Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu, zato predstavlja že pritožbena trditev, da temu ni bilo tako, izpodbijanje po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopustno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani opr.št. Ig z dne 08.09.2004 v prvi in tretji točki izreka tako, da mora tožena stranka v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 256.154,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2004 do plačila ter izvršilne stroške v višini 27.710,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.09.2004 do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 261.989,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.03.2006. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Tožeča in tožena stranka pa nista bili v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem odnosu. V pogodbenem odnosu sta bili tožena stranka in J. d.o.o. Zato je sporno pravno naziranje, da lahko tretja oseba uveljavlja odškodnino za kršitev pogodbe med dvema drugima strankama. Napačen pa je tudi pravni zaključek, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Iz spisa jasno izhaja, da je natovarjanje sicer res možno izvesti v časovnem roku, ki omogoča carinjenje še v istem dnevu, ni pa to nujno. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so navedbe o odločilnih dejstvih nejasne in v nasprotju s spisom in dokazi. Kot dokaz o tem, da je tožeči stranki nastala škoda, sodišče navaja tahografe, čeprav iz enega izmed njih, jasno izhaja, da se je ta tovornjak med 18.00 in 19.30 uro zvečer premikal. Pritožuje pa se tudi zoper sklep o stroških. Tožeča stranka po njenem mnenju ni upravičena do potnih stroškov in parkirnin za odvetnike. Te bi si lahko izbrala v K. in s tem znižala stroške. To pa tudi pomeni, da potni stroški in povečana odsotnost iz pisarne niso več nujni in potrebni stroški, ki jih mora nositi nasprotna stranka.

Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in zakonita. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne, tožeči stranki pa prizna stroške odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR). V takem sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1.odst. 458.čl. v zvezi s 480.čl. ZPP). Sodbe izdane v takem postopku torej ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu zato predstavlja že pritožbena trditev, da temu ni bilo tako, izpodbijanje po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Ta trditev pa je tudi v nasprotju z dejstvi, ki jih je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala sama tožena stranka (da je za upnika - tožečo stranko opravljala storitev nakladanja kamionov z avtomobili - listovna št. 16 spisa). Zato predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto po 1.odst. 337.čl. ZPP, za katero tožena stranka niti ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pa tudi pomeni, da ni mogoče upoštevati niti pritožbenih izvajanj o spornosti uveljavljanja odškodnine tretje osebe za kršitev pogodbe med dvema drugima strankama. Ker pa se tudi trditev o tahografu, ki je pripadal tovornjaku z registrsko številko LJ navaja kot novo dejstvo, glede na že navedeno določbo 1.odst. 337.čl. ZPP tudi te pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati. Razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je sodišče prve stopnje prepričljivo in tehtno argumentiralo potem, ko je skrbno in analitično pretehtalo izvedene dokaze in jih zato sprejema tudi pritožbeno sodišče. Objektivnih okoliščin, ki bi toženo stranko preprečevale, da bi izvedla natovarjanje v časovnem roku, v katerem se je zavezala to storiti, pa tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala, zato tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v tak pravni zaključek sodišča prve stopnje. To pa tudi pomeni, da ne drži pritožbeno stališče, da so navedbe o odločilnih dejstvih v nasprotju s spisom in dokazi.

Neutemeljena pa so po oceni pritožbenega sodišča tudi pritožbena izvajanja v zvezi z zatrjevano nepravilno odločitvijo o stroških postopka. V zvezi s tem namreč pritožbeno sodišče pripominja, da ima tožeča stranka svoj sedež v G., kar pomeni, da je povsem normalno in logično, da za zastopanje pooblasti odvetnika, ki ima svojo pisarno v neposredni bližini njenega sedeža. Vprašanje spornosti potrebnih stroškov, ki jih mora nositi nasprotna stranka bi se lahko pojavilo le v primeru, če bi imela stranka sedež v K. in bi za zastopanje pooblastila odvetnika v L., ne pa v primeru, kot je obravnavani. Zato pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo, ko je kot potrebne stroške tožeče stranke priznalo tudi potne stroške ter stroške parkirnin za odvetnike.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo, saj v njem ni ničesar, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, zaradi česar niti ni bil potreben.