Jedro

Sodba obravnava skladnost povzetkov listin in njihovo dejansko vsebino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 2.653.630 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta dne 5.8.1993 sklenili tožena stranka kot prodajalka in tožnica kot kupovalka prodajno pogodbo za poslovni prostor št. 18 v mansardi v izmeri 24.20 m2 s skupnimi prostori in komunalno opremo za ceno 2.653.630,30 SIT. Tožnica je kupnino plačala toženi stranki. Tožena stranka svoje obveznosti iz prodajne pogodbe, da tožnici izroči poslovni prostor do 15.12.1993, ni izpolnila. Sodišče je ugotovilo, da je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. Zato je zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke štelo pogodbo za razdrto in toženi stranki naložilo vrnitev kupnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopenjsko ugotovitev, da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo v svojem imenu in za svoj račun.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da gre v tej zadevi za direktno zastopstvo po prvem odstavku 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Pogodba direktno zavezuje Občino R. in Krajevno skupnost P. Tožena stranka je nastopala v tujem imenu in za tuj račun. O tem obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini pogodbe in med pogodbo samo. Pogodba namreč navaja, da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo po pooblastilu SO R. in KS P. V pogodbi se beseda prodajalec uporablja samo za SO R. in KS P., ne pa za toženo stranko. Vsa korist iz spornega posla je šla zastopancema. Tožena stranka ni imela nobene koristi. Nelogičnost je očitna: tožena stranka kot pogodbeni izvajalec inženiringa in projektiranja naj bi vračal kupnine, za katere sta obogateni osebi javnega prava.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da sta sodbi prve in druge stopnje napačno povzeli vsebino listine z dne 5.8.1993, naslovljene "Kupoprodajna pogodba", ni utemeljen. V tej pogodbi je namreč tožena stranka dosledno in jasno označena kot prodajalka. Tako je navedena na začetku, ko je pod oznako "prodajalec" navedena firma in naslov tožene stranke ter njen direktor kot oseba, ki jo zastopa, nato je navedeno "po pooblastilu SO R., ki jo zastopa predsednik IS mag. M. T. in po pooblastilu KS P., ki jo zastopa predsednik sveta KS V. M.". Pri navedbi podpisnikov je kot prodajalec navedena tožena stranka. V besedilu pogodbe je v tč. 1. navedeno, da prodajalec izvaja nadzidavo poslovnega objekta..., v tč. 2., da prodajalec proda... poslovni prostor, KS P. in SO R. (torej ne prodajalec), pa dovoljujeta zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe, v tč. 5., da se prodajalec zaveže poslovni prostor dograditi..., v tč. 6., da prevzem oziroma izročitev poslovnih prostorov opravita prodajalec in kupec, v tč. 9. je določena pogodbena kazen prodajalca, v tč. 11. kupec pooblašča prodajalca, da si zapadlo odstopnino in škodo poračuna iz do takrat vplačanega dela kupnine (ki se po tč. 4. plača toženi stranki).

Iz navedenega je razvidno, da je bila prodajalka poslovnega prostora po pogodbi z dne 5.8.1993 tožena stranka, da je povzetek vsebine pogodbe v obrazložitvi obeh sodb pravilen in da je tožena stranka pogodbo sklenila v svojem imenu. V razmerju med pravdnima strankama ni pomembno, da je tožena stranka prevzela sanacijo strehe stavbe Družbeni dom na P. po sporazumu z Občino R. in KS P. in da je bilo financiranje sanacije mišljeno s sredstvi iz prodaje poslovnih prostorov, na kar se nanaša pooblastilo občine in krajevne skupnosti. Vse to utegne biti pomembno v razmerju med toženo stranko ter občino in krajevno skupnostjo. Tožnica pa je bila v pogodbenem razmerju samo s toženo stranko, ki je edina podpisala prodajno pogodbo in ki je tudi prejela kupnino in prevzela nasproti tožnici vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Pri takem stanju stvari, ki je bilo ugotovljeno na obeh stopnjah sojenja, ima tožnica možnost uveljavljati zahtevke iz razdrte pogodbe po 125. in 132. členu ZOR samo nasproti toženi stranki. Ugotovitve obeh sodb, ki glede na obrazloženo niso obremenjene z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, so podlaga tudi za revizijsko odločanje. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi izvedenih dokazov, katerih pravilnost in popolnost ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Revizijske navedbe, da je tožena stranka nastopala le kot projektant in izvajalec gradbenega inženiringa in da od posla ni imela koristi, za medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank v tej pravdi nimajo pomena. Ugotovljeno je, da je tožena stranka nastopala nasproti tožnici kot prodajalka. V kakšnem svojstvu je nastopala v razmerju do občine in krajevne skupnosti, za pravno razmerje, ki se obravnava v tej pravdi, ni odločilno.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).