Jedro

Višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, dejstvo, da je bil obsojenec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen, kakor tudi dejstvo, da oškodovancu ni povrnil povzročene škode niti po skoraj dveh letih od storitve kaznivega dejanja, ne dajejo podlage za uporabo določila 14. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. U.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. U.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. U.R. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 7.6.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in obsojen na kazen 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se ne prekliče pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Celju z dne 25.9.1998. Obsojenca je obsodilo na povrnitev stroškov kazenskega postopka ter tudi odločilo, da je dolžan povrniti oškodovanemu F.Š. premoženjskopravni zahtevek v znesku 465.000,00 tolarjev. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.9.2000 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. U.R. in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 4 mesece zapora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. U.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenec meni, da sta sodišči kršili kazenski zakon, pritožbeno sodišče pa tudi bistveno kršilo kazenski postopek (očitno pri tem misli na bistveno kršitev določb kazenskega postopka). Trdi, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje, pri tem pa navaja, da sodišči nista bili dovolj kritični pri presoji, ali je kršitev pogodbene obveznosti že prešla prag kaznivosti, saj se nista ukvarjali z elementi kaznivega dejanja, ki morajo biti podani, da se lahko dejanje označi kot kaznivo in zanj izreče kazen. Kršitev pogodbenega razmerja s strani obsojenca kot najemnika vozila s tem, ko je prekoračil dogovorjeni čas najema, ne sme in ne more imeti za posledico kaznivega dejanja, pač pa lahko ima za posledico le civilne sankcije, zaradi česar je bilo z obsodilno sodbo kršeno načelo legitimnosti in omejenosti represije. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je po njegovem stališču v tem, ker drugostopenjska sodba nima razlogov o tem, zakaj dejanje obsojenca šteje kot kaznivo in ne kot kršitev pogodbe. Zato prvenstveno predlaga izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zagovornik obsojenca s tem, ko zatrjuje, da obsojenec ni imel goljufivega namena, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. U.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Ta kršitev v obravnavani zadevi ni podana, saj so v dejanju, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, podani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Zatrjevanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišči nista ukvarjali z elementi kaznivega dejanja, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko neko dejanje označi kot kaznivo, ni utemeljeno. S takimi navedbami sicer vložnik zahteve za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar povsem neutemeljeno, saj obrazložitev prvostopenjske sodbe vsebuje razloge, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojenec že pri sklepanju najemne pogodbe ravnal z goljufivim namenom. Taki ugotovitvi je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je razen tega ocenjevalo tudi pritožbene navedbe in jih ocenilo kot neutemeljene. Tako ne drži zatrjevanje, da v drugostopenjski sodbi ni obrazloženo, zakaj v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Z navedbami, da je zmotna ugotovitev sodišč, da je obsojenec že pri najemu avtomobila ravnal z goljufivim namenom, pa zagovornik obsojenca skuša izpodbiti dokazno oceno, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Res je sicer, da je eno izmed načel kazenskega materialnega prava tudi načelo legitimnosti in omejenosti represije, ki ga vsebuje 2. člen KZ, ki predpisuje, da je določanje kaznivih dejanj in predpisovanje kazenskih sankcij v zakonu upravičeno samo, kadar in kolikor varstva človeka in drugih temeljnih vrednot ni mogoče zagotavljati drugače. Navedena določba je torej prvenstveno naslovljena na zakonodajni organ, pa tudi na vse organe kazenskega pravosodja, ki morajo, kadar ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, presoditi, ali je v konkretnem primeru dejanje res toliko nevarno, da je potrebno uveljaviti kazenskopravno prisilo, upoštevaje pri tem tudi določilo 14. člena KZ o dejanju majhnega pomena. Višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, dejstvo, da je bil obsojenec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen, kakor tudi dejstvo, da oškodovancu ni povrnil povzročene škode niti do 7.6.2000, torej skoraj 2 leti po storitvi kaznivega dejanja, seveda ne dajeta podlage za uporabo določila 14. člena KZ.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. U.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.