Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema nerazdelno naložilo, da morata tožnici plačati 50.075,11 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2004 do plačila ter da ji morata nerazdelno povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožencev delno ugodilo in tožnici prisojeno odškodnino za telesne bolečine iz prisojenih 15.022,53EUR znižalo na 6.000,00 EUR. Glede tožnici prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 25.037,56 EUR pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških in v razveljavljenih delih zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi tožencev zavrnilo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine odmerjena prenizko glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem. Sklicuje se na primerljive primere iz sodne prakse in poudarja, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da sodišča v primerljivih primerih prisojajo enotno odškodnino po 202. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika. Sicer je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino tudi po 200. in 203. členu ZOR, vendar uporaba 200. in 203. člena ZOR ne izključuje prisoje pravične denarne odškodnine tudi po 202. členu ZOR. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sodbi očita, da v svoji obrazložitvi ne ponudi zadostne kvalifikacije škode glede na njeno intenzivnost in vrednotenja ugotovljene škode glede na primerljive primere iz sodne prakse. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena prvotožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter drugotožencu, ki je na revizijo odgovoril in smiselno predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej pravdi tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ker sta jo toženca prisilila k spolnemu občevanju, dejanje pa sta storila zaporedoma, večkrat in na grozovit način. Na revizijski stopnji je sporna le zavrnitev presežno zahtevane odškodnine za telesne bolečine, ker bo zaradi razveljavitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prvostopenjsko sodišče o tem delu odškodninskega zahtevka ponovno odločalo. Ob tem velja še dodati, da revidentka pravilno opozarja na očitno računsko pomoto v drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, ki pa jo je moč kadarkoli odpraviti s popravnim sklepom (ki ga izda sodišče, ki je pomoto zagrešilo).

7. Tožničinim očitkom o prenizko ji prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče pritrditi. Sicer se je strinjati z revizijsko tezo, da bi bilo za tovrstno škodo primerneje prisoditi enotno odškodnino po 202. členu ZOR, vendar bi bilo treba to uveljavljati pred prvostopenjskim sodiščem (ne pa šele v revizijski fazi postopka). V obravnavanem primeru, ko je tožnica sama postavila tožbeni zahtevek ločeno za posamezne oblike nepremoženjske škode in ji je prvostopenjsko sodišče tudi razčlenjeno prisodilo odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, je zato podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru ustrezno upoštevalo obe načeli in ju, glede na vse konkretnosti in specifičnosti zadeve, pravilno pravno ovrednotilo. Svojo odločitev o znižanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zadostno obrazložilo (glej stran 4 sodbe sodišča druge stopnje) in ustrezno izpostavilo okoliščine, ki utemeljuje odmero odškodnine za konkretno obliko nepremoženjske škode v nižjem znesku. Res je, da primerljivih primerov ni navedlo z opravilnimi številkami, vendar pa to ne more biti odločilno, saj je takšno odločitev vendarle mogoče preizkusiti. Očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih s tem v zvezi podaja revidentka, tako niso utemeljeni.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).