Jedro

Ker je tožena stranka delovno razmerje s tožnikom sklenila v nasprotju z zakonom, je njeno ravnanje mogoče obravnavati po določilu prvega odstavka 18. člena ZDR (1990): šteje se, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Delo, ki ga je tožnik opravljal, že od vsega začetka ni imelo narave začasnosti, zato ne gre za primer iz drugega odstavka 18. člena ZDR (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke in sklep pritožbene komisije tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno. Ugotovilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, saj je šlo za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja nedoločen čas. Tožnik je sklenil delovno razmerje za sklepanje osebnih zavarovanj, kar spada v eno od osnovnih dejavnosti tožene stranke. Sodišče je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku ter denarnim in drugim zahtevkom za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da ni izkazan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas od 15.9.1997 do 14.9.1998. S tem je izrecno pristal na delovno razmerje za določen čas, saj taki pogodbi ni oporekal. Ponavlja razloge za sklepanje delovnih razmerij za določen čas, ki naj bi utemeljevali obstoj razlogov po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Sodišče je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 18. člena ZDR (1990) namesto drugega odstavka. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi moralo ugotoviti, da niso izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in navaja, da revizija ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o načinu opravljanja dejavnosti tožene stranke ter o razlogih in načinu sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delovno razmerje se praviloma sklepa za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), za določen čas pa le v primerih, ki jih določa zakon ali v skladu z zakonom kolektivna pogodba oziroma splošni akt (drugi odstavek 12. člena ZTPDR in 17. člen ZDR (1990)). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi z dne 29.8.1997 (priloga B1) ni navedeno, ali gre za začasno ali trajno povečan obseg dela. To je sicer res, čeprav iz dejstva, da je bila iz tega razloga sklenjena pogodba za določen čas dovolj nedvomno izhaja, da naj bi šlo za začasno povečan obseg dela.

Tožnik je sklenil delovno razmerje kot zavarovalni zastopnik za osebna zavarovanja ("sklepanje osebnih zavarovanj - producent za življenjska zavarovanja"). Sodišče je ugotovilo, da: - gre za eno od osnovnih dejavnosti tožene stranke, - je v letih 1997 do 2000 tožena stranka tako delovno razmerje sklenila z okrog 25 do 30 delavci, - se je na teh delovnih mestih od 31.12.1998 do 31.12.1999 število stalno zaposlenih zavarovalnih zastopnikov povečalo od 16 na 19, - so delavci, zaposleni za določen čas, opravili delo, ki ga redno zaposleni ne zmorejo, da bi se dosegel letni plan, - delavci za določen čas poskušajo skleniti čim več novih zavarovalnih pogodb, potem pa redno zaposleni le pobirajo premije, - na tak način tožena stranka stalno poskuša tržiti svoje zavarovanje.

V tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče imelo dovolj podlage za presojo, da ni izkazan zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po peti alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990).

Ker je tožena stranka delovno razmerje s tožnikom sklenila v nasprotju z zakonom, je njeno ravnanje, tudi po presoji revizijskega sodišča, mogoče obravnavati po določilu prvega odstavka 18. člena ZDR: šteje se, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Delo, ki ga je tožnik opravljal, že od vsega začetka ni imelo narave začasnosti, zato ne gre za primer iz drugega odstavka 18. člena ZDR (1990).

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).