Jedro

Odločilni razlog, da sodišče namesto kazni izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema zagovornica, je namreč pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena obdolženemu E. K. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, z dne 14.7.2004, ki je postala pravnomočna istega dne, v kateri mu je bila za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ določena enotna kazen 1 (eno) leto zapora, s preizkusno dobo petih let, p r e k l i č e .

Na podlagi določila 3. odst. 52. čl. KZ se obdolženemu E. K. upoštevaje kazen 1 (enega) leta zapora iz preklicane pogojne obsodbe in nespremenjeno kazen 4 (štirih) mesecev zapora za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreče e n o t n a k a z e n 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

Na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ se obdolžencu v izrečeno enotno kazen všteje odvzem prostosti in čas prebit v hišnem priporu od 12.5.2007 od 1.30 ure dalje.

V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke in v celoti pritožba zagovornice obdolženega E. K. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi E. K. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz sicer povprečnino v višini 300,00 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega E. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. čl. KZ in mu izreklo kazen štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo odvzem prostosti in čas prebit v hišnem priporu od dne 12.5.2007 od 1.30 ure dalje. Pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2004 ni preklicalo. Na podlagi določila 1. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožili okrožna državna tožilka in obdolženčeva zagovornica. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje tatvine po 1. odst. 211. čl. KZ določi kazen šest mesecev zapora, nato pa mu prekliče pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2004 in mu izreče enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo, oziroma mu izrečeno kazen zniža ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Vrhovna državna tožilka S.P. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. čl. ZKP, predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke, zavrnitev pa pritožbe obdolženčeve zagovornice. S tem predlogom sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena.

Delno je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe glede odločbe o kazenski sankciji in pritožbenih navedb državne tožilke in obdolženčeve zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na vse okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri kazni in so razvidne iz izpodbijane sodbe, za obdolženca edino na mestu izrek zaporne kazni. Odločilni razlog, da sodišče namesto kazni izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema zagovornica, je namreč pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je za obdolženega K. težko zagovarjati obstoj pozitivne prognoze. Obdolženec je bil namreč do sedaj že trikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, v vseh treh primerih pa so mu bile izrečene pogojne obsodbe. Le-te očitno na obdolženca niso vplivale v taki meri, da bi ga odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Tudi nazadnje izrečena mu pogojna obsodba ni dosegla svojega namena, saj je obdolženec obravnavano dejanje storil v času preizkusne dobe. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč pričakovati, da bo pogojna obsodba tokrat dosegla svoj namen, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Takšne ocene pa ne more omajati dejstvo, ki ga izpostavlja obdolženčeva zagovornica in sicer, da je obdolženec absolvent Naravoslovno-tehniške fakultete. To okoliščino, kakor tudi obdolženčevo predkaznovanost, ki pa jo po drugi strani izpostavlja tožilka, je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in tako obdolžencu izreklo ustrezno in pravično kazen v trajanju štirih mesecev zapora, ki je tudi v sorazmerju s težo obravnavanega kaznivega dejanja in obdolženčevo kazensko odgovornostjo. Glede na navedeno se okrožna državna tožilka neutemeljeno zavzema za izrek oziroma določitev višje zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Pritrditi pa je državni tožilki, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu preklicati pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2004. Kot je bilo že navedeno, je bil namreč obdolženec do sedaj že trikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, v vseh treh primerih so mu bile izrečene pogojne obsodbe, obravnavano dejanje pa je storil v času petletne preizkusne dobe. Obdolženec je torej s storitvijo predmetnega kaznivega dejanja izneveril zaupanju, na katerem je temeljila pozitivna prognoza. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi to, da sta obravnavano dejanje in dejanje iz pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani istovrstni, je predlog tožilke za preklic pogojne obsodbe, utemeljen. Tako je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi državne tožilke in obdolžencu preklicalo predmetno pogojno obsodbo. Kazen enega leta zapora iz preklicane pogojne obsodbe je nato štelo kot določeno ter ob upoštevanju nespremenjene kazni štirih mesecev zapora za predmetno kaznivo dejanje tatvine po 1. odst. 211. čl. KZ, izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki je po oceni pritožbenega odraz ravnotežja med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, ki so podane na strani obdolženca. V izrečeno enotno kazen pa je obdolžencu na podlagi določila 49. čl. KZ vštelo odvzem prostosti in čas prebit v hišnem priporu od 12.5.2007 od 1.30 ure dalje.

Zagovornica pa tudi ne more biti uspešna s pritožbo zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Obdolženec je sicer brez premoženja in še študira, vendar je po drugi strani mlad, zdrav in za delo sposoben in dejansko tudi honorarno dela, kot je to sam povedal, nima pa še preživninskih obveznosti, zaradi česar mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Glede na navedene okoliščine ima obdolženec tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem realno zmožnost, da plača stroške kazenskega postopka, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo vzdrževanje. Pripomniti pa je, da je povprečnina v znesku 300,00 EUR odmerjena v mejah minimalnega zneska glede na določila 3. odst. 92. čl. ZKP, ki določa, da se povprečnina odmeri v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo obdolženčeve zagovornice, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi določila 1. odst. 95. čl. ZKP v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju obsega kazenske zadeve ter premoženjskih razmer obdolženca. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženec povprečnine ne bo plačal v 15-ih dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.