Jedro

Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje vseh lastnikov oziroma solastnikov zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Te pravice pa tožeča stranka ni izkazala, tudi kolikor je imela na zemljišču pašno pravico, ki po vsebini ustreza služnostni pravici paše po ODZ, saj jo je izgubila s podržavljenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je v izpodbijani odločbi v 1. točki izreka odločil, da se del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 4089734, domače ime A., v velikosti 305 m2 (na grafični prilogi pod 1); del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 1244714, domače ime A., v velikosti 821 m2 (na grafični prilogi pod 2); del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 4089736, domače ime A., v velikosti 6546 m2 (na grafični prilogi pod 3); del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 1244714, domače ime A., v velikosti 11341 m2 (na grafični prilogi pod 4); del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 1244714, domače ime A., v velikosti 3021 m2 (na grafični prilogi pod 5) in del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID 1244714, domače ime A. v velikosti 1229 m2 (na grafični prilogi pod 6); kakor je prikazano na grafičnih prilogah, izbrišejo iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100317432, katerega nosilka je Agrarna skupnost B.; v 2. točki, da se sproščena zemljišča iz 1. točke izreka te odločbe pripišejo kmetijskemu gospodarstvu KMG-MID 100317434, katerega nosilka je Agrarna skupnost C. v 3. točki izreka, da po dokončnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vpiše spremembo v evidenco GERK in o vpisanih spremembah stranke obvesti z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev ter v 4. točki izreka, da stroški postopka niso bili izkazani. V obrazložitvi navaja, da je Agrarna skupnost C. podala vlogo za vključitev celotne parcele 630/43 v GERK-e AS C.. Vlogi je predložila delno odločbo UE Tržič z dne 31. 12. 2004, da ji je bila parcela v izmeri 511870 m2 vrnjena, kar izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige ter da nikoli ni bila obremenjena s služnostjo ali drugimi bremeni. Del te parcele na vzhodni strani, v približni površini 3,6 ha vključuje v svoje GERK-e Agrarna skupnost B., predlagajo pa, da se tudi ta sporni del vključi v njene GERK-e. Pri pregledu podatkov v registru kmetijskih gospodarstev je organ ugotovil, da je del nepremičnine parc. št. 630/43 k.o. ..., zajet v treh GERK-ih, ki so pripisani kmetijskemu gospodarstvu Agrarne skupnosti B.. Glede na določbo 2. odstavka 37. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) je pozval Agrarno skupnost B., da predloži sporazum z Agrarno skupnostjo C. glede vpisa GERK-ov oziroma predloži dokazila, ki izkazujejo njeno pravico do uporabe. Dne 11. 3. 2009 sta se pri organu oglasila predsednik Agrarne skupnosti B. D.D. in E.E., ter predložila Register posestnega stanja glede agrarne operacije planina A., Uredba užitkov in uprave in nova uredba pašnih pravic, z dne 20. 1. 1941 in odločbo Občinskega ljudskega odbora Tržič z dne 12. 11. 1962. Sklicevala sta se na 7. odstavek 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o služnosti in priposestvovanju ter izjavila, da imata posest na spornem zemljišču že približno 200 let, kar iz te dokumentacije sledi. Agrarna skupnost C. je pri svojem zahtevku vztrajala. Menila je, da niso izpolnjeni pogoji za služnost, niti za priposestvovanje, služnost tudi ne izhaja iz nobenih dokumentov. Pri svojem odločanju je organ ravnal po 8. točki 2. člena Pravilnika. Pravico uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo tega zemljišča pridobljeno soglasje vseh lastnikov oziroma solastnikov zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Po mnenju organa Agrarna skupnost B. s predloženimi listinami ni izkazala pravice uporabe dela parc. št. 630/43 v skladu z določbo 8. točke 2. člena Pravilnika. Pri svoji odločitvi je organ upošteval zemljiškoknjižno stanje oziroma lastništvo Agrarne skupnosti C. na predmetni parceli.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da ima služnostno pravico do paše. Podrejeno tudi meni, da si napačno razlaga, da gre za stvarno pravico, ki jo je pridobila na podlagi zakona, kot to določa 12. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker je pravica paše živine na tujem zemljišču osebna služnost in sicer užitek, ki nastane na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, osebne služnosti pa ni mogoče priposestvovati.