Jedro

Glede na to, da tožnica v postopku ni uspela ovreči zakonske domneve o nelojalnem ravnanju njene pravne prednice in da sta izpolnjena tudi ostala dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, je odločitev upravnih organov obeh stopenj, da se tožničina pravna prednica ni štela za jugoslovansko državljanko, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 34/2001-7 z dne 18.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 21.12.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote P., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 22.4.1998, s katero je bilo ugotovljeno, da se tožničina pravna prednica M.S., vdova H., roj. K., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) po 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker tožničina pravna prednica ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Upravna organa sta ugotovila, da se M.S. po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž) ni štela za jugoslovansko državljanko. Po navedeni zakonski določbi niso pridobile jugoslovanskega državljanstva osebe nemške narodnosti, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne Republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Da se oseba ni štela za jugoslovanskega državljana, so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije navedeni pogoji. Po 3. odstavku 63. člena ZDen v postopku ugotavljanja državljanstva za denacionalizacijske upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Navedeno določbo je mogoče po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), razlagati kot domnevo nelojalnosti, ki je zato pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne ugotavlja in nelojalnosti osebe ne dokazuje, je pa zoper domnevo stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti oziroma nasproten dokaz. Sodišče prve stopnje glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku nima pomislekov. Iz upravnih spisov je razvidno, da je pok. M.S. zapustila Jugoslavijo, oziroma da je ob uveljavitvi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž (4.12.1948) živela v tujini. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, ko je imenovano štela za osebo nemške narodnosti. To ugotovitev je tožena stranka pravilno oprla na arhivske podatke o članstvu v Kulturbundu (seznam članov Kulturbunda, stran 838, 69 in 184 arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve fonda Kulturbund 118/2 in 118/7) in arhivske podatke Muzeja narodne osvoboditve M., iz katerih je razvidno, da je bila tožničina pravna prednica članica Š. domovinske zveze (Krajevna skupina P.) in imetnica rdeče izkaznice. Zavrača tožbeni ugovor, da imenovana naj ne bi bila članica Kulturbunda, ker iz zgodovinskih virov, tudi tistih, na katere se sklicuje v tožbi, izhaja, da se po formalnem prenehanju delovanja Kulturbunda (11.5.1941) in ustanovitvi Š. domovinske zveze (10.5.1941) Nemci in člani Švabsko nemške kulturne zveze postali člani Š. domovinske zveze in so dobili rdečo izkaznico, medtem ko je večina slovenskega prebivalstva prejela zelene izkaznice. Sodišče prve stopnje ravno tako zavrača tožbeni ugovor v zvezi z neverodostojnostjo dokazov (arhivskega gradiva), ki je bilo uporabljeno pri odločanju. Po 2. odstavku 159. člena ZUP/86 se lahko uporabi kot dokazilo vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmske kopije, listine ali reprodokucije ter kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek ter izvaja dokaze in jih presoja pa je, kateri dokaz bo štela za utemeljenega in verodostojnega. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje pravilna presoja tožene stranke, ko je štela kot verodostojen dokaz arhivske podatke Ministrstva za notranje zadeve in Muzeja narodne osvoboditve M. Tožnica izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 72. členu ZUS. Sodišče prve stopnje utemeljuje nemško narodnost pok. M.S. z njenim članstvom v organizaciji Kulturbund in Š. domovinski zvezi, pri čemer se opira na zgodovinske vire. Pri utemeljevanju članstva se upravna organa in sodišče prve stopnje sklicujeta na dokaz, dopis Muzeja narodne osvoboditve v M. z dne 14.5.1997, iz katerega izhaja, da ta zavod potrjuje članstvo tožničine pravne prednice v navedenih organizacijah. V upravnem postopku in sodnem postopku pa nista bili pridobljeni overjeni kopiji listin, na katere se sklicuje navedeni zavod, niti nista bili neposredno vpogledani. Članstvo pok. M.S. v organizaciji Kulturbund se utemeljuje tudi z dopisom Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 6.2.1997, pri čemer pa tako upravni organi kot sodišče niso pridobili overjene kopije dokumenta, na katerega se sklicuje ministrstvo niti tega dokumenta niso neposredno vpogledali. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na konkretne tožničine ugovore glede sporne verodostojnosti navedenih arhivskih dokumentov glede narodnosti tožničine pravne prednice, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Upravna organa in sodišče prve stopnje so tudi nepopolno in zmotno ugotovili pravo dejansko stanje glede članstva tožničine pravne prednice v Kulturbundu in Š. domovinski zvezi in v posledici tega tudi glede njene nemške narodnosti. Nepravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je bila imenovaana po rodu in lastnem izrekanju Slovenka. Ravno tako je bilo v postopku zmotno ugotovljeno pravo dejansko stanje glede očitanega nelojalnega ravnanja pok. M.S. proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Še živeče priče so izpovedale, da se pok. M.S. ni ukvarjala s političnim udejstvovanjem, da je bila gospodinja, da se v javnosti ni z ničemer izpostavljala, da je živela v ozadju svojega moža, ki se je prav tako umaknil iz javnega življenja, da je govorila slovensko, skratka, da je bila med vojno popolnoma nevtralna in neopredeljena. Tako ni mogoče zaključiti, da je bila nelojalna do svoje države, do svojega naroda, še manj pa, da se je kakorkoli pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 3. odstavka 63. člena ZDen in 2. odstavka 35. člena ZDrž. Pravilni in utemeljeni so tudi razlogi izpodbijane sodbe, ki se opirajo na navedene zakonske določbe kot tudi na podatke in listine v upravnih spisih.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da se okoliščini, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve novele ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48) živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih (2. odstavek 159. člena ZUP/86), medtem ko je nelojalnost, to je treji pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž le pravna domneva, kar pomeni, da je možen nasprotni dokaz.

Obstoj nemške narodnosti in življenja v tujini je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v zvezi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. V zadevi ni sporno, da se je M.S. na dan uveljavitve novele ZDrž 4.12.1948 nahajala v tujini, pritožnica pa temu dejstvu v teku celotnega postopka niti ni oporekala. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na neverodostojnost podatkov glede članstva pritožničine pravne prednice v Kulturbundu in v posledici tega njene nemške narodnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je članstvo M.S. v Kulturbundu razvidno iz arhivskega gradiva, na katerega se je tožena stranka v svoji odločbi pravilno sklicevala, navedeni arhivski podatki pa so predloženi tudi v upravne spise. Pritožnica dvomi v verodostojnost arhivskih podatkov, vendar pa ne navede in ne predloži konkretnih dokazov, ki bi lahko ovrgli članstvo njene pravne prednice v organizaciji Kulturbund.

Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, je bila tožnici že v postopku pred izdajo prvostopne upravne odločbe (dopis Upravne enote P., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 19.8.1997) dana možnost dokazovanja, da nelojalnost kot tretji pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, v primeru njene pravne prednice ni obstajala. Kot je razvidno iz upravnih spisov je pritožnica to možnost dokazovanja izkoristila. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta bili v postopku zaslišani dve priči, M.K. in F.R., vendar pa iz njunih izpovedi ne izhaja neko konkretno lojalno ravnanje pritožničine pravne prednice. Priči sta izpovedali, da je tožničina pravna prednica govorila slovensko in da se ni politično udejstvovala, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne zadošča za dokaz o obstoju njene lojalnosti.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.