Jedro

Odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti otroka.

Nedvomno je izguba otroka za starše izjemno boleča in sodišče lahko z njimi sočustvuje, a raznolikost življenjskih primerov od njega terja (če želi upoštevati načeli individualizacije in objektivne pogojenosti), da napravi razliko med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka, in tistimi, ki so otroka izgubili v njegovem odraslem življenjskem obdobju. Odškodnina v obravnavanem primeru zato ne more doseči/preseči okvira odškodnin, ki ji sodišča prisodijo staršem, ki izgubijo svoje še nesamostojne mladoletne otroke, za katere starši skrbijo vsakodnevno in celostno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku še 408,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 dalje do plačila ter vsakemu tožniku še 308,42 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnikoma plača vsakemu 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka in II. točka izreka) in vsakemu po 350,50 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (52.489,00 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožnika v pravočasni pritožbi sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Očitata, da bi moralo sodišče pri določitvi pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega upoštevati tako subjektivni kot objektivni element. Sodišče njune osebne stiske in stanja, ki sta ga zatrjevala v trditveni podlagi in ob lastnem zaslišanju, ni upoštevalo v zadostni meri. Povzemata dejanske ugotovitve in vztrajata, da sta zaradi izgube edinega moškega potomca osebnostno spremenjena in poklicno nesposobna dosegati zahtevane poslovne rezultate. Oba sta še vedno v aktivnem obdobju žalovanja, saj izgube ne moreta sprejeti, kar kaže na trajno duševno motnjo. Glede objektivnega elementa opozarjata, da sodišča pri tako hudih izgubah zaradi smrti bližnjega prisojajo odškodnine v razponu do 30 povprečnih neto plač, kar bi utemeljevalo prisojo odškodnine vsaj 30.000,00 EUR vsakemu. V zvezi materialno škodo navajata, da je sodišče njuno trditveno tezo obravnavalo z napačnega materialno-pravnega izhodišča in je z lastnim in nepravilnim sklepanjem izpodbilo njune trditve, da je bil mobitel last pokojnega. Nadalje izpodbijata dokazno oceno glede obleke, kovčka, očal, denarnice in ključev za daljinsko upravljanje. Sodišču očitata, da je stroške v zvezi s pogrebom ocenilo prenizko. Glede nagrobnega spomenika menita, da bi moralo sodišče izvesti predlagan dokaz z zaslišanjem kamnoseka. Tudi zavrnitev povračila stroškov za najem in vzdrževanje groba je materialno nepravilna. Izpostavljata, da je sodišče nepravilno štelo, da sta bili z delnim plačilom v enakem sorazmernem delu poravnani materialna in nematerialna škode, saj je materialna zapadla prej. Izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka in predlagata razveljavitev oziroma ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama nista (bila) sporna pasivna legitimacija niti temelj odškodninske odgovornosti. Sporna je višina odškodnine, pri čemer je nesporno, da je tožena stranka vsakemu od tožnikov že pred pravdo plačala 14.000,00 EUR.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je najprej ustreznost odmerjene s strani sodišča dodatno prisojene odškodnine zaradi smrti bližnjega po prvem odstavku 180. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine na tej pravni podlagi sta načelo individualizacije(1) in načelo objektivne pogojenosti, tj. primerljivosti višine denarne odškodnine.(2) Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki tvorijo dejansko podstat za odmero pravične denarne odškodnine, ter jih na tem mestu skopo povzema. Pokojni je bil ob nezgodi star 27 let. Do svojega 15. leta je živel s staršema, po njuni razvezi pa z očetom. Odšel študirat na obalo. Ko se je vrnil, je nekaj časa živel s tedanjo punco, v času nezgode pa ponovno z očetom. Vez med tožnikoma in pokojnim je bila zelo močna, dnevno so bili v stikih, se pogosto pogovarjali, hodili na izlete in si zaupali. Sin je bil v fazi načrtovanja novega doma, pri čemer sta mu oba starša pomagala. Starša je zelo prizadelo, da je sin ob smrti utrpel hude telesne poškodbe, zaradi katerih je umrl šele po večdnevnih mukah in trpljenju. Tožnica je zaradi sinove smrti še vedno v depresiji, shujšala je pet kilogramov, pojavljajo se ji nočne more, zmanjšana je njena storilnost na delovnem mestu, izmika pa se tudi družabnemu življenju in ima porušen imunski sistem. Tožnik od sinove smrti dalje trpi hudo obliko nespečnosti, v preveliki meri uživa alkohol in pretirano kadi, športne aktivnosti je zmanjšal na minimum, nikakor pa se ne more sprijazniti s tem, da je ravno on sina navdušil za motorje.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in kot primerno denarno odškodnino prisodilo tožnikoma vsakemu po 20.000,00 EUR. Človeško življenje nima cene niti denarne vrednosti, temveč je narava denarne odškodnine iz tega naslova v satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Denar ne more odpraviti duševnega trpljenja niti vzpostaviti prejšnjega stanja, torej stanja pred škodnim dogodkom(3), zato se tovrstna odškodnina odmerja, kot že zgoraj poudarjeno, v skladu z načelom individualizacije in načelom objektivne pogojenosti, tj. primerljivosti višine denarne odškodnine.

8. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo načelo individualizacije, kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev (7. točka te obrazložitve). Pritožbene navedbe, da to načelo ni bilo v zadostni meri upoštevano, niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo tudi, da se je pokojni v precejšnji meri že osamosvojil, a je bila vez med tožnikoma in sinom kljub temu zelo močna, ter da je pokojni umrl šele pet dni po nesreči in sta starša zato dodatno trpela.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi objektivni kriterij. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišča v takih primerih prisojajo odškodnine v razponu do 30 povprečnih plač (kar bi pomenilo 30.000,00 EUR vsakemu tožniku). Sodna praksa staršem zaradi smrti otroka prisoja odškodnine v razponu od 15 do 18 povprečnih plač(4), kar pomeni, da s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina že prebija okvir, ki ga je v istovrstnih primerih začrtala sodna praksa. Zahtevana odškodnina (30 povprečnih plač) za tovrstno škodo je bila prisojena le v zadevi višjega sodišča I Cp 643/2012(5), v kateri je bilo dejansko stanje drugačno zlasti zaradi okoliščin izgube(6) in zato, ker je bil otrok mlajši (11 let), medtem ko sta tožnika v tej zadevi izgubila sina, ki je bil že v zgodnjem odraslem obdobju, in se je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, že skoraj popolnoma osamosvojil. Nedvomno je izguba otroka za starše izjemno boleča in sodišče z njimi sočustvuje, a raznolikost življenjskih primerov od njega terja (če želi upoštevati zgoraj izpostavljena načela pri odmeri odškodnine), da napravi razliko med starši, ki so izgubili mladoletnega otroka(7), in tistimi, ki so otroka izgubili v njegovem odraslem življenjskem obdobju. Odškodnina v obravnavanem primeru zato ne more doseči/preseči okvira odškodnin, ki ji sodišča prisodijo staršem, ki izgubijo svoje še nesamostojne mladoletne otroke, za katere starši skrbijo vsakodnevno in celostno.(8)

10. Pritožbene navedbe o tem, da omejevanje višine odškodnine s sodno prakso, glede na intenzivnost čustvene vezi, okoliščine in posledice izgube, ne more biti absolutno, so v teoretičnem smislu pravilne. Vendar morajo biti ugotovljene dejanske okoliščine take, da je na njihovi podlagi mogoče odstopiti od dosedanje sodne prakse in prebiti okvire, ki jih je sodna praksa začrtala za določeno vrsto škode.(9) V obravnavanem primeru je, upoštevaje dejanske okoliščine podobnih primerov, prvostopenjsko sodišče že odstopilo od sodne prakse in tožnikoma zaradi hudih duševnih bolečin prisodilo več, kot sodišča prisojajo v podobnih primerih. Dejansko stanje obravnavane zadeve je do določene mere podobno z zadevo II Ips 954/2008, kjer je sodišče prav tako odstopilo od uveljavljene sodne prakse, ker je ugotovilo, da gre za prizadetost, ki presega običajne primere (materi je bila prisojena odškodnina v višini 23 povprečnih plač).(10) A bistvena razlika med izpostavljenim in tu obravnavanim primerom je v tem, da je sin v zadevi II Ips 954/2008 stalno živel z mamo in ji nudil vsestransko oporo in pomoč (bil je tudi nekaj let mlajši), v obravnavanem primeru pa sin s tožnico ni živel, pri tožniku pa le začasno (nekaj časa je živel na obali, kjer je študiral, potem pa s punco, le v obdobju neposredno pred smrtjo spet pri očetu, a si je že urejal nov dom). Razlika v odškodnini (23:20 povprečnih plač) torej ima oporo v različnih dejanskih okoliščinah.

11. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako subjektivni kot objektivni kriterij za odmero primerne in pravične denarne odškodnine, zato je pritožba v delu, ki se zavzema za prisoditev višje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, neutemeljena.

12. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, s katerim pritožnika izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o materialni škodi.

13. V zvezi z mobitelom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikoma ni uspelo dokazati niti da je šlo za škodo pokojnega niti višine škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da tožnika nista predložila računa o nakupu prenosnega telefona ali morebitne naročniške pogodbe, hkrati pa sta zatrjevala, da je škoda uničenega telefona 750,00 EUR, kar glede na hitro padanje vrednosti mobilnih telefonov ne more držati.

14. Glede kovčka, očal, usnjene denarnice in dveh ključev za daljinsko upravljanje pritožnika navajata, da bi moralo sodišče izvesti dopolnilno zaslišanje tožnikov. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (6. in 7. stran obrazložitve), je sodišče vpogledalo v fotografije prometne nesreče (A 25) ter v zapisnik o najdenih predmetih (A 29) in ni ugotovilo, da bi katerakoli od teh listin potrjevala, da je bil v nesreči uničen kovček za skuter in očala. Iz zapisnika o najdenih predmetih prav tako ne izhaja, da so bili denarnica in dva ključa na daljinsko upravljanje uničeni. Pritožbeno sodišče pripominja, da je prvostopenjsko sodišče zaslišalo oba tožnika, ob tem pa ju je imel tudi njun odvetnik možnost povprašati o uničenih predmetih, pa tega ni storil, zato je pritožbeni očitek, češ da bi ju moralo sodišče dodatno zaslišati, neutemeljen.

15. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnikov, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo stroške v zvezi s pogrebom. Sodišče je tožnikoma iz naslova pogrebnih stroškov (28. točka obrazložitve) prisodilo 2.061,00 EUR, in sicer 516,00 EUR za plačilo pogreba, kar je bilo listinsko izkazano, ostale stroške v zvezi s pogrebom pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo po prostem preudarku. Odločilo je, da skupni strošek za pevce, župnika, cvetje, pogostitev, žalna oblačila in potne stroške znaša 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bi tožnika vsaj nekatere od naštetih storitev lahko dokazala s plačanimi računi, da bi dokazala vtoževano višino, ker pa tega nista storila, je bilo na mestu odločanje po prostem preudarku, prisojeni znesek pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primeren.

16. V zvezi z nagrobnim spomenikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnikov o tem, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem kamnoseka, neutemeljene. Dokazni predlog namreč ni primeren za dokazovanje stroškov izdelave nagrobnega spomenika (ki je na tem grobu že stal, kot izhaja iz fotografij – priloga A 30 in A 31), česar sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno obrazložiti. Vrednost izvedenega dela bi lahko tožnika dokazala le z listinskimi dokazi, torej z ustreznim potrdilom o plačilu, dokazovanje po prostem preudarku pa v tem primeru ne bi bila na mestu.