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dejansko stanje v zadevi napačno in nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je predlagala ogled na kraju samem, ki pa ni bil opravljen. Posledice so se odražale v izpodbijani odločbi, saj iz 1. odstavka 5. strani izhaja, da organ prve stopnje dejansko sploh ne ve, za katero območje v naravi gre. Planina F., vodovod z zajetjem in rezervoarjem vode je najmanj 3 km proč. Tožeča stranka je že v pritožbi opozorila, da ni jasno, zakaj se prvostopna odločba opira na tovrstne navedbe. Tako protislovje v obrazložitvi predstavlja bistveno kršitev določb postopka in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Predmet spora je površina, del parc. št. 630/43, ki je že od nekdaj obremenjen s pašnimi pravicami v korist tožeče stranke. Ta del meri približno 3600 m2 ter je od preostalega dela parcele ločen z ograjo, ki poteka v smeri severozahod proti jugovzhod, kot to izhaja iz skice z naslovom „Naris operacijskega ozemlja Planine A.“. Da je ograja postavljena na istem mestu, izhaja iz predloženih listin, prav tako pa iz izjav prič G.G. in H.H. Kršitev v zvezi z dejanskim stanjem je podana tudi v tem, da je organ napravil popolnoma napačno dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov. Če zemljišče ene ali druge skupnosti živinorejcev tako dolgo obdobje, kot je to v konkretni zadevi, loči posestna ograja, pač ne more biti dvoma o pravici do posesti oziroma uporabi. Lega ograje določa tudi posestno mejo že več kot 100 let na istem mestu. Pravico do posesti in uporabe je tožeči stranki priznavala vsakokratna oblast, razen aktualne. Iz zapisnika okrajnega komisarja za agrarne operacije, sestavljenega dne 29. 8. 1924, je razvidno, da je bil napravljen v zvezi z ureditvijo služnostih pravic tožeče stranke na zemljišču, ki so bila tedaj v lasti barona I.. Parcela je bila tedaj še del enotne parcele 630/1 k.o. ..., sedaj .... Tožeča stranka je že tedaj uživala pašne pravice na „servitutnem ozemlju“. Listina Register posestnega stanja glede agrarne operacije B., Uredba užitkov in uprave in nova uredba pašnih pravic, jasno določa, kje so po razlastitvi barona I., zaradi agrarne reforme v „predaprilski“ Jugoslaviji, pašne pravice tožeče stranke ter da le-te temeljijo na razsodbi Deželne komisije za odvezo in uredbo zemljiških bremen na Kranjskem z dne 29. 1. 1881. Iz navedene listine izhaja, da je del parcele, ki je po izvedbi agrarne reforme prišel v last AS C., v izmeri 3,4 ha, obremenjen s pašo v korist tožeče stranke. V 3. odstavku 2. strani besedila citirane listine je tudi jasno opisana meja s pašnimi pravicami obremenjenega zemljišča. Meja poteka po črti, po kateri teče posestna ograja. Meje obremenjenega zemljišča so bile glede na navedene listine v letu 1941 nesporne in dobro znane. To je logično, saj je bila meja s pašo obremenjenega zemljišča jasno zaznamovana z ograjo. Tudi povojna oblast je priznavala servitutne pravice tožeče stranke. Iz odločbe OLO Jesenice z dne 30. 11. 1948 izhaja, da tudi servitutne pravice kot premoženje agrarne skupnosti, konkretno servitutne pravice tožeče stranke na tujih zemljiščih, preidejo v splošno ljudsko premoženje. Glede na odločbo OLO Tržič z dne 12. 11. 1962 pa skupni pašnik A. obsega tudi del premoženja bivše AS C., konkretno parcelo 630/43 k.o. ... Navedena odločba Kmetijski zadrugi Tržič nalaga, da dovoli dosedanjim pašnim upravičencem pašo na planini A. v istem obsegu in z istim gospodarjenjem. Vse kaže na to, da pravico do uporabe spornega zemljišča tožeča stranka ima in da je na tej podlagi potrebno odločiti drugače, kot je odločila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Vsakokratna oblast je namreč pravico do uporabe spornega dela zemljišča tožeči stranki priznavala. Površina delov GERK-ov mora torej ostati pripisana k tožeči stranki. Tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta tudi ni pravilno uporabila materialnih predpisov. Sklicuje se na Pravilnik, po katerem je tožeča stranka dolžna predložiti dokazila, ki dokazujejo njeno pravico do uporabe. Tožeča stranka je dokaze predložila, predlagala je tudi izvedbo drugih dokazov, ki bi potrdili njene navedbe. Tožeča stranka ves čas zatrjuje enako, da ima na spornem zemljišču pravico uporabe v smislu paše živine. Torej obstaja druga pravna podlaga, ki daje tožeči stranki pravico do paše na spornem delu zemljišča. Zaradi dolgoletnega nemotenega izvrševanja je svojo pravico nenazadnje že priposestvovala, saj je po določbah ODZ služnost paše veljala za stvarno služnost. Kršena so bila tudi pravila postopka, saj bi morala tožena stranka postopek prekiniti, ker gre za vprašanje obstoja stvarne pravice, ki je samostojna pravna celota in spada v sodno pristojnost. Nadaljnja kršitev je podana, ker je AS C. dne 4. 11. 2008 svojo zahtevo delno umaknila in sicer prav glede spornega dela zemljišča. Po določbi 135. člena ZUP bi morala tožena stranka postopek ustaviti. To je storila s sklepom z dne 12. 11. 