Jedro

Če se pritožbeno sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb in svoje odločbe ne obrazloži dovolj, ni podana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevo za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.1.2007 Š.Š. in V.B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ); B.G., F.P. in Š.B. pa kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ. Obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je V.B. in Š.Š. določilo kazni po eno leto zapora in preizkusno dobo treh let, F.P., B.G. in Š.B. pa kazni po šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Sodišče je na podlagi petega odstavka 249. člena KZ ponarejeni denar odvzelo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so V.B., F.P., B.G. in Š.B. dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka ter vsak na 400 EUR odmerjeno povprečnino. Sodišče je po četrtemu odstavku 95. člena ZKP obdolženega Š.Š. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvemu odstavku 97. člena ZKP pa tudi stroškov iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbama zagovornikov obtoženih B.G. in Š.B. ugodilo in izpodbijano sodbo v delu glede teh dveh obtožencev spremenilo tako, da je obtožena B.G. in Š.B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Izpodbijano sodbo je ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega F.P. v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je določilo, da v okviru pogojne obsodbe določena kazen šest mesecev zapora ne bo izrečena, če obtoženi F.P. v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novih kaznivih dejanj. Pritožbe zagovornikov obtoženih Š.Š., V.B. in F.P. je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženemu V.B. je naložilo v plačilo povprečnino v višini 800,00 EUR; obtoženega Š.Š. pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi ter obsojenega V.B. oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih; nestrinjanje zahteve z ugotovljenimi dejstvi in zaključki sodišča pa pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, pri čemer je v celoti sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča, posebej pa je zavzelo stališče glede ponovne izvedbe dokazov in očitane kršitve določb kazenskega postopka.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojencu odgovor vrhovnega državnega tožilstva ni bil vročen, ker pošiljke ni dvignil. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih trditvah, zaradi česar je kršen tudi 22. člen Ustave Republike Slovenije.

7. Stališče zahteve, da je podana bistvena kršitev postopka, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb in svoje odločbe ni dovolj obrazložilo, je zmotno. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi relevantne navedbe pritožbe in svoje stališče obrazložiti, vendar pa kršitev te določbe ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak je lahko kršitev postopka, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodbe.

8. Višje sodišče je na četrti strani sodbe glede pritožbe zagovornika obsojenega B., sklicujoč se na šesto in sedmo stran sodbe sodišča prve stopnje, zaključilo, da niso podane zatrjevane kršitve. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede obsojenega B. pravilno in popolno ugotovilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ob tem je še poudarilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker v ponovljenem postopku ni zaslišalo kriminalista, kot je naročilo pritožbeno sodišče, saj je vsa neskladja glede različnih številk na bankovcih razjasnilo z zaslišanjem priče V.D. iz Banke Slovenije.

9. Čeprav razlogi sodbe sodišča druge stopnje niso obširni, jim ni mogoče očitati, da ne vsebujejo presoje pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva in da gre za pomanjkljivosti, ki predstavljajo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja vse argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, kot v obravnavanem primeru. Zatrjevane kršitve procesnih in ustavnih določb tako niso podane.

10. Vložnik zahteve zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri tem pa kot ključno vprašanje izpostavlja oceno zagovora obsojenega Š.Š. Meni namreč, da je podan upravičen dvom v resničnost njegove izpovedbe. Pravnomočni sodbi očita, da Š. zagovor sprejema kot prepričljiv, čeprav ga je Š. tekom postopka spreminjal. Nadalje primerja izpovedbe Š. in prič B.G. ter M.V. ter zatrjuje, da slednji ne potrjujeta izpovedb Š., kot to zmotno zatrjuje sodišče. S temi navedbami vložnik zahteve graja dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Vložnik zahteve navedbe, da se pritožuje glede stroškov postopka, ne konkretizira, zato je ni mogoče presoditi.

C.

12. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.