17. Glede stroškov za najem in vzdrževanje groba sodišče prve stopnje tožnikoma ni priznalo nobene materialne škode, ker tožnika nista predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi potrjeval vtoževane stroške. K razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče dodaja, da sta tožnika iz tega naslova vtoževala 3.582,00 EUR, nista pa tega zneska specificirala, zato niti ni jasno, za kakšne stroške naj bi šlo (glej trditve na list. št. 27 spodaj). V sodni praksi se priznavajo običajni stroški pogreba, kamor med drugim spadajo tudi stroški nakupa oziroma zakupa grobnega mesta in stroški ureditve in vzdrževanja groba, a je treba pripomniti, da sta stroške samega pogreba in ureditev spomenika tožnika vtoževala ločeno (glej 16. in 17. točko te obrazložitve). Vzdrževanje groba pa zajema predvsem ureditev groba neposredno po pokopu, čiščenje in ohranjanje primerne stopnje urejenosti ter okraševanje s cvetjem in svečami.(11) Kot izhaja iz 32. točke izpodbijane sodbe, je bil pokojni pokopan v grobu, kjer je bilo pred njim pokopanih že pet drugih oseb (to potrjujejo fotografije A 30 in A 31). Kljub temu da grob očitno ni bil najet izključno za pokojnega, bi tožnika lahko predložila najemno pogodbo, s katero bi dokazala višino stroškov najema, prav tako pa bi lahko vsaj primeroma predložila račune za cvetje (strošek cvetja na pogrebu jima je sodišče sicer priznalo – 16. točka te obrazložitve) in sveče, česar nista storila. Tudi pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožnika nista izkazala, kakšna škoda jima je iz tega naslova nastala.

18. Utemeljeno pa pritožnika opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrstni red vračunavanja izpolnitve v skladu z določilom drugega odstavka 287. člena OZ, in sicer glede na vrstni red zapadlosti posameznih terjatev. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da je tožena stranka z delnim plačilom odškodnine v višini 14.000,00 EUR vsakemu tožniku v enakem sorazmernem deležu poravnala odškodninski zahtevek iz naslova materialne in nematerialne škode in je zmotno uporabilo 287. člen OZ. Kadar se upnik in dolžnik ne sporazumeta oziroma dolžnik (tu tožena stranka) ne določi vrstnega reda vračunanja (kot se je zgodilo v obravnavanem primeru), se plačilo uporabi za izpolnitev obveznosti po vrstnem redu, ki se določi z uporabo pravil iz drugega do četrtega odstavka 287. člena OZ. Ta se uporablja tako, da se naslednje (podrejeno) pravilo uporabi samo, če niso izpolnjene predpostavke za uporabo prejšnjega pravila. Prvo pravilo pravi, da če obveznosti zapadejo ob različnem času, se vrstni red obveznosti določi po vrstnem redu zapadlosti (drugi odstavek 287. člena OZ). Po tem pravilu se torej kot prva poračuna tista obveznost, ki je zapadla najprej. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je materialna škoda(12) zapadla v plačilo pred nematerialno, zato ni bilo podlage za uporabo četrtega odstavka 287. člena OZ in sorazmeren poračun, končni izračun še dolgovane odškodnine pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepravilen.

19. Tožena stranka je 21. 12. 2011 vsakemu tožniku plačala 14.000,00 EUR. Z delom tega zneska je tožena stranka poravnala celotno odškodnino za materialno škodo. K znesku 1.253,50 EUR (odškodnina za materialno škodo) je treba prišteti zakonske zamudne obresti, ki so tekle od 29. 9. 2011 do 21. 12. 2011, ko je bilo plačilo izvedeno (obračun obresti se opravi do vključno 20. 12. 2011). Od plačanega zneska 14.000,00 EUR je treba šteti, da je tožena stranka vsakemu tožniku plačala 1.279,55 EUR odškodnine za materialno škodo. Razlika 12.720,45 EUR je plačilo nematerialne škode, ki pa ni bila v celoti plačana. Revalorizirana vrednost tega zneska na dan izdaje sodbe znaša 13.191,11 EUR. S plačilom v decembru 2011 je tožena stranka torej vsakemu tožniku plačala 13.191,11 EUR odškodnine za nematerialno škodo. Glede na to, da pripada vsakemu tožniku po 20.000,00 EUR iz tega naslova, je tožena stranka dolžna vsakemu tožniku plačati še 6.808,89 EUR in ne le 6.400,00 EUR, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi pete alineje 358. člena sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izreka ustrezno spremenilo tako, da mora tožena stranka vsakemu tožniku poleg 6.400,00 EUR plačati še 408,89 EUR odškodnine za nematerialno škodo.

20. Tožnika v pritožbi konkretizirano in utemeljeno izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo pravilno priglašene nagrade za posel po tar. št. 2200 ZodvT, ki se nanaša na nagrado za sestavo odškodninskih zahtevkov za oba oškodovanca/tožnika v znesku 1.767,00 EUR. Če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. od 2200 do 2202, se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo nagrado za postopek v višini 1.023,10 EUR. K temu znesku je treba prišteti nevšteti del oziroma minimalno 25 % nagrade za posel (1.767,00 EUR), kar znaša 441,75 EUR. Končni znesek nagrade za postopek z všteto nagrado za posel znaša 2.208,75 EUR. Prav tako v okviru potrebnih stroškov postopka ni priznalo stroška sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 1.317,00 EUR. Tožena stranka mora tožnikoma plačati 6.558,67 EUR pravdnih stroškov (2.208,75 EUR + 944,40 EUR + 983,70 EUR + 20,00 EUR, skupaj 4.156,85 EUR, skupaj z 22 % DDV 5.071,36 EUR ter 1.317,00 EUR sodne takse, skupaj 6.388,36 EUR). Ker sta tožnika delno uspela s svojo pritožbo, sta posledično uspela z večjim delom svojega zahtevka, kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jima mora tožena stranka povrniti 21 % od 6.388,36 EUR, kar znaša 1.341,55 EUR. Upoštevaje stroške tožene stranke (30,00 EUR) ter njen 79 % uspeh, sta ji tožnika dolžna povrniti 23,70 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka plačati tožnikoma 1.317,85 EUR oziroma vsakemu od njiju 658,92 EUR. Ker jima je prvostopenjsko sodišče že prisodilo vsakemu po 350,50 EUR, jima mora tožena stranka povrniti še vsakemu po 308,42 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo

21. Tožnika sta uspela le z nesorazmerno majhnim delom, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej); primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2010, opr. št. Cp 1072/2010. (2) Načelo terja uporabo pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri – še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic; glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 4. 2014, opr. št. I Cp 3483/2013. (3) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 23. 8. 2012, opr. št. II Ips 1132/2008. (4) Primerjaj primere, navedene v knjigi Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, poglavje XVII. Smrt bližnjega str. 1249-1276. Glej primere pod št. 15, 20, 25, 27 in 35. (5) Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 643/2012

(6) Šlo je za starša, ki sta sina (star je bil 11 let) izgubila na šolskem športnem dnevu. Kljub temu da naj bi bil pod ustreznim nadzorom prisotnih učiteljev, je prehitro stekel po hribu navzdol, tako da ni mogel kontrolirati hitrosti spusta in pri tem izgubil življenje. Odmerjena odškodnina staršev je zaradi izrednih okoliščin primera povsem na zgornji meji odškodnin, ki so bile prisojene v primerljivih situacijah. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 31. 1. 2013, opr. št. II DoR 384/2012. (7) Vrhovno sodišče je v zvezi z zadevo I Cp 643/2012 poudarilo (II DoR 384/2012), da je prisojenih 30.000,00 EUR povsem na zgornji meji odškodnin, pri čemer je treba izpostaviti, da je bila primernost prisojene odškodnine presojana zgolj na podlagi predloga tožeče stranke, ne pa tudi, ali je odškodnina morda odmerjena previsoko.

(8) Tako sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 8. 2012, opr. št. II Ips 1132/2008. (9) Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 9. 4. 2014, opr. št. I Cp 3483/2013. (10) Oškodovanka je izgubila sina, ki je bil v času prometne nesreče star 23 let in se je že ustalil in redno zaposlil, še vedno pa je živel skupaj z materjo. Ob razvezi je bil dodeljen materi, starejši sin pa možu, zato je bil v njenem življenju edino pričakovanje. Materi, stari komaj 48 let, je bil sin v vsestransko oporo in pomoč, zato bo zaradi njegove izgube še dolgo duševno trpela. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 9. 2010, opr. št. II Ips 954/2008. (11) Tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 5. 2008, opr. št. II Ips 146/2006. (12) Del prisojene materialne škode je zapadel ob prometni nesreči (čelada, motorno kolo …), del pa ob pogrebu oziroma neposredno po njem, medtem ko je nematerialna škoda zapadla s postavitvijo zahtevka, naslovljenega na toženo stranko.