Jedro

Začasni zastopnik ima pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika od dne postavitve do takrat, dokler tožena stranka ali njen pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21698/2013 s 7. 1. 2014 v delu, v katerem je tožencu naloženo, da v osmih dneh plača 398,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 ter 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi; razveljavilo pa ga je v delu, v katerem je tožencu naloženo, da plača še 30,00 EUR izvršilnih stroškov in v tem delu zahtevek zavrnilo. Sodišče je tožencu še naložilo, da mora v osmih dneh povrniti 115,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče izvede vse predlagane dokaze in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče o zahtevku odločilo, ne da bi sodno pisanje vročilo tožencu, ki zato ni imel možnosti, da bi bil zaslišan, s čimer bi lahko ovrgel navedbe tožeče stranke.

Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno odločilo brez razpisa naroka, saj ne drži, da je dejansko stanje nesporno. Tako bi bilo le, če bi tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala, pa ga ni.

Pritožnik vztraja, da ni prejel opominov tožeče stranke, zato ni v zamudi. Ni pričakovati, da bi obveznosti lahko poravnal, če ni imel podatkov o višini računov.

Ob zaključku pritožbe je še navedeno, da začasni zastopnik izpostavlja, da je opravil poizvedbo o naslovu stalnega prebivališča toženca in na Upravni enoti L. pridobil informacijo, da ima toženec od 9. 4. 2014 stalno prebivališče prijavljeno na naslovu S., M. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki predlaga potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom VL 216928/2013 s 25. 4. 2014 tožencu postavilo začasnega zastopnika. Tako je ravnalo zato, ker so se poštne pošiljke, ki jih je sodišče poslalo tožencu, vrnile z oznako “neznan“; neuspešen pa je bil tudi postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, saj je sodišče, ki je sprožilo tak postopek, prejelo odgovor, da je bil toženec izbrisan iz evidence registra stalnega prebivalstva (listovna številka 14 v spisu).

Postavitev začasnega zastopnika stranki, katere prebivališče je neznano, dejansko poseže v pravico do izjave pred sodiščem, zato mora sodišče ob takšni odločitvi skrbno pretehtati vse okoliščine. Sodišče prve stopnje se v tej zadevi ni zadovoljilo z okoliščino, da tožbe ni bilo mogoče vročiti in da se je sodna pošiljka vrnila z oznako “neznan“, ampak je obvestilo pristojni organ, da izpelje ustrezen postopek po Zakonu o popisu prebivalstva (ZPPreb), ki pa ni bil uspešen. V takšni situaciji je sodišče pravilno opravilo tehtanje med toženčevo pravico do sodelovanja v postopku v sporu majhne vrednosti in tožničino pravico do sodnega varstva, tako da je tožencu postavilo začasnega zastopnika.

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti od dne postavitve in vse do takrat, dokler tožena stranka ali njen pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem oziroma dokler organ, pristojen za socialne zadeve, ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika.

Toženec doslej ni nastopil pred sodiščem. Pritožbena navedba, da je zakoniti zastopnik ugotovil, da ima toženec od 9. 4. 2014 prijavljeno stalno bivališče na naslovu S., M., tako na pravilnost izpodbijane sodbe in tudi vročitve te, ne vpliva. To še posebej zato, ker je sodišče prve stopnje skrbno poskusilo o postopku obvestiti toženca na navedenem naslovu, ob tem pa ugotovilo, da gre za naslov N. K., M. Nič torej ne kaže na to, da bi šlo za toženčevo dejansko prebivališče. Začasni zastopnik ima v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZPP v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. V skladu z določbo 1. odstavka 137. člena ZPP pa se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika, pisanja vročajo temu, če ni v zakonu drugače določeno. Pritožbeni očitek, da sodno pisanje (ni jasno, katero pisanje ima pritožnik v mislih) ni bilo vročeno toženi stranki, je neutemeljen. Vsa sodna pisanja so bila vročena začasnemu zastopniku v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena ZPP.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče lahko zaključilo, da dejansko stanje ni sporno, le v primeru, če bi tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala. Če bi tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala, bi sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Kadar pa stranka trditvam nasprotne stranke ne nasprotuje, se v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP šteje, da so dejstva priznana. Ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka odločilnim trditvam tožeče stranke ni nasprotovala in da zato dejansko stanje ni bilo sporno, je pravilna in ji pritožnik vsebinsko sploh ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi 2. odstavka 454. člena ZPP utemeljeno odločilo brez razpisa naroka.

Ker gre v tej zadevi za postopek v sporih majhne vrednosti, pritožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne more izpodbijati. Trditve o tem, ali, kako in kdaj je toženec prejel opomine, tako ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Ne glede na to pa višje sodišče še pojasnjuje, da je materialnopravno povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prejem opomina ni odločilen za obstoj toženčeve obveznosti, da poravna svoje pogodbene obveznosti na podlagi naročniškega razmerja med pravdnima strankama.

Pritožba torej ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Glede na naravo spora in vsebino pritožbenih navedb pa z odgovorom svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati. Ne gre torej za potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zato jih krije sama. Enako velja za toženca, ker s pritožbo ni uspel.