Jedro

Tujca, ki nima osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, ni mogoče vpisati v evidenco brezposelnih oseb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da ga je dolžna tožena stranka vpisati v evidenco brezposelnih oseb od 24.1.2000 dalje, odločilo, da je dokončna odločba tožene stranke št. 490-82/00-3-218 z dne 15.8.2000 pravilna in zakonita in zavrglo tožbo v delu, ko tožnik uveljavlja, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do denarnega nadomestila in mu ga v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti obračunati in izplačati z zamudnimi zakonskimi obrestmi od 24.1.2000 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil od leta 1974 do 2000 zaposlen v Republiki Sloveniji in je ves čas plačeval ustrezno zavarovanje za primer brezposelnosti. V Sloveniji je ves čas bival zakonito, delal je na podlagi ustreznih delovnih dovoljenj. V času prijave v evidenco brezposelnih je še imel veljavno delovno dovoljenje. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma delno zavrglo tožbo. Sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Sodišče ni ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Nejasen je tudi izrek izpodbijane sodbe in sklepa. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

V tretjem odstavku 370. člena ZPP je določeno, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe in sklepa v tem delu ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi izpodbijana sodba in sklep imela take pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti da pritožbeno sodišče ne bi obravnavalo pritožbenih navedb, ki bi lahko vplivale na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V sodbi in sklepu ni nejasnosti niti nasprotij, in vsa dejstva so ob pravilni uporabi materialnega prava temeljito in popolno ugotovljena. Zato ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar revizija očita sodišču. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik tuj državljan, da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in da nima osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Po določbi drugega odstavka 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94 in 69/98) je določeno, da se tujec lahko prijavi kot brezposelna oseba, če ima delovno dovoljenje za nedoločen čas. Možnost pridobitve delovnega dovoljenja za nedoločen čas, in komu ga je mogoče izdati, je urejal Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92). Natančnejše določbe o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti ureja Pravilnik o vsebini in načinu vodenja evidence s področja zaposlovanja (Uradni list RS, št. 17/99).

Že tožena stranka, enako pa tudi sodišči, so ugotovili, da tožnik ni bil imetnik osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas. Že samo ta podatek pa zadošča za zaključek, da se tožnik ni mogel uspešno prijaviti kot brezposelna oseba. Zato je odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se tožnik vpiše v evidenco brezposelnih pravilna in v skladu z veljavnimi predpisi, enako kot ugotovitev, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v reviziji sicer izrecno ne izpodbija sklepa o zavrženju dela tožbe, čeprav je vsaj formalno revizijo vložil tudi v tem delu. Zato revizijsko sodišče samo ugotavlja, da je ta del odločitve pravilen, saj ni bilo ugotoviti obstoja procesne predpostavke, to je dokončne odločitve pristojnega organa, kot to predvideva določba 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004).

Ker v tožnikovem primeru ni bilo zakonsko določenih pogojev, da bi se ga vpisalo v evidenco brezposelnih oseb, tudi sodišče ni moglo ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku, ker za ugoditev ni bilo zakonske podlage.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.