Jedro

Pri odločanju o sprejeti delovni oceni gre za odločanje o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, saj delovna ocena neposredno vpliva na pravico uradnika do napredovanja v naziv in na začetek postopka za ugotavljanje nesposobnosti, zaradi česar je po zahtevi za preizkus ocene pred komisijo in pritožbi na komisijo za delovna razmerja dopustno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo oceno dela tožnice za leto 2006 z dne 30. 1. 2007 in obvestila M. o oceni št. 1006-3/2007/14 (172-06) z dne 16. 4. 2007. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške tožene stranke vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pozvalo tožnico, naj izkaže svoj pravni interes za odločanje o njeni oceni za leto 2006. Tožnica je sicer navedla, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, ker pa je za leto 2004 in 2005 dobila oceno „odlično“, bi ob prejemu tretje odlične ocene napredovala v višji naziv, kar bi neposredno vplivalo na višino osnovnega količnika za določitev njene plače. Sodišče je kljub dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženi stranki, navedbam tožnice sledilo in po mnenju tožene stranke napačno ugotovilo, da ima tožnica pravni interes v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je na dejstvo, da je tožnici dne 30. 9. 2007 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2008, kakor tudi na dejstvo, da je tožnica sedaj zaposlena na Javnem skladu Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij in ne opravlja del na uradniškem delovnem mestu. Tožena stranka meni, da tožnica nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, saj je sistem napredovanja v nazive določen samo za uradnike državnih organov, pravosodnih organov in lokalnih skupnosti. To pa pomeni, da ocene, ki jih je tožnica pridobila v času zaposlitve pri toženi stranki, ne morejo biti upoštevane pri morebitnih ponovnih zaposlitvah v državnih organih, pravosodnih organih in lokalnih skupnostih. Sodišče prve stopnje bi na tej podlagi moralo ugotoviti, da tožnica za vložitev tožbe nima pravnega interesa in tožbeni zahtevek zavreči oziroma zavrniti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je na podlagi trditev tožnice ter zaslišanih prič ugotovilo, da priča J.Z. tožnici ni odrejal delovnih nalog, z njo pri izvrševanju teh nalog ni sodeloval, niti ni bil seznanjen z njenim delom. Po obrazložitvi sodišča se je delno naknadno seznanil z njenim delom preko podatkov v računalniški aplikaciji SPIS, vendar je sodišče sledilo izpovedbi tožnice, da iz te aplikacije ni moč razbrati podatkov za leto 2006, prav tako pa je sledilo izpovedbi Ž.B., ki je navedel, da slika iz SPIS ni realna in kot primer navedel stroškovnike za begunce, ki so se od prejetja vodili kot odprta zadeva in so se pričeli reševati šele, ko so ob ostalem delu prišli na vrsto. Nasprotno je J.Z. izpovedal, da je tožnica pri njih imela določene zaostanke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil po ugotovitvah nadrejeni tožnici v letu 2006 priča Ž.B., zato bi moral po mnenju sodišča tožnico za to obdobje ocenjevati on, kar bi bilo skladno z navodili Ministrstva za javno upravo, zato je ocena s strani J.Z. po mnenju sodišča neskladna s 114. členom ZJU. Po mnenju tožene stranke je sodišče nedvomno nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na takšno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbo 114. člena ZJU lahko enkrat letno ocenjevalni list za uradnika izpolni samo nadrejeni. V organizaciji državne uprave je potrebno glede na zakonska določila (ZJU) pojem nadrejenega razlagati restrektivno, v smislu neposredno nadrejenega javnega uslužbenca, ne pa v smislu vodij višjih organizacijskih enot oziroma kot zmotno razlaga sodišče, dejansko nadrejenih. V kolikor je imel Ž.B. dogovorjene naloge, da odreja delo tudi javnim uslužbencem v posameznih sektorjih, je takšna oblika dela v uslužbenskih razmerjih povsem normalna, saj je bil Ž.B. v funkciji namestnika generalnega direktorja, zato je lahko v skladu s pooblastili odrejal naloge vsem javnim uslužbencem in ne samo tožnici. Po mnenju tožene stranke je lahko oceno dela tožnice v konkretnem primeru pripravil le tožnici nadrejeni vodja sektorja, priča J.Z.. Določitev ocene s strani uradnika J.Z., tožeči stranki nadrejenega, dejansko predstavlja izpolnjen pogoj določitve ocene v skladu s 114. členom ZJU. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da v zvezi s seznanitvijo tožnice z oceno ni ravnala skladno s 1. in 2. odstavkom 115. člena ZJU. Sodišče iz zgoraj navedenih razlogov po mnenju tožene stranke nepravilno razlaga, da bi moral razgovor s tožečo stranko opraviti po mnenju sodišča „dejansko“ nadrejena priča Ž.B.. Kot je razvidno iz dokumentacije, je tožeči stranki nadrejeni vodja sektorja, priča J.Z. vročil kuverto z oceno dela ter tudi opravil z njo razgovor. Način vodenja razgovora nadrejenega z javno uslužbenko ZJU ne določa, zato je po mnenju tožene stranke glede na vse izvedene dokaze mogoče povsem utemeljeno zaključiti, da je s tožnico nadrejeni opravil razgovor in jo seznanil z oceno. Dejstvo nepodpisane ocene ne pomeni, da s tožnico ni bil opravljen razgovor, saj je zavrnitev podpisa na ocenjevalnem listu njena pravica. Glede vročanja ter navedb sodišča, da odločitev komisije za preizkus ocene ni bila izdana v obliki, kot jo zahteva ZJU oziroma ZUP, pojasnjuje, da je na podlagi izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da sta bili vročitvi korektni, pomembno pa je dejstvo, da pri ocenjevanju tožnice tožena stranka ni odločala o nobeni od pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja. V primeru ocenjevanja uradnikov namreč ne gre za odločanje o pravici do napredovanja ali ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa bo, kot to določa ZJU po preteku treh oziroma petih let podlaga za odločanje delodajalca o napredovanju. Ker torej pri vsakoletnem ocenjevanju uradnikov ne gre za odločanje o pravicah oziroma obveznostih, je odločitev komisije dokončna in zoper oceno komisije ni predvidenega nadaljnjega sodnega varstva. Po mnenju tožene stranke je sodišče obvestilo tožene stranke, ki ga je razveljavilo, zmotno štelo kot akt, ki bi moral imeti vse atribute odločbe oziroma sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-A – Ur. l. RS, št. 35/2005 – uradno prečiščeno besedilo) ureja ocenjevanje uradnikov v določbah od 111. do 117. člena zakona. Ocenjevanje se izvaja glede na prispevek posameznega uradnika k delovanju organa in z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet uradnikov primerljivih nazivov in delovnih mest. Oceno uradnika določi njegov nadrejeni na posebej obrazloženem ocenjevalnem listu za vsako delovno leto. Ocena predstavlja opravljeno delo uradnika, ki je lahko po stopnjah odlična, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (113. člen ZJU-A). Ocena uradnika je podvržena preizkusu pred komisijo, ki jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene. Uradnik je z oceno seznanjen v obliki razgovora, pri čemer ima pravico biti prisoten tudi v preizkusu ocene pred pristojno komisijo. Odločitev komisije je dokončna (115. člen ZJU-A).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v letu 2006 opravljala delo pri toženi stranki. Njen neposredno nadrejeni jo je dne 30. 1. 2007 za to leto ocenil z oceno dobro (A1), tožnica je zahtevala preizkus ocene pred komisijo, nato pa še, zaradi molka organa, vložila pritožbo na komisijo iz delovnega razmerja. Odločitev komisije je postala dokončna. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena in je dne 18. 5. 2007, v 30-dnevnem roku uveljavljala zoper oceno sodno varstvo z zahtevkom, da jo sodišče razveljavi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da v izpodbijani delovni oceni ne gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja, ker ocena nima neposrednega vpliva na tožničine pravice. Nasprotno, dokončna delovna ocena uradnika ima neposredni vpliv na pravico do napredovanja v naziv (1. odstavek 120. člena ZJU) in nadalje na začetek postopka za ugotavljanja nesposobnosti. Če uradnik dobi v dveh zaporednih letih oceno, da opravlja delo nezadovoljivo, lahko začne njegov predstojnik po določbi 1. odstavka 143. člena ZJU zoper njega obvezen postopek za ugotavljanje nesposobnosti. Poleg tega predstavlja ocena podlago za napredovanje v najvišji naziv v primeru, če uradnik najmanj petkrat doseže oceno dobro oziroma trikrat oceno odlično. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je šlo v tožnikovem primeru pri sprejeti delovni oceni za odločanje o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da zoper oceno komisije ni predpisane pravne podlage za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem iz razloga, ker ni sprejeta s sklepom oziroma ustreznim individualnim aktom. Res je po določbi 4. odstavka 24. člena ZJU dopuščeno sodno varstvo samo zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja uradnika, če je ta izkoristil možnost pritožbe. Vendar je v zadevi za presojo odločilno, da je bila tožničina ocena obravnavana po določbah ZJU in sicer na prvi in drugi stopnji. Naprej jo je sprejel neposredno nadrejeni, na kar bi jo morala obravnavati tudi pristojna komisija, vendar to ni storila. Sprejeta ocena ima naravo odločitve o tožničinih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (2. odstavek 111. člena ZJU). Čeprav o njej ni bilo odločeno s pisnim sklepom, se jo lahko izpodbija pri delovnem sodišču. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica potem, ko je bila seznanjena z odločitvijo komisije, pravočasno vložila zoper toženo stranko tožbo zaradi razveljavitve sprejete dokončne delovne ocene. Zato pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče v sporu zavreči tožbo iz razloga, ker zoper takšno oceno ni dopustno sodno varstvo, ne more biti upoštevno. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 1011/2005 z dne 14. 9. 2006 in opr. št. Pdp 1322/2006 z dne 25. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obravnavalo postopek ocenjevanja in ugotovilo, da J.Z., ki je tožnico ocenjeval za leto 2006, tožnici ni odrejal delovnih nalog, z njo pri izvrševanju teh nalog ni sodeloval in ni bil seznanjen z njenim delom. Po izpovedbi Ž.B., ki je bil pri toženi stranki v letu 2006 namestnik generalnega direktorja Direktorata za ... in je vodil tudi oddelek za ... (v katerem je delo opravljala tožnica), je bil J.Z. sicer res vodja sektorja, vendar v praksi to ni funkcioniralo in je zato sam po navodilih ministra dejansko vodil sektor. V letu 2006 se je v tej funkciji srečeval pri delu s tožnico, ji odrejal vse delovne naloge in bil nadrejen vsem zaposlenim v tem sektorju, tako tudi tožnici in v to je sodilo tudi ocenjevanje uspešnosti, dopusti, ocenjevanje uradnikov, ki ga je tudi v letu 2005 dejansko opravil. J.Z. (ki je ocenjeval tožnico) ni imel vpogleda v tožničino delo in ji tudi delovnih nalog ni odrejal, prav tako pa ni sodeloval pri glavnih nalogah tožnice. Ž.B. je izpovedal, da je v letu 2005 sam naročil J.Z., kakšne ocene naj uslužbencem napiše, v letu 2006 pa je bil od decembra 2006 do marca 2007 v bolniškem staležu. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ocene tožnice za leto 2006 ni izdelal njen dejansko nadrejeni (Ž.B.), ki je odrejal delo in bil z njenim delom seznanjen in bi zato moral za to obdobje oceno sestaviti on. Navedeno pa je skladno z dopisom ministra z dne 10. 1. 2007 (ocenjevanje uradnikov za leto 2006 – A11), ki v točki VI določa ravnanje ob premestitvi uradnika ali ob zamenjavi vodje. Tako določa, da v primeru, ko je premeščen vodja, ali mu bo prenehalo delovno razmerje, preden je izvedel ocenjevanje in določil ocene, mora pred premestitvijo ali prenehanjem delovnega razmerja pripraviti predloge ocen strokovnih in delovnih kvalitet svojih podrejenih delavcev in ti predlogi so sestavni del dokumentacije, ki jo vodja odda, preden mu kadrovska služba vroči njegove dokumente in zaključeno delovno knjižico. Tožena stranka je od Ž.B. ob prenehanju delovnega razmerja (marec 2007) zahtevala, da opravi oceno za 5 uradnikov, vendar med njimi ni bilo tožnice, kakor je izpovedal Ž.B.. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ocena s strani J.Z., ki tožnici dela ni odrejal in njenega dela ni poznal, neskladna s 1. odstavkom 114. člena ZJU.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je tožena stranka ravnala tudi v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 115. člena ZJU, saj ni izkazano, da bi bil opravljen razgovor tožnico in njenim dejanskim predstojnikom (Ž.B.). Posledično pa je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da komisija, ki opravi preizkus ocene za uradnika, ni bila sestavljena v skladu s 115. členom ZJU, ki določa, da se preizkus ocene opravi pred komisijo, ki jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene. Ker v komisiji ni sodeloval Ž.B., ki bi moral tožnico oceniti, temveč J.Z., je iz tega razloga nezakonita in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije zoper sprejeto odločitev o razveljavitvi delovne ocene tožnice ni dopustilo.