Jedro

Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja oziroma resni škodi. Tožnik je pri osebnem razgovoru povedal le, da bi mu bilo v primeru vrnitve v Maroko težko, ker bi bila njegova prihodnost negotova zaradi pomanjkanja priložnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države.

2. V obrazložitvi odločbe toženka povzema, kaj izhaja iz policijske depeše ob prijetju tožnika s strani policije, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Pred policijo je povedal, da je iz Maroka, izvorno državo pa je zapustil zaradi ekonomskih razlogov. V kasnejših razgovorih je povedal še, da je v Maroku živel skupaj s starši, tremi brati in tremi sestrami. Za mednarodno zaščito je zaprosil že v Švici in se po negativni odločbi vrnil v Maroko. Kot ciljno državo je navedel Avstrijo. Povedal je, da je Maroko zapustil, ker ni dobil zaposlitve in ker v Maroku ni osnovnih pravic ne v zdravstvu, zaposlitvi in ne pri izobraževanju, v zvezi s tem pa ne moreš svobodno izražati svojega mnenja. Za zaposlitev potrebuješ zveze. Sam je opravljal le priložnostna dela. Razlogi za zapustitev Maroka so izključno ekonomske narave, saj je finančna situacija težka. Tudi, če je delal, ni dobil dovolj denarja za preživetje. Življenje je drago, plača pa ni redna, ker ni rednih zaposlitev. Poleg tega pa je moral kupovati še zdravila za starša. Večkrat ga je tudi nadlegovala policija, ko je razvažal zelenjavo in mu izrekala denarne kazni za namišljene prekrške, katere je moral plačevati, da mu niso odvzeli motorja. Sicer pa ni bil fizično napaden, nihče mu ni grozil, so ga pa policisti verbalno zmerjali. Državo je prvič zapustil leta 2012 ter se leta 2015 vrnil. Ob vrnitvi je bilo stanje zanj še slabše, saj je videl, da v Maroku ne more več živeti. Rad bi živel v Evropi brez diskriminacije ali vez. V primeru vrnitve v Maroko, bi bilo težko, ker bi bila njegova prihodnost negotova zaradi pomanjkanja priložnosti. Toženka je po podatkih Eurodac ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito že neuspešno zaprosil v Švici, Nemčiji in na Norveškem.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo. Ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je razvidno, da gre za izključno ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti podana vzročna zveza, katere pa tožnik ni izkazal. Tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Že na prvi pogled in brez poglobljene analize je moč oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik je sam izjavil, da je izvorno državo zapustil, da si ustvari boljše življenje in da v Maroku nikoli ni bil ogrožen. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Zato je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno.

4. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici česar je toženka nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Toženki očita kršitev pravice do izjave, saj tožnik ni bil pravilno in celovito poučen z informacijami o postopku mednarodne zaščite in ni prejel brošure o pravicah v zvezi z navedenim postopkom. Ker torej tožnik z informacijami ni bil ustrezno seznanjen, je ostala njegova izpoved skopa, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Toženki očita, da tožnikova pooblaščenka tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni smela postavljati vprašanj. Toženka tudi ni presojala tožnikovih navedb v delu, v katerem je tožnik navajal, da v izvorni državi ni imel osnovnih pravic v zdravstvu, zaposlitvi, šolanju, da ne more svobodno izražati svojega mnenja, da ga v izvorni državi nadleguje policija ter da potrebuje zdravstveno oskrbo. Toženka se v svoji odločbi sklicuje zgolj na tožnikove navedbe v zvezi z ekonomskimi razlogi, zato je izpodbijana odločna nezakonita. Sodišču predlaga, da tožnika zasliši in tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je s tožnikom pred podajo prošnje opravila pripravo na osebni razgovor, kjer so imel tožnikovi pooblaščenci možnost predstavitve razlogov za mednarodno zaščito ter možnost seznanitve tožnika s pravicami in dolžnostmi v postopku. S pravicami in dolžnostmi je tožnika toženka seznanila pri podaji prošnje in v osebnem razgovoru. Če tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite, bi na to lahko opozorila pooblaščenka tožnika ali bi jo zahteval tožnik sam. V nadaljevanju navaja, da so imeli tožnikovi pooblaščenci možnost postavljati tožniku vprašanja pri osebnem razgovoru. Toženka se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 ter I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, iz katerih izhaja, da je toženka pri odločanju vezana na trditveno podlago, ki jo zagotovi prosilec sam. Ponovno poudarja, da iz navedb tožnika ne izhajajo elementi preganjanja po določilih ZMZ-1, kar je tudi poglaviten razlog za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V predmetni zadevi je sodišče predhodno že odločilo s sklepom z dne 17. 5. 2019, s katerim je zavrglo tožnikovo tožbo. Na podlagi obvestila prejetega s strani toženke, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, je namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso štelo, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Po tožnikovi pritožbi je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 125/2019 z dne 11. 7. 2019, sodbo naslovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek z navodilom, da Upravno sodišče ob nespornem dejstvu, da tožnik ni samovoljno zapustil azilni dom, izkazalo se namreč je, da je toženka storila napako pri evidentiranju prisotnosti tožnika, ponovno presodi, ali je za obravnavo tožbe podan tožnikov pravni interes. Glede na navedeno in upoštevaje izdano dovolilnico tožniku, ki se v sodnem spisu nahaja v prilogah A3 – A5, sodišče ugotavlja, da upoštevajoč nove okoliščine tožnik ima pravni interes za odločanje o njegovi tožbi, s katero izpodbija odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je z določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1 določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, z določbo 2. alineje 52. člena pa, da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. V zvezi s tožbenimi očitki tožnika sodišče ugotavlja, da so ti neutemeljeni. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je ta pravilna in zakonita. Tožnik je kot glavni razlog za odhod iz države navedel željo po zaposlitvi, ker zanjo v Maroku potrebuje veze. Povedal je, da sam redne zaposlitve ni imel, sprva je pomagal očetu pri prodaji sadja in od njega prejemal približno Euro na dan kot žepnino, nato pa je priložnostno prodajal oblačila na ulici. Po vrnitvi v Maroko leta 2015 je dve leti razvažal sadje in zelenjavo, vendar delo ni bilo stalno in je le občasno dobival naročila za prevoz. Kasneje se je pričel usposabljati za frizerja, nato pa ponovno zapustil Maroko. Tudi na izrecno vprašanje toženke, ali je razlog za zapustitev države ekonomski, je odgovoril pritrdilno. Nobeno od del, ki jih je opravljal, ni bilo stalno in ni zadoščalo za dostojno življenje. Maroko je tako zapustil zaradi težke ekonomske situacije. Povedal je, da si želi solidno življenje, katerega v Maroku nima. Sodišče se tako strinja s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1 (stran 3 in 4 izpodbijane odločbe). Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan, iz katerega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, kot preganjanje opredeljuje azilna zakonodaja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. 10. Toženka je tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo po presoji sodišča tudi storjeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik je pri osebnem razgovoru povedal le, da bi mu bilo v primeru vrnitve v Maroko težko, ker bi bila njegova prihodnost negotova zaradi pomanjkanja priložnosti (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 4. 2019, v spisu).

11. Tudi v zvezi z zdravstvenim stanjem je tožnik navedel le, da ima težave z debelim črevesjem in da ga v Maroku niso želeli zdraviti, ker nima denarja. Na vprašanje svoje pooblaščenke (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 4. 2019) je nadalje pojasnil, da sam ne ve, kakšno zdravljenje potrebuje, ali so to zdravila ali operacija. Nedostopnost do zdravstvene oskrbe v izvorni državi sicer lahko pomeni podlago za subsidiarno zaščito, vendar samo pod pogojem, da to ni zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države1 in če gre torej za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe.2 Če bi bile zdravstvene težave tožnika res tako hude, kot v upravnem sporu zgolj pavšalno nakazuje, potem bi ta strah pred vrnitvijo brez dvoma vključil v svojo izpoved na bolj konkreten način in bi izkazal, da je že tekom upravnega postopka v Sloveniji iskal nujno zdravniško pomoč. To pa iz spisa ne izhaja.

12. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, je podan tudi kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi.