2008, nato pa je tožena stranka brez pravne podlage in brez zahteve stranke začela nov postopek. Tožeča stranka upravni akt izpodbija tudi iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega po določbi 4. odstavka 279. člena ZUP, ker je organ ravnal brez zahteve stranke. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Agrarna skupnost Planina C. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka v postopku izkazala drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča, dela parc. št. 630/43 (nesporno je, da ni lastnica te parcele, niti zakupnica). Po določbi 8. točke 1. odstavka 2. člena Pravilnika so v uporabi kmetijskega gospodarstva zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe v smislu Pravilnika ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje vseh lastnikov oziroma solastnikov zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. V obravnavani zadevi je upravni organ ravnal po določbah 1. in 2. odstavka 37. člena Pravilnika in po izvedenem postopku ugotovil, da tožeča stranka (v nasprotju s predlagateljem postopka AS C.) ni izkazala pravice uporabe na spornem zemljišču. Sodišče meni, da je odločitev pravilna. Tudi kolikor je tožeča stranka imela na podlagi Registra posestnega stanja glede agrarne operacije planine A., Uredbe užitkov in uprave in nove uredbe pašnih pravic, z dne 20. 1. 1941, na zemljišču pašno pravico (nedvomno je, da ta pravica ni bila vpisana v zemljiški knjigi), ki po vsebini ustreza služnostni pravici paše po določbah ODZ, jo je izgubila s podržavljenjem (odločba OLO Jesenice, št. 11178/1-48 z dne 30. 11. 1948). Odločba sicer eksplicitno te pravice v točki II izreka ne našteva, navaja pa, da preidejo v splošno ljudsko premoženje tudi servitutne pravice upravičencev B., ki jih imajo ti na tujih zemljiščih. Da je šlo za podržavljenje obravnavane parcele in tudi pravice do paše, ki naj bi jo imela na tej parceli tožeča stranka, izhaja tudi iz odločbe Občinskega ljudskega odbora Tržič, št. 330-320-3/62-3 z dne 12. 11. 1962. Na podlagi te odločbe Kmetijska zadruga Tržič dovoljuje dosedanjim pašnim upravičencem pašo v istem obsegu in z istim gospodarjenjem vse dotlej, dokler ne bo Kmetijska zadruga sama organizirala paše po ureditvenem načrtu na sporni parceli. Nesporno v postopku je tudi, da v postopku vračanja premoženja agrarna skupnost pravice po določbi 7. odstavka 8. člena ZPVAS ni ponovno pridobila.

Tožeča stranka se sklicuje na priposestvovanje služnostne pravice. Iz predloženih listin je mogoč le sklep, da je tožeča stranka (v organiziranosti po prejšnjih predpisih) priposestvovala služnostno pravico po pravilih ODZ. Navedena ugotovitev pa je nerelevantna za obravnavan postopek, saj jo je (če jo je imela – vpisana v zemljiški knjigi ni bila) tudi izgubila s podržavljenjem. Odločba z dne 12. 11. 1962 ne izkazuje priznanja služnostne pravice, kot tožeča stranka v tožbi navaja, pač pa dovoljuje pašo do preklica. Relevantnih dejstev o novem začetku teka posestvovalne dobe, niti trditveno niti dokazno, v postopku pred organom prve stopnje tožeča stranka ni opredelila, sklicevala se je zgolj na priposestvovanje po ODZ, zato ga organ v postopku ni bil dolžan ugotavljati niti kot predhodno vprašanje.

Glede na dejstvo, da služnostne pravice tožeča stranka nima vpisane v zemljiški knjigi, bi se morala priposestovalna doba izteči do pridobitve lastninske pravice v korist Agrarne skupnosti C. na podlagi odločbe UE Tržič, št. 321-65/96-31 z dne 31. 12. 2004. Glede na določbe SPZ proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice (pridobitev lastninske pravice z odločbo organa) ne učinkuje stvarna služnost, ki ni vpisana v zemljiški knjigi. Ker je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala obstoj stvarne služnosti z listinami, ki jih je organ pravilno ocenil kot nezadostna dokazila za izkaz priposestvovanja služnostne pravice kot pravice uporabe po določbah Pravilnika, je neutemeljen očitek o nepravilni uporabi določbe 147. člena ZUP. Organ prve stopnje je ocenil predložene dokaze in pri tem uporabil relevantne materialno pravne določbe. Določilo 147. člena ZUP omogoča, da predhodno vprašanje organ sam obravnava, v tem primeru ima njegova rešitev učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno, kar pa pomeni, da tožeča stranka lahko zahteva rešitev vprašanja pred sodiščem splošne pristojnosti. Drugačna rešitev pri sodišču pa je razlog za obnovo postopka.

Tožeča stranka ugovarja, da bi organ napravil drugačno oceno, če bi izvedel vse dokaze, ki jih je predlagala. Sklicuje se, da ni opravil ogleda, vendar pa po mnenju sodišča poznavanje lokacije ne more pripeljati do drugačne odločitve, niti ne pomeni, da je organ o predhodnem vprašanju zaradi opustitve tega dokaza lahko napačno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno odločil o predhodnem vprašanju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.