Jedro

Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (v 2. točki izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 177,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki izreka) potrdi.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.842,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 11.03.2004 v višini 13,5 %, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 66,77 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija višino odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, saj bi ta po njenem mnenju morala doseči višino vtoževanega zneska. Tožnica je trpela zaradi dolgotrajnega otekanja kazalca, hude bolečine pri dotiku zaradi poškodbe živcev, arterij, posebno pri temperaturnih spremembah, tekom zdravljenja pa je bila močno okrnjena prav pri vseh aktivnostih, tudi pri higienskih opravilih, oblačenju, hranjenju, finih opravilih in podobno. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da pri tožnici skaženosti ni zaznati, saj ta temelji zgolj na subjektivni oceni sodišča. Tožnica trpi, ko jo ljudje sprašujejo, kaj ima to na roki, ko zaznajo brazgotino ter odebeljen prst in njegovo drugačno barvo. Prst je tudi omejeno gibljiv, kar je prav tako vidno navzven, zato je sodba nasprotujoča listinskim dokazom. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka, saj ji sodišče ni priznalo stroškov tožbe, ki je bila nedvomno potrebna. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica je 04.04.2003 pri rezanju zelja utrpela spiralni urez po celi dolžini desnega kazalca kot delavka pri zavarovancu tožene stranke. Tožena stranka svoji obveznosti povračila škode ni nasprotovala, tožnici pa je 16.09.2004 izplačala odškodnino v višini tedanjih 1.800.000,00 SIT (7.511,27 EUR) kot povračilo utrpljene nepremoženjske škode in 158.000,00 SIT (659,32 EUR) za stroške pooblaščenca. Sodišče je po valorizaciji plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo zaključilo, da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija odmerjeno denarno odškodnino. Med 6 mesečnim zdravljenjem je tožnica potrebovala 5 tedensko imobilizacijo prsta in 4 mesečno uporabo funkcionalne opornice, operativni poseg, odstranjevanje šivov, trikratno antitetanusno zaščito, 50 fizikalnih terapij, 30 ultrazvočnih zdravljenj brazgotine in 23 delovnih terapij. Jemala je tudi protibolečinska sredstva in antibiotike, trajne hude bolečine pa so trajale en dan, občasno hude dva dni, občasne srednje močne bolečine 6 tednov in občasne zmerne in pojemajoče bolečine 2 meseca. Resda sodišče pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.500,00 EUR ni upoštevalo, da je bila tožnica tekom zdravljenja ovirana pri vsakodnevnih aktivnostih, saj je bila njena roka imobilizirana, zmanjšana pa tudi gibljivost desnega kazalca. Vendar je tovrstne omejitve sodišče upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, pa je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je zato pritožbeno sodišče presojalo kot celoto. Ob povečanem naporu tožnice pri opravljanju svojega dela, navedenih telesnih bolečinah in nevšečnostih (vključno s tistimi, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter ob močnem primarnem strahu v trajanju približno 3 ure in sekundarnem strahu v začetku višje intenzitete, ki je kasneje nekoliko popustil in trajal ves čas zdravljenja (6 mesecev), skupno odmerjena denarna odškodnina v višini 8.683,02 EUR izpolnjuje pravni standard "pravične denarne odškodnine" iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Navedena odškodnina predstavlja skoraj 9 povprečnih neto plač v času sojenja, s čimer se jo uvršča ob bok primerljivim primerom (1). Zdravljenje je tožnici prineslo visoko stopnjo ozdravitve, utrpljena škoda pa tudi ne dosega obsega večje škode in tožnice ne opravičuje do višje denarne odškodnine.

Pravilno je bil zavrnjen tudi tožničin zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Obseg škode za duševne bolečine zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Skaženost mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Ne zgolj mnenje sodišča, kot meni pritožba, pač pa tudi izvedensko mnenje potrjujeta zaključek, da nežna brazgotina in nekoliko zadebeljen noht ne dosegata objektivnega kriterija skaženosti. Zato tožnica do denarne odškodnine iz tega naslova ne more biti upravičena, očitanega nasprotja z listinami v spisu pa tudi ni zaslediti.

Utemeljeno pa pritožba nasprotuje odmeri pravdnih stroškov. Tožena stranka je odškodnino plačala že po vložitvi tožbe, zato je bila tožba potrebna. Tožeči stranki se tako prizna 500 točk za vložitev tožbe, 50 točk za dopis sodišču, s katerim je tožbeni zahtevek v plačanem delu umaknila in 11 točk za materialne stroške, skupaj tako 561 točk, kar z 20% DDV znaša 309,00 EUR. Preostalih stroškov pa ne, saj nadaljnji postopek ni bil potreben. Toženi stranki pa se prizna 66,77 EUR. Glede na 65% uspeh tožeče stranke je ta upravičena do povračila 200,85 EUR, tožena, ki je uspela s 35%, pa je upravičena do povračila 23,37 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 177,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu stranske terjatve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 - 14 z dne 19.3.2009, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenešena na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Glej Jadek Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2001, primer št. 225. in 231. Pri primerjavi pa je potrebno upoštevati, da tožnici ni bila priznana denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, zato mora biti celotna odškodnina nekoliko nižja.