13. Tožnik je ob podaji prošnje in v osebnem razgovoru povedal tudi, da v Maroku v zdravstvu, zaposlitvi in šolstvu ni osnovnih pravic in v zvezi s tem ne moreš svobodno izražati svojega mnenja. V tožbi toženki očita, da je dejansko stanje v zvezi s temi navedbami ostalo nepopolno ugotovljeno, ker tožnik ni prejel brošure o pravicah z informacijami o postopkih priznanja mednarodne zaščite. Pooblaščenki tožnika ob podaji prošnje ni bilo dopuščeno zastavljati vprašanja tožniku v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, kar bi omogočilo razjasnitev, dopolnitev in utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito.

14. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka sicer nima prav v delu obrazložitve izpodbijanega akta, kjer pravi, da je organ „vezan na trditveno podlago, ki jo zagotovi sam prosilec.“ Takšno stališče je Upravno sodišče že večkrat označilo kot nezakonito oziroma v nasprotju s pravom EU - tudi določilom člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2001/957EU - po katerem je „dolžnost države, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.“ Da ne bi spet ponavljalo celotne argumentacije z vidika primarnega in sekundarnega prava EU o tem, da je takšno stališče tožene stranke napačno, Upravno sodišče na tem mestu zgolj na kratko pripominja, da je omenjeno „sodelovanje“ Sodišče EU že leta 2012 dovolj natančno interpretiralo. Po tej interpretaciji za prvo fazo dokaznega postopka, ki se nanaša na ugotavljanje okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze za utemeljitev prošnje, velja, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, vendar pa mora pristojni organ v s prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente prošnje. „Ta zahteva za sodelovanje države članice dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevani, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec.“3 če to velja za zbiranje dokazov, je še toliko bolj jasno (argumentum a maiori ad minus), da sodelovanje velja tudi za način postavljanja vprašanj prosilcu tekom osebnega razgovora s strani uradne osebe.

15. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni kršila te obveznosti sodelovanja in da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ni mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Nenazadnje takšna dejstva ne izhajajo niti iz trditvene podlage v tožbi. Tožnik je torej imel možnost, pa ni prepričljivo opisal subjektivne komponente strahu. Tako tudi ne zdrži očitek tožnika, da zato, ker tožnik ni prejel brošure za mednarodno zaščito ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je imel prav vse možnosti, da natančno pojasni razloge, ki jih uveljavlja v zvezi s podano prošnjo, kljub temu pa so slednji ostali preveč pavšalni in premalo konkretizirani. Kot je razvidno iz vpogledanega upravnega spisa je bil tožnik o svojih pravicah in obveznostih ustrezno poučen tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 1, 2, 5, 6 in 7 zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 3. 2019), kot tudi v vabilu na osebni razgovor z dne 22. 3. 2019 in ob samem osebnem razgovoru (stran 1 in 2, zapisnika o osebnem razgovoru z dne 2. 4. 2019). Poleg tega se v upravnem spisu nahaja izjava tožnika, da je bil seznanjen s potekom postopka mednarodne zaščite (dokument z dne 22. 3. 2019, označen kot priloga št. 3) ter izjava tožnika z istega dne, da je bil s strani organizacije PIC seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilec za mednarodno zaščito v RS. Glede na navedeno je tako nesprejemljiv tožbeni očitek, da je odsotnost brošure razlog, da so tožnikove navedbe ostale premalo natančne.

16. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu. Res je sicer, kot tožnik izpostavlja, da pooblaščenki tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja tožniku, in za to omejitev ni bilo nobenih smiselnih razlogov. Vendar pa je bila ta možnost dana pooblaščencu tožnika v kasnejši in ključni fazi postopka, ko je toženka z njim opravila osebni razgovor. Prav zaradi tega sodišče ne more sprejeti tožnikovega očitka, da mu je bila z ravnanjem toženke kršena pravica do izjave.

17. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, saj se v konkretnih okoliščinah primera zaradi zatrjevane intenzivnosti dejanje resne škode presoja glede subsidiarne zaščite razteza tudi na zaščito načela nevračanja (non-refoulement). Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Tožnik je sicer podal dokazni predlog z lastnim zaslišanjem, vendar pa bi obenem moral tudi izkazati, da bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, kar pa iz povsem pavšalnih tožbenih trditev ne izhaja.

1 Sodba Sodišča EU v zadevi M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 35. 2 Ibid. odst. 36. 3 Sodba Sodišče EU v zadevi M, C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 64-66.