo za ugotavljanje višine že nastale škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek temu sodišču. II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici imata v posesti nepremičnino parc. št. 2/10 k. o. ..., ki je v solasti tožencev. Gre za dovozno cesto, ki povezuje asfaltirano javno cesto z nepremičninami parc. št. 1 (večja poslovna stavba) in 2/1 (njiva) k. o. ... V poslovni stavbi ima sedež druga tožnica, nepremičnina pa je v lasti prve tožnice, ki je družbenica druge. Njiva je v lasti prve tožnice, ki jo tudi obdeluje.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnic za izdajo začasne odredbe. Tožnici sta predlagali, da sodišče naloži tožencem, da nemudoma odstranijo žičnato ograjo, s katero so ogradili nepremičnino (ID ...) in jima na ta način onemogočili dostop do poslovne stavbe ter njive. Sodišče je ocenilo, da ni dokazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, saj tožnici nista dovolj konkretno opisali škode, ki bi lahko nastala (kaj se prideluje na njivi, katera dela so potrebna, kakšen pomen imajo pridelki, koliko oseb je zaposlenih, kakšni so stroški plač, koliko je kupcev itd.).

3. Tožnici se zoper sklep pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa sklep sámo spremeni. Kot neutemeljen grajata očitek sodišča, da nista navedli relevantnih dejstev, ki bi bila pomembna za oceno premoženjske in nepremoženjske škode (št. delavcev, obseg prometa, frekvenca dobaviteljev in strank). Menita, da ti podatki niso bistveni za vprašanje, ali bo čakanje na izvedbo kontradiktornega postopka onemogočilo ali bistveno omejilo dosego namena motenjskega varstva. Poudarjata, da je samovoljno onemogočanje edinega dostopa, ki hkrati predstavlja tudi silo, po ustaljeni sodni praksi zadosten razlog za izdajo predlagane začasne odredbe. Menita, da sodišče zaradi zmotnega očitka o nesklepčnosti njenega predloga, sploh ni ocenilo vseh odločilnih dejstev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o predlogu pritožnic napačno razlagalo pojem težko nadomestljiva škoda, zaradi napačnega razumevanja pogojev za izdajo predlagane začasne pa tudi ni (s stopnjo verjetnosti, ki se v postopku zavarovanja zahteva) ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev.

6. V skladu s 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. V predmetnem primeru sta tožnici predlagali izdajo regulacijske začasne odredbe (torej vsebinsko identične s tožbenim predlogom glede glavne stvari zaradi motenja posesti). Zaradi varstva pravic nasprotnega udeleženca je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba dopustna res le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode.

8. Težko nadomestljivo škodo sta tožnici utemeljevali s trditvami, da nezmožnost dostopa s kmetijskimi stroji posega v možnost obdelave kmetijskih površin, zlasti pa nemožnost dostave blaga, dostopa kupcev in zaposlenih onemogoča normalno poslovanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni dokazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in to obrazložilo, češ da tožnici nista dovolj konkretizirali, kakšna škoda jima grozi. Razumevanje pogoja težko nadomestljive škode prvostopenjskega sodišča, je napačno. Predlagatelj sicer res mora zatrjevati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode in za to konkretno in natančno navajati relevantna dejstva, vendar pa trditev ni potrebno tako specificirati, kot da bi šlo za ugotavljanje višine že nastale škode. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe. Vendar pa je sodišče prve stopnje šlo predaleč, ko je od tožnic zahtevalo takšno specifikacijo škode. Tožnici sta zatrjevali onemogočen (edini) dostop do svojih nepremičnin, kar v skladu s sodno prakso vsekakor predstavlja težko nadomestljivo škodo.(1) Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo prav, ko sploh ni ocenilo in obrazložilo vseh okoliščin, iz katerih bi izhajalo, ali je podan takšen izjemen položaj, ki upravičuje izdajo predlagane začasne odredbe.

9. Tožnici sta zatrjevali, da jima grozijo neugodne posledice v obliki izgube poslovanja in neobdelave njive, na drugi strani pa naj toženci sporne ceste sploh ne bi uporabljali in naj bi ograjo postavili zgolj zaradi nagajanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se pri izdaji ureditve začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje 272/II. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic). Takšno stališče je zmotno in iz odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja.(2) Prav nasprotno, v odločbi Up 257/97 US RS izrecno navaja: „Takšna začasna odredba je torej lahko dopustna, vendar le ob upoštevanju strogih pogojev: jasen izkaz nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode, pri čemer je interese tožnika potrebno tehtati z interesi toženca. Slednje predvsem zahteva presojo, ali bi začasna odredba lahko bila "reverzibilna", tj. ali bi se kljub izdani začasni odredbi in spolnitvi kasneje po sodbi, če bi ta bila zavrnilna, lahko zatoženca vzpostavilo prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več nebi bilo mogoče storiti.“

10. Sodišče mora res zelo omejevalno razlagati pojme grozeče nasilje oziroma težko nadomestljiva škoda, a ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke.(3)

11. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 151. čl. ZPP.

Op. št. (1): Prim. VSL sklep I Cp 997/2010, VSL sklep I Cp 2451/2013, VSL sklep I Cp 2168/2015 in druge.

Op. št. (2): Tako pravna teorija (N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana, 2015, str. 129, U. Vrtačnik, Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasna odredbe, Odvetnik 1/2014, str. 11), kot tudi sodna praksa VSC sklep I Ip 762/2007, VSL sklep II Cp 914/2011, VSK sklep I Cp 895/2006, VSL sklep I Cpg 536/2010, VSL sklep I Cp 2881/2011, VSL sklep I Cp 2168/2015 in druge.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008 (z dne 26.06.2008)