Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito in tožnikova dejanja in navedbe v postopku, iz katerih izhaja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Italiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka, temveč je nadaljeval pot proti Nemčiji, pri tem pa tudi nezakonito prehajal meje držav članic (Italija, Slovenija, Avstrija). Tožnik je v postopku pred pristojnim organom tudi zamolčal, da je pred tem že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji. Tožnikova ciljna država pa je ves čas Nemčija, kjer navaja, da ima družino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Shingal, državljan Rapublike Irak, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 21. 2. 2018 od 10,00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik 21. 2. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno omejeno gibanje na Center za tujce zaradi namena predaje zaradi izrazite begosumnosti. Po podatkih baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 14. 2. 2018 v Italiji, kjer ni počakal na zaključek postopka. Pred tem je tožnika 16. 2. 2018 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Kranj (v nadaljevanju PPIU Kranj). V postopku na policijski postaji je povedal, da je s prijateljem pred dvema mesecema ilegalno odpotoval iz Iraka v Turčijo, kjer se je nahajal približno 20 dni. Nato sta vstopila na neznan tovornjak, v katerem sta bila ves čas potovanja. Čez nekaj časa sta opazila, da se nahajata na ladji. Ko so prispeli v Trst, ju je kapitan predal na policijo. Od IVO sta 14. 2. 2018 dobila dokument, s katerim sta želela naprej v Zvezno republiko Nemčijo. V Trstu sta se 15. 2. 2018 v jutranjih urah srečala z neznancem, kjer so skupaj nadaljevali pot, preko Slovenije, v smeri Republike Avstrije. Ob 12,30 uri so prispeli v Podrožco, kjer so bili kontrolirani in prijeti s strani avstrijske policije. Avstrijski varnostni organi so jim zavrnili vstop v Avstrijo in so bili s strani policistov PP Jesenice pripeljani na PPIU Kranj, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je povedal, da je iz Iraka do Republike Slovenije prišel preko Turčije, kjer se je vtihotapil na tovornjak in nato s trajektom prišel do Italije, kjer ga je prijela policija in mu odvzela prstne odtise. Vprašali so ga, ali želi zaprositi za mednarodno zaščito, vendar jim je odgovoril, da ne in da želi oditi k svoji družini, ki se nahaja v Nemčiji. Tako so ga pustili na prostost. Preko Republike Slovenije je želel oditi v Avstrijo in nato dalje v Zvezno republiko Nemčijo. Pri podaji prošnje je priložil lastnoročno izjavo, da na podlagi dublinske uredbe prosi za predajo v Zvezno republiko Nemčijo, ker ima tam družino. Po preverjanju baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 14. 2. 2018 v Italiji. Na vprašanje, zakaj ni počakal na odločitev v azilnem postopku v Italiji je odgovoril, da je bil na cesti in da ga niso namestili v noben kamp, poleg tega je bil namenjen v Nemčijo, kjer ima družino. Na vprašanje zakaj že pri podaji prošnje ni pojasnil, da je v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, temveč so mu tam odvzeli samo pristne odtise in da je preko Slovenije in Avstrije želel v Nemčijo.

3. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna (3. člen), in glede na merila iz poglavja III, toženka navaja, da bo pristojnim organom Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti po 28 (3) členu Uredbe Dublin III podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku je skladno z drugi odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 26/2016), ki jo povzema, izrekla ukrep pridržanja na Center za tujce. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bo pobegnil, toženka navaja, da tožnik zamolčal, da je 14. 2. 2018 zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji ter navedel, da so mu v Italiji odvzeli zgolj pristne odtise in ga nato izpustili na prostost, in da je v Italiji na vprašanje, ali želi zaprositi za mednarodno zaščito odgovoril, da tega ne želi, saj je namenjen k družini v Nemčiji. Tožnik je tako ves čas postopka, tudi na zapisnik o seznanitvi omejitve gibanja, lažno zatrjeval, da nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, čeprav je iz baze Eurodac razvidno, da je tožnik 14. 2. 2018 zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji. Dejstvo je, da ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Italiji, ampak je nadaljeval pot preko Slovenije v Avstrijo proti Nemčiji, kje je bila njegova ciljna država. Pri podaji prošnje, kot tudi na zapisnik, je tožnik večkrat navedel, da želi oditi v Zvezno republiko Nemčijo, ker ima tam družino. O tem je priložil tudi lastnoročno podpisano izjavo 21. 2. 2018. S tem ko je zapustil Italijo in potoval skozi Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo proti Zvezni državi Nemčiji je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnost bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ko je bil bil 15. 2. 2018 s strani avstrijskih varnostnih organov vrnjen nazaj v Slovenijo, predvsem zato, da ne bi odšel nazaj v Italijo in misleč, da bo prišel v Azilni dom v Ljubljani. Ker mu gibanje ne bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje. Vse to potrjuje prepričanje pristojnega organa v begosumnost tožnika. V to je pristojni organ prepričan še toliko bolj, ker ker tožnik ve, da ga Republika Slovenija želi vrniti v pristojno državo, kamor pa tožnik ne želi. Namen mednarodne zaščite je nuditi zaščito ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik. Zaradi nadaljevanja postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Toženka navaja določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, za kar navaja razloge. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2017 se nista upoštevali dve sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey in sodba SEU v zadevi El Chodor, C-528/2015, kar je v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS, ki jo navaja, da se odločbe ESČP in sodbe SEU uporabljajo neposredno. V navedenih sodbah je ESČP ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene zakonske določbe o odvzemu prostosti, vendar se te določbe niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem postopku odstranitve, ampak na ureditev bivanja za tujce in zato odločilo, da odvzem prostosti v navedenih primerih nima pravne podlage. Zato toženka, ker ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, ukrepa omejitve gibanja, ki predstavlja v konkretnem primeru poseg v človekovo osebno svobodo, ne sme izreči. Izpodbijani sklep ni skladen s sodbo SEU v zadevi Al Chodor, ki državam članicam nalaga, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 (2) Uredbe Dublin III ni mogoče uporabiti, pri čemer navaja točko 40 navedene sodbe. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 26/ 2016 samo določilo objektivna merila, in ne zakon. Tožnik navaja, da se člen 68 ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti, za kar navaja razloge. Ker v Sloveniji ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja, se tožnika ne sme pridržati.

5. Tožnik je dal prstne odtise v Italiji 14. 2. 2018. Pri podaji prošnje je povedal, da so mu v Italiji vzeli prstne odtise in pustili na ulici. Hotel je k družini v Nemčijo. Postopkov mednarodne zaščite v Evropi ne pozna. Po veroizpovedi je Jazidi, iz mesta Mosul. Očitek, da je tožnik že dal prstne odtise, ne more biti razlog za tožnikov pridržanje. Predpisi določajo, da postopek ne more biti razlog, da bi bil prosilec pridržan. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov. Pridržanje na območju Azilnega doma je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. To so npr. redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (navaja člen 8 (4) Recepcijske direktive2. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, toženka ne more tega ukrepa izvajati v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Sodna praksa je že sprejela stališča, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v tožnikov osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja (odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09). Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca, da v zakonu opredeli objektivne kriterije. Ukrep mora bit po drugam odstavku 28. člena Uredbe Dublin III sorazmeren. Če gre za poseg v človekovo svobodo, ker tožnik beži iz svoje države, ker je preganjan, gre za poseg v človekovo osebno svobodo in tak ukrep ne more biti sorazmeren. Če se upošteva, da iz sodb SEU izhaja, da se šteje prekinitev postopka samo v primeru, da gre za prekinitev postopka v državi, ki odloča o ukrepu omejitve gibanja, je izpodbijani sklep nezakonit. Če pa država Slovenija ne opredeli pojma možnosti pobega v zakonu, skladno z Uredbo Dublin III, če toženka ne upošteva niti evropske niti slovenske sodne prakse niti sama ne pridobi informacij javnega značaja, skladno z 22. členom ZMZ, ampak jih ignorira, je izpodbijani sklep nezakonit tako v procesnem kot materialnem smislu.

6. Tožnik hkrati s tožbo predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da do pravnomočnosti odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma (prav Centra za tujce - opomba sodišča), ker je tožnik izkazal v tožbi, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru zelo slabo počuti. Kršena mu je pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, pri čemer se tožnik sklicuje na sodno prakso, kot jo navaja. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

7. Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj je toženka pojasnila, da bo pristojnim organom Republike Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in sicer je toženka zaprosila za nujni odgovor (tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Za izrek izpodbijanega sklepa pa zadošča, da postopek predaje poteka. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena v povezavi s členom 2 (n) Uredbe Dublin III.

10. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) sklep o tožnikovem pridržanju sklicuje, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po členu 2(n) Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

11. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se tudi po stališču iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. točka) uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

12. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki toženke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na tožnikovo begosumnost kažejo okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito in tožnikova dejanja in navedbe v postopku, iz katerih izhaja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Italiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka, temveč je nadaljeval pot proti Nemčiji, pri tem pa tudi nezakonito prehajal meje držav članic (Italija, Slovenija, Avstrija). Tožnik je v postopku pred pristojnim organom tudi zamolčal, da je pred tem že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji. Tožnikova ciljna država pa je ves čas Nemčija, kjer navaja, da ima družino. Tudi na naroku tožnik navaja, da želi v Nemčijo k družini, ki je bila njegova ciljna država tudi ko je zapustil Irak. V Iraku je živel v kampu, njegova družina je v Nemčiji in ima nemško državljanstvo. V Italiji je zaprosil za azil 14. 2. 2018. Na naroku pove, da je bil primoran, drugače bi ga vrnili nazaj v Turčijo ali pa bi ga zaprli. Na policijski postaji v Trstu je imel tolmača, ne pa tudi zagovornika. Tožnik na naroku pove, da azilnega postopka ne pozna. Ko mu je sodišče predočilo dokument, ki ga je tožnik prejel 14. 2. 2018 na policijski postaji v Trstu, ki se nahaja v upravnem spisu, tožnik na naroku pove, da je to vabilo za 15. 2. 2018 na neznano mesto. Italijo pa je zapustil, ker je bil na cesti in mrazu kot „klošar“, njegov cilj pa je bil iti k družini v Nemčijo. Zato je s prijateljem in še dvema odšel z avtomobilom v Avstrijo proti Nemčiji. Tožnik je podal prošnjo v Sloveniji, potem ko mu je bil s strani avstrijskih organov zavrnjen vstop v Avstrijo. Kot razlog na naroku navaja, da naj bi mu zagovornik svetoval, da ostane v Sloveniji, da mu bodo uredili združitev z družino.

13. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik z intervencijskim vozilom 16. 2. 2018 pripeljan v PPIU Kranj, kjer je izrazil namero, da bo podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je podal 21. 2. 2018. Iz vseh okoliščin konkretnega primera, kot so navedene, pa se sodišče strinja z oceno toženke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj zato, da bi lahko tako nadaljeval pot v ciljno državo Nemčijo, kjer navaja, da ima družino. Tožnik je pred tem samovoljno zapustil Italijo, ne da bi počakal na odločitev o njegovi prošnji. Tožnik je na naroku povedal, da je v Italiji podal prošnjo za mednarodno zaščito in da je imel prevajalca, tudi je povedal, da je bil v postopku vabljen 15. 2. 2018, pa je Italijo zapustil z namenom, da gre v Nemčijo. Pri tem pa ni podal prepričljivih razlogov za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopku v Italiji nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve, saj je naslednji dan Italijo že zapustil. Tožnik opravičljivih razlogov, zakaj je zapustil Italijo oziroma zakaj tam ni počakal na odločitev, tudi na naroku ni pojasnil. Tožnik je v postopku pred pristojnim organom pri podaji prošnje tudi zamolčal, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji, glede tega dejstva je tajil tudi ob izdaji zapisnika o seznanitvi, ko je na posebno vprašanje, zakaj ni že pri podaji prošnje povedal, da je v Republiki Italiji zaprosil za mednarodno zaščito, dejal, da nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji.

