Jedro

Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je treba povračilo stroškov zahtevati takoj.

Glede stroška posveta s stranko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbah OT ni podlage za njegovo priznanje, saj se plačilo za posamezno storitev po tar. št. 39 OT prizna le, če gre za samostojno storitev in ni zajeta v drugih tarifnih številkah.

Stroškov predmetne vloge dolžnik ni v ničemer povzročil. Dolžnik je plačal kolikor je plačal in ni sporno, da ni plačal celotne terjatve. Vloga je nastala kot posledica samoiniciative sodišča, brez grožnje s kakšno sankcijo (npr. ustavitev postopka), če bi upnik ostal pasiven. Sodišče prve stopnje je očitno zaradi pomembnosti predmeta izvršbe upnika le spodbudilo, da reagira, če je bila celotna terjatev slučajno plačana, da se izvršba na nepremičnino ne nadaljuje. Glede na vse zgoraj pojasnjeno upnikovo sporočilo sodišču z dne 29. 7. 2019 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nujno potrebno za dosego končnega uspeha v izvršbi, to je njegovega poplačila in kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, v ničemer ni vplivalo na tek postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za povračilo stroškov, priglašenih v vlogi z dne 29. 7. 2019. 2. Proti sklepu se zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravočasno pritožuje upnik po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep spremeni tako, da ugodi predlogu upnika za povrnitev stroškov sestave vloge z dne 29. 7. 2019 in jih naloži v plačilo dolžniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o upnikovih izvršilnih stroških, ki jih je priglasil v vlogi z dne 29. 7. 2019. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej plača upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ) in ali so potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

6. Upnik je v vlogi z dne 29. 7. 2019 priglasil 20 točk za vlogo z dne 4. 9. 2018, s katero je dostavil dokazilo o plačanem predujmu, 50 točk za posvet s stranko o poplačilih dolžnika, 20 točk za sporočilo sodišču z dne 29. 7. 2019, 2% za administrativne stroške in 22% DDV. Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ in navedlo, da upnik z vložitvijo vloge z dne 29. 7. 2019 ni v ničemer vplival na tek predmetnega postopka, zato je njegov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov priglašenih v tej vlogi zavrnilo. Upnik v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni podalo podrobnejših razlogov, zakaj posamezen priglašen strošek ni potreben za izvršbo ter da je odločba nezadostno obrazložena. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje in ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje glede nepotrebnosti posameznih priglašenih stroškov res preskopi, ker pa gre le za odločitev o stroških, je kršitev pritožbeno sodišče samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Glede stroškov dostave dokazila o plačanem predujmu dne 4. 9. 2018 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se mora po določbi osmega odstavka 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Iz navedenega torej izhaja, da je treba povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina. Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je treba povračilo stroškov zahtevati takoj. Upniku so stroški vloge, s katero je sodišču dostavil dokazilo o plačanem predujmu, nastali že 4. 9. 2018, ko je vložil to vlogo, zato je s tem, ko jih je priglasil šele z vlogo z dne 29. 7. 2019 (kar je skoraj eno leto kasneje), njihovo povrnitev nedvomno zahteval zunaj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takoj« in mu jih sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo.

8. Glede stroška posveta s stranko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbah Odvetniške tarife – OT ni podlage za njegovo priznanje, saj se plačilo za posamezno storitev po tar. št. 39 OT prizna le, če gre za samostojno storitev in ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V primeru, kot je obravnavani, ko se je pooblaščenec upnika glede dolžnikovih plačil najprej posvetoval z upnikom, da je lahko nato o tem obvestil sodišče, takšna storitev ne predstavlja samostojne storitve, temveč je zajeta v osnovni storitvi sestave sporočila sodišču z dne 29. 7. 2019, zato upnikovemu pooblaščencu plačila za to storitev ni mogoče priznati.

9. Upnik v pritožbi uveljavlja, da se je s sporočilom z dne 29. 7. 2019 zgolj odzval na poziv sodišča z dne 10. 7. 2019, s katerim ga je pozvalo, naj sporoči, ali je dolžnik svoj dolg v celoti poplačal oziroma ali naj sodna izvedenka nadaljuje s cenitvijo nepremičnine, nanj pa se je moral odzvati, saj bi v nasprotnem primeru sodišču izvršbo celo ustavilo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upnika z dopisom z dne 10. 7. 2019 pozvalo, naj sporoči, ali je dolžnik svoj dolg v celoti poplačal oziroma ali naj sodna izvedenka nadaljuje s cenitvijo nepremičnine, vendar pa mu za to ni določilo roka oziroma, kar je še pomembneje, ni ga opozorilo na morebitne posledice (ustavitev izvršbe), če se na poziv ne bo odzval. Glede na to, da je bila s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 7. 3. 2018 dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice 2.845,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2017 dalje ter izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s sklepom z dne 6. 5. 2019 pa je bila izvršba ustavljena (le) za dne 19. 11. 2018 plačanih 2.845,67 EUR, je očitno, da upnikova terjatev še ni v celoti poplačana in pogoji za ustavitev izvršbe sploh niso podani.

11. Za izvršbo so potrebni tisti stroški strank, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev upnikovega zahtevka, to je izterjave dolžnikovega dolga oziroma so z njimi vsaj v pomembni zvezi. Po naravi stvari je mogoče dolžniku naložiti plačilo stroškov, ki jih je vsaj v temelju sam povzročil, npr. z neplačilom, s procesnim dejanjem, ki je zasledovalo cilj popolne ustavitve postopka. Stroškov predmetne vloge dolžnik ni v ničemer povzročil. Dolžnik je plačal kolikor je plačal in ni sporno, da ni plačal celotne terjatve. Vloga je nastala kot posledica samoiniciative sodišča, _brez grožnje s kakšno sankcijo_ (npr. ustavitev postopka), če bi upnik ostal pasiven. Sodišče prve stopnje je očitno zaradi pomembnosti predmeta izvršbe upnika le spodbudilo, da reagira, če je bila celotna terjatev slučajno plačana, da se izvršba na nepremičnino ne nadaljuje. Glede na vse zgoraj pojasnjeno upnikovo sporočilo sodišču z dne 29. 7. 2019 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nujno potrebno za dosego končnega uspeha v izvršbi, to je njegovega poplačila in kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, v ničemer ni vplivalo na tek postopka. Stroški takšne vloge torej niso potrebni za izvršbo, zato jih ni mogoče naložiti dolžniku v plačilo.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik sam krije svoje stroške pritožbe (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ).