Jedro

Pritožbeno sodišče, glede na tožnikovo pritožbeno navedbo, da so določbe 146. člen ZPP v nasprotju z Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, pojasnjuje, da gre v konkretnem upravnem sporu za vročanje pisanj po navedenih določbah ZPP, ki se uporabljajo v zvezi z vprašanji postopka, ki niso urejena z ZUS-1 in se uporabljajo primerno. V upravnih sporih pa ne gre za vročanje sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, pač pa v upravnih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31.1.2002, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da se B.B., roj. 5.6.1893 na Ptuju, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I, 30/9-1, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99 in 96/2002), do njegove smrti 3.6.1974 ni štel za državljana Socialistične republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Tožnik je dne 15.12.2003 vložil tožbo zoper navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke po svojem tedanjem pooblaščencu, odvetniku D.D. O tožbi je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, št. U 2226/2003-16 z dne 28.5.2004 in jo zavrglo. Tožnik pa je zoper navedeni sklep dne 8.6.2004 po svojem tedanjem pooblaščencu vložil pritožbo. Dne 21.3.2005 je tožnikov pooblaščenec obvestil sodišče prve stopnje, da je med njim in tožnikom prišlo do sporazumnega prenehanja pooblastilnega razmerja in da naj se glede na navedeno okoliščino sodišče prve stopnje v bodoče z vsemi pisanji obrača neposredno na tožnika.

O tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep z dne 28.5.2004 je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom, št. I Up 766/2004-3 z dne 6.4.2005 in navedeni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Sodišče prve stopnje je nato v ponovnem postopku s sklepom, št. U 704/2005-25 z dne 22.4.2005 tožniku postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj za tožnika, z nalogo, da tožniku vroči sklep z dne 22.4.2005, s katerim je bilo tožniku naloženo, da v roku 30 dni imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno obvesti sodišče prve stopnje, sicer bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Navedeni sklep je bil tožnikovi začasni zastopnici vročen 25.4.2005, tožnik pa je prejel obvestilo postavljene začasne zastopnice, skupaj z navedenima sklepoma sodišča prve stopnje, dne 29.4.2005. Vendar pa v danem roku tožnik ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, pač pa je podal (skupno) pritožbo zoper sklepa, št. U 704/2005-25 in U 704/2005-26. V pritožbi je navedel, da je določba 146. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, v nasprotju s pravnim redom Evropske unije. Tožnik je kot državljan države Evropske unije predlagal sodišču prve stopnje, da mu vroča pisanja neposredno na njegov naslov v Republiki Avstriji.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 22.4.2005 zavrglo s svojim sklepom, št. I Up 788/2005-2 z dne 29.6.2005, s sklepom, št. I Up 789/2005-2 z dne 29.6.2005, pa je zavrglo tudi tožnikovo pritožbo zoper sklep, št. U 704/2005-26 z dne 22.4.2005, iz razloga, ker zoper oba navedena sklepa po določbi 3. odstavka 270. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, pritožba ni dopustna. Hkrati pa je sodišče prve stopnje še navedlo, da določbe ZPP (146. člen) niso v neskladju s predpisi Evropske unije (glede na tožnikovo pritožbeno navedbo), saj ti predpisi na to področje ne posegajo.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP (Uradni list RS, št. 36/2004 - u.p.b.). Na podlagi določbe 146. člena ZPP mora tožeča stranka, ki je, kot tožnik, v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ne imenuje pooblaščenca, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Ker je tožnik fizična oseba s prebivališčem v tujini in v Republiki Sloveniji nima več pooblaščenca, o čemer je bilo sodišče prve stopnje obveščeno z dopisom odvetnika D.D. z dne 20.4.2005, s prilogo, iz katerega izhaja, da je med imenovanim odvetnikom in tožnikom prišlo do prenehanja pooblastilnega razmerja, bi zato moral tožnik na podlagi 1. odstavka 146. člena ZPP imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ob prenehanju pooblastilnega razmerja z imenovanim odvetnikom. Sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da tožnik pooblaščenca ni imenoval, niti ga ni v danem roku imenoval na zahtevo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz sklepa, št. U 704/2005-26 oziroma ga ni imenoval niti pozneje, vse do odločitve sodišča prve stopnje. Kljub opozorilu v sklepu, št. U 704/2005-26 z dne 22.4.2005, da bo sodišče tožbo zavrglo, če tožnik v 30 dnevnem roku ne bo imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj, tožnik namreč v odmerjenem roku do 25.5.2005, niti pozneje, vse do odločitve sodišča, pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenoval. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo.

Tožnik je dne 17.10.2005 vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep. Meni, da je določba 146. člena ZPP v nasprotju z pravnim redom Evropske unije, posebej z Uredbo Sveta (ES), št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Ta uredba velja tudi v Republiki Sloveniji od njenega pristopa k Evropski uniji. Po njegovem mnenju ta uredba pomeni, da noben državljan Evropske unije ne potrebuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Zato je treba državljanu Evropske unije pisanje vročiti na način, kot da bi bil prebivalec Republike Slovenije, saj ima navedena uredba po njegovem mnenju prednost pred 146. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep, obnovi postopek in v prihodnje vroča vsa pisanja na njegov naslov v Republiki Avstriji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče obravnavalo navedeno pritožbo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, saj je bila vložena v letu 2005, torej pred 1.1.2007 (glej tudi 1. odstavek 107. člena, v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1).

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbi 1. odstavka 16. člena ZUS (sedaj je to določba 1. odstavka 22. člena ZUS-1) in 146. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki je, kot tožnik, v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V primeru, da tožeča stranka ne imenuje pooblaščenca, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, ker je tožnik fizična oseba s prebivališčem v tujini in v Republiki Sloveniji nima več pooblaščenca, o čemer je bilo sodišče prve stopnje obveščeno z dopisom njegovega prejšnjega odvetnika z dne 20.4.2005, s prilogo, iz katerega izhaja, da je med tem odvetnikom in tožnikom prišlo do prenehanja pooblastilnega razmerja, bi zato moral tožnik na podlagi 1. odstavka 146. člena ZPP imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ob prenehanju pooblastilnega razmerja z navedenim odvetnikom. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožnik pooblaščenca ni imenoval, niti ga ni v danem roku imenoval na zahtevo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 22.4.2005 oziroma ga ni imenoval niti pozneje vse do odločitve prve stopnje v izpodbijanem sklepu z dne 28.9.2005. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča namreč pravilno ugotavlja, kar izhaja tudi iz prvostopnega sodnega spisa, da kljub opozorilu sodišča prve stopnje v njegovem sklepu z dne 22.4.2005, da bo sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, če tožnik v 30 dnevnem roku ne bo imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj, da tožnik v odmerjenem roku do 25.5.2005, niti pozneje, vse do odločitve sodišča prve stopnje, pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenoval. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo tožniku v zvezi z njegovo pritožbeno navedbo, da so določbe 146. člena ZPP v neskladju s predpisi Evropske unije, že v sklepih pritožbenega sodišča, št. I Up 788/2005-2 in I Up 789/2005-2 z dne 29.6.2005 pravilno pojasnjeno, da določbe 146. člena ZPP niso v neskladju s predpisi Evropske unije, saj ti predpisi na to področje ne posegajo. Pritožbeno sodišče pa, glede na tožnikovo pritožbeno navedbo, da so te določbe (146. člen ZPP) v nasprotju z navedeno Uredbo Sveta (US) z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, pojasnjuje, da gre v konkretnem upravnem sporu za vročanje pisanj po navedenih določbah ZPP, ki se uporabljajo v zvezi z vprašanji postopka, ki niso urejena z ZUS-1 in se uporabljajo primerno. V upravnih sporih pa ne gre za vročanje sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, pač pa v upravnih zadevah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi z 2. odstavkom 72. člena, 2. odstavkom 82. člena in 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.