14. Glede tožnikovih navedb je bistveno tudi, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Nekonsistentne so njegove izjave v postopku pred pristojnim organom, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito in zakaj tam ni počakal na odločitev. Tožnik je na naroku povedal, da je v postopku na policiji 14. 2. 2018 v Italiji imel prevajalca in da je v Italiji prejel vabilo za 15. 2. 2018. Kljub temu pa je Italijo takoj naslednjega dne (15. 2. 2018) zapustil, kar po presoji sodišča jasno kaže, da ni imel namena počakati na odločitev pristojnih organov o njegovi prošnji. Zakaj je zapustil Italijo takoj naslednji dan, ne da bi počakal na kakršnokoli odločitev, tožnik tudi na naroku ni navedel konkretnih in prepričljivih razlogov, kar kaže na njegovo nesodelovanje v postopku. Tožnik na naroku tudi ni navajal, da bi odšel iz Italije zaradi slabih razmer oz. da bi bil to razlog, da ni počakal na odločitev. Ob tem tudi ne gre za zanemarljivo dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil oziroma podal namero šele potem, ko so ga prepeljali slovenski varnostni organi z intervencijskem vozilom nazaj v Slovenijo, saj so mu avstrijski varnostni organi pri kontroli v kraju Podrožca zavrnili vstop v Avstrijo, potem ko je že enkrat prečkal Slovenijo. Tožnik pa tudi v postopku ni nikdar navedel, da je bi bila Slovenija njegova ciljna država, saj je njegova ciljna država, ko je zapustil Irak, bila Nemčija in je še vedno, kar je povedal tudi na naroku. Njegove navedbe na naroku, da mu je zagovornik svetoval, naj ostane v Sloveniji, da mu bodo tu uredili združitev z družino, pa ne dokazujejo, da bo tožnik, glede na njegova dosedanja ravnanja, tudi v resnici počakal na odločitev pristojnih organov v Sloveniji in da ne bo, tako kot Italijo, Slovenijo zapustil takoj oziroma pred odločitvijo pristojnih organov. Tožnikove navedbe na naroku, da v Italiji ni imel pravnega zagovornika, pa so splošne in na presojo razlogov za zapustitev Italije in s tem za očitano nesodelovanje v postopku ne morejo imeti odločilnega vpliva.

15. Navedene konkretne okoliščine tudi sodišče utrjujejo v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, z namenoma, da pride v Nemčijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Uredbi Dublin III. Konkretne okoliščine, kot izhajajo v razlogih izpodbijanega sklepa, tudi sodišču ne vzbujajo nobenega dvoma o obstoju begosumnosti pri tožniku. Iz dejanskih ugotovitev tako izhaja, da je tožnik nezakonito prehajal med državami članicami EU, in da je, ne da bi počakal na zaključek azilnega postopka v Italiji, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, zapustil Italijo, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopku nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva po presoji sodišča ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2(n) in členom 28 Uredbe Dublin III. Ker za begosumnost zadošča izkazanost izpolnjevanja že enega razloga, se sodišče posebej do razlogov toženke glede nezakonitega prehajanja meje in nemožnosti bivanja v Sloveniji po prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki ju (med drugim) navaja kot (milejši) razlog za begosumnost, posebej ne opredeljuje. Po presoji sodišča navedena razloga, ob izkazanosti, da tožnik v postopkih pristojnih organov Italije ni sodeloval in je takoj po predaji prošnje za mednarodno zaščito zapustil Italijo, v postopku pa zamolčal, da je dal prošnjo v Italiji 14. 12. 2018 (kar je dokazano s pridobljenimi podatki iz sistema Eurodac), tudi nista odločujoča. Tožnik v tožbi drugih razlogov za drugačno presojo dejanskega stanja niti ne navaja, saj v tožbi izpodbija predvsem pravno podlago za ugotavljanje begosumnosti.

16. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel v Republiki Sloveniji ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko, in po podatkih spisov tudi je, sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Toženka je na zaslišanju s tožnikom razčiščevala okoliščine begosumnosti in mu je dala možnost, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Postopek je voden pravilno, tožniku so bila vročena vsa pisanja v njemu razumljivem jeziku, izpodbijani sklep je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika o seznanitvi z dne 21. 2. 2018, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za omejitev gibanja, saj je bil seznanjen s tem, da bo zaradi begosumnosti za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, je tožnik odgovoril pritrdilno. Razloge za pridržanje pa je toženka obširno pojasnila v izpodbijanem sklepu.

17. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti dobro.

18. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče da je toženka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ (oziroma v obravnavanem primeru ZMZ-1), skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa. Zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da v Sloveniji ni zakonsko urejen nobeden od možnih manj prisilnih ukrepov, kot pa je odvzem prostosti v ZMZ-1. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je namreč govora o ukrepu obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ker gre zgolj za ukrep zadrževanja na določeno območje, v primeru omejitve gibanja na to območje ni mogoče govoriti o odvzemu prostosti.

