Jedro

Tožnik in tožena stranka sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorila za izplačilo odpravnine v višini 4 kratne zadnje mesečne bruto plače tožnika le za primer, če tožnik po preteku mandata ni ponovno imenovan na mesto direktorja zadruge in se mu zato pogodba pisno odpove z dvomesečnim odpovednim rokom. Ker pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala na zgoraj omenjeni način, temveč zato, ker je bil tožnik predčasno razrešen, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine, saj zanjo v določilih pogodbe o zaposlitvi ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj mu bi bila dolžna tožena stranka v 15 dneh od izdaje sodbe plačati 25.778,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2014 do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.542,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnika po vpogledu v pogodbi o zaposlitvi za direktorja tožene stranke, ki sta opravljala funkcijo pred in po tožeči stranki. Ti pogodbi naj bi skladno z edicijsko dolžnostjo na poziv sodišča predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, to kršitev pa je tožnik pravočasno uveljavljal in sicer na naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2015. Z vpogledom v navedeni pogodbi o zaposlitvi bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v primeru tožnikove pogodbe za tipsko pogodbo, pripravljeno s strani tožene stranke, ki so jo sicer sklepali vsi direktorji tožene stranke. Skladno s 83. členom Obligacijskega zakonika je pri razlagi spornih določil v pogodbah, ki jih je pripravila oziroma predlagala ena pogodbena stranka, potrebno nejasna določila razlagati v korist druge, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. To bi lahko storilo le z izvedbo predlaganega dokaza po vpogledu v pogodbi o zaposlitvah prejšnjih direktorjev tožene stranke. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Pri razlagi spornih določil gradbene pogodbe (pravilno pogodbe o zaposlitvi) je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 82. in 83. člen Obligacijskega zakonika. Napačno pa je uporabilo materialno pravo tudi pri razlagi 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnik poudarja, da je določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi o odpravnini povsem jasno, saj za priznanje pravice do odpravnine ne navaja nobenih pogojev, razen prenehanja delovnega razmerja. Nepravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi s tem, da je imel tožnik pravico vplivati na vsebino pogodbe in da je to svojo pravico izkoristil, kar naj bi pomenilo, da ne gre za tipsko pogodbo. Tožnik je že pripravljeno pogodbo o zaposlitvi dobil v podpis s strani tožene stranke. Tožena stranka tega ni prerekala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je imel tožnik možnost vplivanja na vsebino pogodbe, vendar pa dejstva, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi le eno alinejo zapisala po predlogu tožnika, dokazuje, da je bila pogodba o zaposlitvi v celoti predlagana in pripravljena s strani tožene stranke. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje nejasno določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ). Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo tudi 82. člen OZ. Ob pravilni uporabi citirane določbe bi moralo iskati skupni namen pogodbenih strank, česar pa ni storilo. Pri svoji odločitvi pa je sodišče prve stopnje pomen drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi razlagalo v nasprotju s pravili slovnice in spornih določb ni uporabilo, kot se glasijo. Sodišče prve stopnje je ustaljene metode razlage pravnih norm uporabilo v škodo tistega, ki pogodbe ni pripravil, torej tožnika. Ne glede na navedeno pa je za pravilno odločitev odločilno to, da je pogodbena klavzula jasna, zato je ni bilo potrebno razlagati. V pritožbi predlaga tudi, da naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP sicer ne uveljavlja), prav tako pa ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sicer v pritožbi ni navedel, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na obrazložitev pritožbe zaključuje, da tožnik smiselno uveljavlja nepravilno uporabo prvega odstavka 213 člena ZPP. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da se zoper izpodbijano sodbo pritožuje tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer konkretizira le relativno bistveno kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP). To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ker od tožene stranke ni pribavilo pogodb o zaposlitvi za direktorja tožene stranke, ki sta opravljala funkcijo pred in po tožniku. Prvi odstavek 286.b člena ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta stranki tekom postopka pred sodiščem prve stopnje predlagali v izvedbo več dokazov, kot pa jih je sodišče prve stopnje dejansko izvedlo. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 3. 3. 2015 izhaja, da je sodišče prve stopnje preostale, neizvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo. V zvezi s tem je pooblaščenec tožnika navedel, da iz previdnosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev neizvedbe predlaganih dokazov ter, čeprav je sodišče podalo stališče, da razlogi za razrešitev niso relevantni za to razrešitev, tudi nezmožnost odgovora na te razloge, podane v vlogi, podani 2. 