Jedro

Ker so bila vsa delovna mesta, na katera se sklicuje tožnik, zasedena, mu tožena stranka ob odpovedi ni bila dolžna (in tudi ni mogla) ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Na takšno ugotovitev nima vpliva s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da delavci, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za ta delovna mesta, niso izpolnjevali vseh pogojev za zasedbo oziroma da so se pri toženi stranki zaposlili kasneje kot tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008. V drugem odstavku 1. točke izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo za čas od 26. 12. 2008 do 25. 3. 2009. V tretjem odstavku 1. točke izreka je zavrnilo denarni del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo pripadajoče plače oziroma razlike v plači (za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, temu pa naj pridrži tudi odločanje o pritožbenih stroških tožnika, ki naj jih prvostopenjsko sodišče naloži v plačilo toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožnik izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja prodaje SVR, vodja programa odpadki in direktor programa – olja. Na teh delovnih mestih so bili zaposleni delavci F.M., D.P.in S.V., ki pa pogojev za zasedbo teh delovnih mest niso izpolnjevali. V skladu z 49. členom Ustave RS je delodajalec zavezan k izbiri ukrepov, ki naj omilijo posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav zato 88. člen ZDR določa delodajalcu preveritev, če je delavca mogoče zaposliti na drugih delih in v kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delovna mesta zasedejo delavci, ki ne izpolnjujejo pogojev za delo na teh delovnih mestih, se štejejo taka delovna mesta za prosta, zato jih je dolžan delodajalec prav zaradi varovanja pravic delavcev, katerih delovna mesta ukine, pravočasno izprazniti. V konkretnem primeru je tožnik dokazal, da so se zgoraj navedeni delavci pri toženi stranki zaposlili za njim in da že ob zaposlitvi niso izpolnjevali predpisanih pogojev za zasedbo teh mest. Zato je bila tožena stranka dolžna izprazniti eno od teh delovnih mest, da bi lahko tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na tem mestu. Ker tega ni storila, je njena odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožbeni zahtevek pa v celoti utemeljen.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev njegove pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto „vodja službe za investicije in vzdrževanje“ dne 18. 11. 2008 ukinjeno zaradi ekonomskih razlogov (sklep tožene stranke – B2). Istega dne, torej 18. 11. 2008, je tožena stranka tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nakar mu je 25. 11. 2008 podala še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov – zmanjšanje načrtovanih investicijskih in vzdrževalnih posegov v letu 2009), pri čemer je bil del opravil, ki jih je opravljal tožnik, prenešen na druge delavce tožene stranke (B.M. in M.M.). Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi določbo člena 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da tožnik ni z ničemer dokazal svojih sicer prepoznih navedb (286. člen ZPP) o antidatiranju sklepov tožene stranke glede ukinitve njegovega delovnega mesta in naložitve del drugim delavcem. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Glede na to, da je tožnik s pritožbo dejansko izpodbijal le ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na upoštevanje člena 88/3 ZDR s strani tožene stranke, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijani del sodbe preizkusilo le glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala določbe člena 88/3 ZDR in da bi mu morala po ukinitvi delovnega mesta „vodja službe za investicije in vzdrževanje“ ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (vodja prodaje SVR, vodja programa odpadki, direktor programa – olja), kljub temu, da so bila ta delovna mesta, za katere je tožnik po lastnih trditvah izpolnjeval pogoje, že zasedena z drugimi delavci. Tretji odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe za ustrezno delo in za nedoločen čas, mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Delodajalec je torej dolžan na podlagi te določbe preveriti, če je delavca mogoče zaposliti na drugih delih oziroma ga prekvalificirati oziroma dokvalificirati za drugo delo. Če ugotovi, da drugega prostega delovnega mesta, na katerem bi bilo mogoče zaposliti delavca, nima, pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je kršil določbo člena 88/3 ZDR (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 404/2009 z dne 15. 12. 2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1497/2006 z dne 28. 6. 2008). Delodajalec mora torej preveriti, če razpolaga z ustreznim delovnim mestom, ki je prosto (ki ga ne zaseda drug delavec).

Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so bila vsa delovna mesta, za katera je tožnik trdil, da bi mu jih morala tožena stranka ponuditi, zasedena (kar je sicer navajal že tožnik v svojih pripravljalnih vlogah in pritožbi), tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi za zaposlitev na teh delovnih mestih ni bila dolžna (in tudi ni mogla) ponuditi. V nasprotnem primeru bi morala tožena stranka enemu od teh delavcev podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, da bi na tem delovnem mestu zaposlila tožnika. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz takšnega razloga pa bi bila nezakonita, saj ZDR ne določa, da je zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaposlitev drugega delavca na tem istem delovnem mestu. Na takšno ugotovitev nima nikakršnega vpliva s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da delavci, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za ta delovna mest, niso izpolnjevali vseh zahtevanih pogojev oziroma da so se pri toženi stranki zaposlili kasneje kot tožnik.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo ne glede na izid postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).