Jedro

Če starejši delavec izpolnjuje pogoje za posebno varstvo pred odpovedjo PZ po 1. odstavku 114. člena ZDR, to varstvo velja tudi v postopku odpovedi PZ s ponudbo nove PZ.

Tudi če delavec v postopku odpovedi PZ s ponudo nove PZ sprejme ustrezno delo za nedoločen čas, ima pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ po 3. odstavku 204. člena ZDR. Če se nezakonita odpoved PZ razveljavi, oživi stara PZ, s tem pa preneha veljati nova PZ, saj zanjo pravna podlaga ne obstaja več. Nova PZ temelji na odpovedi stare PZ, ta temelj pa odpade, če je odpoved stare PZ kot nezakonita razveljavljena.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških (2. in 3. odst. izreka) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati pravdne stroške v znesku 164.978,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov pa se zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 49.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.6.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odst. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko za delovno mesto vodje oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati. V 2. odst. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici plača pravdne stroške v višini 164.978,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, medtem ko je v 3. odst. izreka naložilo tožnici, da plača toženi stranki njene pravdne stroške v višini 82.241,50 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji v celoti prizna pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da se je ta individualni delovni spor nanašal na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V delu, kjer je bil zahtevek tožnice zavrnjen (na sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 19. čl. Akta o sistemizaciji tožene stranke) toženi stranki niso nastali nikakršni posebni stroški.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da ugotovi, da je tožena stranka (pravilno tožnica) v delovnem razmerju po veljavni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 24.9.2003 in da ji je dolžna povrniti vse pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 29.6.1991 ni prenehala, saj ima tožnica s toženo stranko sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 24.9.2003. Tožnica ne more imeti v veljavi dveh pogodb o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke je bil celoten individualni delovni spor nepotreben, saj je tožnici zagotovila delo, ustrezno njeni izobrazbi in ga ta tudi izvršuje. S tem so toženi stranki nastali nepotrebni stroški.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se odpoved št. 269/2003 z dne 6.8.2003 razveljavi, ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati in da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Poleg tega je predlagala, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pdp 334/2003 z dne 9.10.2003 njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker pri sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni ugotovilo nezakonitosti, vendar je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica starejša delavka in je zato v skladu z določbo 114. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je imela tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi status starejše delavke in da ni izpolnjevala niti minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, niti ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino in ker tožnica tudi ni podala pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je s sodbo opr.št. Pd 35/2004 z dne 22.4.2004 razveljavilo. Tožbeni zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke pa je zavrnilo. V zvezi s to odločitvijo je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (sodba opr.

št. Pdp 1038/2004 z dne 23.9.2005), tako da je v tem delu postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Ker sodišče prve stopnje o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za delovno mesto vodje oddelka z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati, ni odločalo, je v tem delu pritožbo tožnice štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, medtem ko je del izpodbijane sodbe, na podlagi katerega je bila dolžna tožena stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice, zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka razveljavilo. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo, ki je sedaj v presoji pred pritožbenim sodiščem, odločilo še o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je starejši delavec na podlagi 114. čl. ZDR varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. čl. ZDR, seveda ob predpostavki, da so za to posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 114. čl. ZDR.

Ker je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, čeprav je bila tožnica starejša delavka in k tej odpovedi pisnega soglasja ni dala in ker v spornem obdobju ni izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, niti ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, kar pomeni, da je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožnica vsekakor imela pravni interes za vodenje tega individualnega delovnega spora. Na ta obstoj pravnega interesa po stališču pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da je tožnica sicer ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas sprejela in novo pogodbo tudi podpisala. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi delavec ne izgubi pravice do sodnega varstva v zvezi z odpovedjo prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je povsem neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica ta individualni delovni spor sprožila brez potrebe in da je s tem želela le nagajati toženi stranki in ji po nepotrebnem povzročati pravdne stroške. Če bi tožena stranka ravnala zakonito, bi lahko tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi le ob izpolnjevanju pogojev iz 1. odst. 114. čl. ZDR, tako da potem do predmetnega individualnega delovnega spora sploh ne bi prišlo.

Po stališču pritožbenega sodišča tudi delavcu, kateremu je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. čl. ZDR) pa ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas podpiše, ni mogoče omejevati pravice zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. odst. 204. čl. ZDR). Če delavec v takšnem sporu uspe, ker se ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo sodišče razveljavi, stara pogodba o zaposlitvi oživi, s tem pa preneha učinkovati nova pogodba o zaposlitvi, saj ne obstaja več pravna podlaga za to novo pogodbo o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi je namreč temeljila na odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je bila ta odpoved kot nezakonita razveljavljena.

Pritožbena navedba tožnice, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, je utemeljena. Predmetni individualni delovni spor sodi med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pri katerih z ozirom na določbo 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na navedeno določbo je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na izid tega individualnega delovnega spora. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je ravnalo nepravilno, ko je naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne del njenih pravdnih stroškov. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da povrne tožnici njene pravdne stroške, katere je sicer pravilno priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijani del sodbe glede odločitve o stroških spremenilo in naložilo toženi stranki, da povrne tožnici njene pravdne stroške. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na odločitev o pravdnih stroških, napačen, saj bi moralo sodišče prve stopnje tudi v primeru, če bi obstajala obveznost tožnice, da toženi stranki povrne del njenih pravdnih stroškov, pobotanje teh stroškov opraviti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Izrek izpodbijane sodbe bi namreč moral vsebovati le odločitev sodišča prve stopnje o tem, kolikšen del pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožnici.

Ker v zvezi s pritožbo tožene stranke niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (T, Ur. l. RS, št. 67/2003, tar. št. 15/4) kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (110,00 SIT) in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov za prejem in pregled sodne odločbe in za obvestilo stranki v priglašeni višini 30 točk, ker so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe.

V skladu z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.