19. Glede stališča tožnika v zvezi s sodbo SEU v zadevi Al Chodor3 v povezavi s prakso ESČP v zadevah Abdolkhani and Karimnia proti Turčiji in Keshmiri proti Tučiji, da kriterija „nesodelovanja v postopku“ iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v dublinskem postopku in da gre pri „nesodelovanju v postopku“ lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje, pa po presoji sodišča iz navedenih sodb takšno stališče ne izhaja, na način, kot ga želi predstaviti tožnik. V sodbi SEU v zadevi Al Chodor je SEU člen 2(n) v povezavi s členom 28(2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Iz te dikcije torej nedvoumno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu, ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila. Nedvomno po presoji sodišča pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki ureja sorodno pravno področje tujcev (soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Iz tega razloga zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki ureja odločanje o mednarodni zaščiti, ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. S tem v zvezi sodišče pripominja še to, da tudi po izdaji sodbe SEU v zadevi Al Chodor, tako Vrhovno sodišče RS (npr. sklep X Ips 7/2017), kot tudi Upravno sodišče RS (v zadevah I U 1080/2017, I U 2382/2017, I U 2743/2017, I U 2373/2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016. 20. Sodišče glede predloženega delnega prevoda sodbe nemškega sodišča najprej uvodoma pojasnjuje, da sodišče ni vezano na sodbe nacionalnih sodišč, temveč na sodbe SEU in ESČP. Vendar pa ne glede na to iz prevoda kratkega povzetka sodbe nemškega zveznega sodišča ne izhaja, da bi šlo za identično situacijo, kot v obravnavanem primeru. V obrazložitvi tega povzetka sodbe je navedeno, da Dublinska uredba III tudi od držav članic zahteva, da kriterije določijo z zakonom, pri čemer mora biti zakonodaja predvidljiva, merljiva in kontrolirana. Nadalje piše v tej obrazložitvi, da nemški Zakon o tujcih ne ustreza zahtevam Dublinske uredbe III, ker se Dublinska uredba III in nemški Zakon o tujcih med seboj pravzaprav ne razlikujeta. Nemško sodišče tako ugotavlja, da niti Zakon o tujcih niti sodna praksa ne določata, kaj so to objektivni kriteriji. S tem v zvezi pa naslovno sodišče ugotavlja, da slovenski ZTuj-2 vsebuje objektivne kriterije glede nevarnosti pobega in so ti kriteriji zelo natančno opredeljeni. Zelo natančno sta opisani dve vrsti okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, pri čemer druga kategorija predstavlja milejše oblike okoliščin. Pri vsaki vrsti so zelo podrobno opisana ravnanja, ki kažejo na to, ali gre pri nekom za nevarnost pobega. Tako sodišče ugotavlja, da je slovenski ZTuj-2 glede definicije nevarnosti pobega dovolj predvidljiv in merljiv in so ti kriteriji za nevarnost pobega po mnenju sodišča povsem primerni tudi, ko gre za presojo nevarnosti pobega prosilca za azil in ne le za nevarnost pobega tujca, ki nima takega statusa. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo situacijo, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev (tistih, ki nimajo veljavnih potnih listin ali ne morejo biti deportirani).

21. Sodišče tako ne soglaša s tožbeno navedbo, da se 68. člena ZTuj-2 pri mednarodni zaščiti sploh ne more uporabiti, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da je mogoče uporabiti kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Torej v Sloveniji je pravna podlaga za izrek omejitve gibanja in se zato v določenih primerih prosilce za azil sme pridržati.

22. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi konkretno uporabljena peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma “nevarnost pobega“ skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Da pa se kriterij “nesodelovanje v postopku“ iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi držav članic EU, in ne le pred organi države članice, kjer se odloča o pridržanju, kot meni tožnik, kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec, pa izhaja tako iz zgoraj navedenih judikatov Vrhovnega sodišča RS in sodb Upravnega sodišča RS (npr. I U 620/2017, I U 10/2017, I U 1369/2017). Po presoji sodišča je pravo EU v predmetni zadevi pravilno uporabljeno.

23. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

24. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

25. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), ( Uradni list EU L 180/31 z dne 29. 6. 2013). 2 Direktiva 2013/33 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013. 3 Sodba SEU v zadevi Al Chodor, C-528/15 z dne 15. 3. 2017.