Jedro

Tožnik ni bil pri poteku dogodkov prava neuka stranka, saj je imel odvetnico in tudi sporna pogodba je bila napisana v obliki notarskega zapisa. Tožnik nikoli ni trdil, da ga notar ne bi opozoril na vsebino, pravne posledice pravnega posla in izjavo volje. Tožnik je tudi imel dovolj časa, da se prepriča o pravnih in dejanskih dejstvih oziroma posledicah podpisa te pogodbe. Kot sam navaja, so bila pogajanja med strankami kar 3 leta in na koncu so se dogovorili tako, kot piše v pogodbi. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni bil v opravičljivi oziroma nezakrivljeni zmoti, je zato pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, sklenjena v notarski obliki 23. 11. 2011 pri notarju M. B. za nepremičnino parc. št. ... k. o. ... in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V sporni pogodbi je navedeno, da predmetna listina predstavlja pravni posel za prenos lastninske pravice po 39. členu v zvezi s 43. členom SPZ. Tožnik je toženi izstavil listino, na podlagi katere se ta vpiše kot lastnica. V času podpisa sporne pogodbe je bil pri nepremičnini kot tožnik vpisan tožnik in to je tožena stranka ves čas vedela. Proces prepričevanja tožnika je trajal približno 3 leta. Ves ta čas tožeča stranka proti toženi ni vložila tožbe. Toženec je preprost kmečki človek, ki živi sam in je odrezan od sveta. Napačen sklep sodišča je, da tožnik ni bil v nezakrivljeni zmoti. Sodišče ni upoštevalo konkretnih okoliščin, da tožnik ni bil dolžan podpisati te pogodbe. Je dejansko in pravno neuka stranka. Nima šol in nima osnovnega razumevanja pravnih posledic pravnih poslov. S strani tožene stranke je bil izpostavljen pritiskom in o tem je izpovedal na sodišču. Nejasno je, zakaj se tožena stranka ni odločila za tožbo, če je bila mnenja, da bi sporno parcelo lahko priposestvovala. Tožena stranka ni bila dobroverna, saj je ves čas vedela, da je zemljiškoknjižni lastnik nekdo drug. Vpis v zemljiško knjigo je javen. Sodišče ugotovi, da bi tožnik moral pred podpisom pogodbe preštudirati, ali je dolžan pogodbo podpisati in šteje, da ni bil v opravičljivi zmoti. Tožnik živi na kmetiji in z bolno materjo. Njegova kmetija je po mnenju Ministrstva za varno hrano neurejena in je stalna tarča veterinarske inšpekcije. Notar M. B. je povedal, da je želel toženec le denar in da je to bil pogoj za podpis pogodbe. To pove, da ni imel tožnik pred očmi priposestvovanja. Tožnik se ni zavedal, da tožena stranka s tožbo nikoli ne bi uspela, saj zahtevek po določbi 350. člena OZ zastara v 10 letih. Zmota je bila bistvena in glede na okoliščine primera opravičljiva.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Opozarja, da je bila ob vložitvi spora kot višina spornega predmeta označeno 5.000,00 EUR, sodišče pa je določilo 90.000,00 EUR. Tožnik ni zatrjeval nedopustne grožnje niti strahu. Tožnik je bil poslovno sposoben in je lahko analiziral pogodbo, saj je imel odvetnico. Tožnik je zatajil prejem 20.000,00 EUR, kar je potrdil šele ob predložitvi dokazila o prejemu. Med zaslišanjem se je izogibal odgovorom, kar kaže, da razume zadevo. Tožnik je zavračal podpis pogodbe, dokler ni dosegel cene 20.000,00 EUR. V poskusu denacionalizacije ni uspel, saj je upravni organ zavrnil zahtevek, da je pravni prednik parcelo prodal pravnemu predniku toženca. Zato te parcele ni mogel podedovati. Tožnik parcele ni imel nikoli v posesti in to od leta 1968 dalje. Tožnik vseskozi ve, da je parcela prodana. Tožba bi bila uspešna na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in po 10 letih je toženec pridobil lastninsko pravico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pravilno v sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala kot pravno podlago za razveljavitev pogodbe bistveno zmoto in da mu je tožena stranka grozila in nanj vršila pritisk. Sodišče prve stopnje je obdelalo tudi smiselno zatrjevano tožbeno podlago in sicer prevaro. V pritožbi tožeča stranka vztraja, da je šlo za bistveno zmoto in trdi, da je tožnik podpisal pogodbo zaradi pritiskov tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno pri odločanju oprlo na določbe Obligacijskega zakonika in sicer določbo 46. člena in 45. člena OZ. Ugotovilo je, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi opravičevale razveljavitev pogodbe. Pri prvem uveljavljanem razlogu, to je bistvena zmota, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik pri sklepanju posla ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu oziroma, če je bil v zmoti, zmota ni bila opravičljiva in tudi ne nezakrivljena. Za drugi razlog pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka (pooblaščenec K.) na njega vršil tak pritisk, da bi ta pri tožniku povzročil utemeljen strah, zaradi katerega bi sklenil sporno pogodbo, saj tožniku ni grozila resna nevarnost za življenje ali telo. Ugotovilo je, da grožnja s tožbo ne pomeni take grožnje, kot je potrebna za razveljavitev pogodbe. Tožnik tudi ni dokazal prevare, saj je iz pogodb med pravnim prednikom tožeče in tožene stranke sodišče ugotovilo, da je P. S. prodal pravico uporabe sporne parcele gradbenemu podjetju S. To je nato dobilo lokacijsko dovoljenje za gradnjo trgovske hiše na sporni parceli in to že v letu 1968 in tudi tam zgradilo trgovsko hišo. Nato je s pogodbo 8. 5. 1974 tožena stranka to parcelo kupila od S. Ko je tožnik poskušal dobiti parcelo v postopku denacionalizacije, pa je upravni organ ugotovil, da je P. S. pravico uporabe na sporni parceli prodal (ugotovitve v sodbi na strani 7). Iz vsega tega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ne gre za prevaro oziroma da ni dokazov, da bi tožnik sporno notarsko listino podpisal zaradi prevare tožene stranke. Vse naštete okoliščine so v prid toženi stranki.

6. Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni bil v opravičljivi oziroma nezakrivljeni zmoti. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik prava neuka stranka, da je kmet, brez šol in razumevanja pravnih poslov. Pritožbeno sodišče pa se pri tem ugovoru strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil pri poteku dogodkov prava neuka stranka, saj je imel odvetnico in tudi sporna pogodba je bila napisana v obliki notarskega zapisa. Tožnik nikoli ni trdil, da ga notar ne bi opozoril na vsebino, pravne posledice pravnega posla in izjavo volje. Tožnik je tudi imel dovolj časa, da se prepriča o pravnih in dejanskih dejstvih oziroma posledicah podpisa te pogodbe. Kot sam navaja, so bila pogojanja med strankami kar 3 leta in na koncu so se dogovorili tako, kot piše v pogodbi.

7. Pritožnik v pritožbi trdi, da tožena stranka ni bila dobroverna, saj je ves čas vedela, da je zemljiškoknjižni lastnik nekdo drug. Pritožbeno sodišče nato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 46. člena OZ, ki že izključujejo razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote. Zato se sodišče ni opredelilo do tega, ali so bile podane okoliščine, da bi tožena stranka priposestvoval sporno zemljišče. Tako ni pomembno, ali so bili že izpolnjeni pogoji za priposestvovanje (tožena stranka trdi, da je potekel 10-letni rok od nakupa sporne parcele od S.). Tožena stranka je tudi trdila, da bi lahko uspela s tožbo proti tožniku in da je odločilno, da je tožnik ves čas vedel, da je na sporni parceli že 40 let trgovska hiša. Pritožbeno sodišče zato odgovarja pritožniku, da v tej pravdi ni pomembno, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico že po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali s priposestvovanji. Gre za to, da sta se pravdni stranki dogovorili za sklenitev sedaj sporne pogodbe in da je to tožnik vedel in se pri tem dobro seznanil s pravnimi posledicami.

8. Pritožba opozarja, da je zaslišani notar M. B. izpovedal, da je bila tožnikova želja pridobiti denar in da je to bil pogoj za podpis pogodbe. Po stališču pritožbe je to dokaz, da ni želel priznati priposestvovanja. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima tožnik določene šole, da se je zavedal posledic pogodbe in zlasti da je imel v tem času odvetnico, ki je skrbela za njegove interese. Pritožbi je pa treba odgovoriti, da lastninski zahtevek ne zastara. Očitno pa sta pravdni stranki sklenili sedaj sporno pogodbo in na ta način uredili svoja sporna razmerja. Pritožbi je treba odgovoriti, da je tožnik ves čas vedel, da na sporni parceli stoji 40 let trgovska hiša. V sedanji pravdi ne gre za to, kako bi lahko tožena stranka tožila v eventualni pravdi, saj tožnik ni dokazal opravičljive oziroma nezakrivljene zmote. Tožniku pa je treba odgovoriti, da bi se v pravdi le stežka branil s stanjem v zemljiški knjigi, saj bi sodišče moralo preverjati tudi njegovo „dobrovernost“. Sodišče prve stopnje pa pravilno presodi, da pogajanja med strankama, kjer je tožena stranka omenjala tožbo, ne pomeni grožnje, ki bi lahko v danih okoliščinah pri tožniku povzročila bistveno zmoto.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.