3. 2015. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v listinski dokumentaciji spisa ni vloge nobene od strank, ki bi bila datirana z dne 2. 3. 2015. Pritožbeno sodišče poleg tega ugotavlja, da je tožnik absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neizvedbo predlaganih dokazov, uveljavljal povsem nekonkretizirano in neobrazloženo (to kršitev prvič obrazloženo in konkretizirano uveljavlja šele v pritožbi), zato te pritožbene navedbe z ozirom na določbo 286. b člena ZPP ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer ta pritožbeni očitek tudi vsebinsko neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe zaključilo, da je tožnik imel možnost vplivati na vsebino pogodbe o zaposlitvi (kar pomeni, da ni šlo za tipsko pogodbo) in da je to možnost tudi izkoristil, tako da tudi sicer izvedba dodatnih dokazov s pribavo pogodb o zaposlitvi prejšnjih direktorjev tožene stranke tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odpravnine, za katero se je s toženo stranko dogovoril v drugem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2011 (A1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedena določba pogodbe o zaposlitvi opredeljuje razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Iz prvega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ta pogodba preneha, če direktor zadruge zaprosi za odstop; „če je predčasno razrešen“; če bi v trajanju mandata postal trajno delovno nesposoben“; če po preteku mandata ni ponovno imenovan na mesto direktorja zadruge. Drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi pa določa, da v primeru, če upravni odbor poda pozitivno oceno direktorjevega dela po tej pogodbi, obdrži direktor za čas odpovednega roka iz prvega odstavka 11. člena (odpovedni rok pa je bil določen le za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če direktor po preteku mandata ni bil ponovno imenovan na mesto direktorja) plačo iz te pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju delovnega razmerja pa mu pripada odpravnina v višini njegove štirikratne zadnje mesečen bruto plače. 8. Glede na razloge prenehanja pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena upoštevaje določbo 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Iz omenjenega prvega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se pogodba o zaposlitvi odpove s pisno odpovedjo z dvomesečnim odpovednim rokom le v primeru obstoja zadnjega razloga, to je, če direktor zadruge po preteku mandata ni ponovno imenovan namesto direktorja zadruge. Glede na zgoraj citirano vsebino določbe 11. člena pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za izplačilo odpravnine v višini 4 kratne zadnje mesečne bruto plače tožnika le za primer, če tožnik po preteku mandata ni ponovno imenovan na mesto direktorja zadruge in se mu zato pogodba pisno odpove z dvomesečnim odpovednim rokom. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala na zgoraj omenjeni način, temveč zato, ker je bil tožnik predčasno razrešen (iz sklepa upravnega odbora o tožnikovi razrešitvi z dne 31. 7. 2012 izhaja, da je bil razlog tožnikove razrešitve v tem, da so bile investicije preplačane, da se s finančnimi sredstvi ni ravnalo gospodarno, kar vse je vplivalo na poslabšanje likvidnosti tožene stranke - A2), tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževane odpravnine ni upravičen, saj zanjo v določilih pogodbe o zaposlitvi ni podlage. Dejstvo, da se je tožnik s toženo stranko dogovoril za plačilo odpravnine (v višini njegove štirikratne zadnje mesečne plače) le za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato ker je tožniku iztekel mandat in ni bil ponovno imenovan na mesto direktorja, potrjuje tudi umeščenost te določbe v tisti del 11. člena pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi), ki se nanaša le na tožnikove pravice glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru, ko po izteku mandata ni ponovno imenovan na mesto direktorja tožene stranke.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo ob zmotni uporabi 83. člena OZ. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zaključilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb 83. in 84. člena OZ, ki se nanašajo na varstvo stranke v primeru tipskih pogodb, pač pa izključno določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe uporabljalo tako, kot se glasijo.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sporna pogodba o zaposlitvi ni bila tipska pogodba, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno (izpoved tožnika), da je tožnik imel možnost vplivati na sestavo oziroma vsebino te pogodbe, kar je tudi storil in da je tožena stranka njegove pripombe v celoti spoštovala. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji vsebine 11. člena pogodbe o zaposlitvi uporabiti določbo 83. oziroma 84. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP.).

12. Ker tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, je sicer popolnoma neobrazložena, zato je ta del odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).