Jedro

Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Sodišče z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 11. 2015 obsojenega D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen šestih mesecev zapora in odločilo, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Odločilo je še, da je obsojenec po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžan oškodovancu S. S. plačati 2.095,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 180,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZKP po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe in po 17. členu ZKP, ker sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki so obsojencu v korist z enako skrbnostjo kot tistih, ki so ga obremenjevala, kar je imelo za posledico nezakonitost in nepravilnost sodbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče spremeni prvo in drugostopenjsko sodbo tako, da obsojenega oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec B. O. je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem mnenju so navedbe, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, neutemeljene. Sodišče je v zvezi z dvigi gotovine ugotovilo, da ti niso bili namenjeni za plačila delavcev, kar je edino relevantno za predmetno zadevo. Prav tako ni res, da se obsojenec ni imel možnosti izjasniti o odločilni okoliščini. Sodišče pa tudi ni dolžno v nedogled izvajati predlaganih dokazov. Dolžno jih je izvesti le, če obramba utemelji njihovo pravno relevantnost in če so podani pravočasno. Dokazov, ki jih je obsojenec podal v pritožbi, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno upoštevati. Zato je ravnalo pravilno ko predlaganega dokaza ni izvedlo, ker bi ga obramba lahko predlagala že prej, pred koncem glavne obravnave. Ker zatrjevane kršitve niso podane in je zahteva za varstvo zakonitosti delno vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obsojenčevim zagovornikom. Pošiljka z odgovorom vrhovnega državnega tožilca poslana na naslov, na katerega so bile obsojencu sicer vročene druge sodne pošiljke, se je vrnila z oznako "preseljen". Ponovno je bila poslana na naslov, ki ga je navajal v zahtevi za varstvo zakonitosti, od koder se je vrnila z oznako "ni dvignil". Ne obsojenec ne njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

5. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 med drugim stori, kdor zavestno ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da obsojenec kot direktor družbe V., d. o. o., v razmerju do več kot 70 delavcev ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov, saj ti niso bili plačani, enemu delavcu pa ni bila izplačana plača za januar 2012 in regres za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011. Na podlagi vpogleda v bančne izpiske družbe V., d. o. o, je sodišče ugotovilo, da je bilo v kratkem času v začetku leta 2011 opravljeno večje število gotovinskih dvigov v skupnem znesku več kot 365.000,00 EUR. Poleg tega pa je družba V., d. o. o., prednostno plačevala obveznosti do drugih upnikov, med drugim družbi A., d. o. o., katere edini družbenik in direktor je bil takrat prav obsojeni. Na tej podlagi je zaključilo, da so bila razpoložljiva sredstva, ki bi več kot očitno zadoščala za poplačilo obveznosti do delavcev, porabljena za druge namene.

6. Sodišče je do teh zaključkov prišlo na podlagi izpiskov bančnih računov družbe V., d. o. o., odprtih pri NKBM in Probanki. Iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti pridobljeni že v fazi preiskovalnih dejanj v juniju 2014. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 10. 2015 je sodišče pridobljene bančne izpiske prebralo in ugotovilo, da je bilo z računa, odprtega pri NKBM, opravljeno večje število gotovinskih dvigov. Obsojenec je v zvezi z njimi povedal, da so bili potni stroški in dnevnice delavcem plačani v gotovini. Delavci so namreč delali zunaj sedeža družbe, nekateri tudi v tujini. Na istem naroku je obsojenčev zagovornik predlagal, da sodišče pri stečajni upraviteljici opravi poizvedbe o morebitni dokumentaciji v zvezi z gotovinskim izplačilom dnevnic in potnih stroškov, čemur je sodišče ugodilo. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2015 je sodišče prebralo dopis stečajne upraviteljice. Ta je sodišču posredovala bančne izpiske, iz katerih je razvidno, da je družba V., d. o. o., delavcem potne stroške plačevala z nakazili na njihove račune. Sporočila je še, da med poslovno dokumentacijo družbe V., d. o. o. - v stečaju, ne obstajajo nobeni blagajniški izdatki o gotovinskih izplačilih potnih stroškov delavcev. Na istem naroku je bil zaslišan bivši zaposleni S. S. in prav tako povedal, da so bili potni stroški delavcem v obravnavanem obdobju plačani z nakazili na transakcijske račune. Obsojenec je v zvezi z gotovinskimi dvigi dodal, da ni seznanjen, koliko jih je bilo in da bo zato dopolnil svoj zagovor o tem, za kaj je bila ta gotovina porabljena. Glede na to, da so bili bančni izpiski v spisu že od samega začetka in da so bili na prejšnjem naroku za glavno obravnavo strankam tudi predočeni, je sodišče sklenilo dokazni postopek. V prvostopenjski sodbi je sodišče obsojenčev zagovor glede plačevanja potnih stroškov v gotovini zavrnilo kot neutemeljen, ker je bil ovržen z izpovedbo S. S., nakazovanje potnih stroškov na transakcijske račune zaposlenih pa je izhajalo tudi iz bančnega izpiska družbe V., d. o. o. 7. V pritožbi je obsojenčev zagovornik sodišču prve stopnje očital kršitev pravic obrambe, ker obsojencu po zadnjem naroku za glavno obravnavo ni omogočilo potrebnega časa za pripravo obrambe oziroma ni dovolilo preložitve glavne obravnave, da bi lahko obsojenec dopolnil svoj zagovor v zvezi z gotovinskimi dvigi. Pritožbi so bili priloženi bančni izpiski obsojenčevega računa, iz katerih je bilo razvidno, da so bila določena nakazila delavcem opravljena tudi od tam in ne le z računa gospodarske družbe, pritožnik pa je še pojasnil, da se obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni spomnil, da je gotovino v obravnavanem obdobju nalagal na svoj račun, s katerega je po potrebi opravljal plačila zaposlenim. Teh plačil je bilo za okrog 365.000,00 EUR, kar je tudi ugotovljeni znesek gotovinskih dvigov z računa gospodarske družbe. S tem je utemeljeval obsojenčev zagovor, da je bila dvignjena gotovina porabljena prav za plačilo obveznosti do delavcev in ne za druge namene. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo.

8. Očitek, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko obsojencu ni dalo dodatnega časa za dopolnitev zagovora, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, vložnik uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po njegovih navedbah je obtožni predlog obsojenca bremenil, da obveznosti do delavcev ni izpolnjeval in to kljub temu, da je družba prejela posojila od NKBM v relativno visokih zneskih in zato razpolagala z zadostnimi sredstvi. Med postopkom pa se je izkazalo, da je bilo posojilo strogo namensko in ga zato ni bilo mogoče uporabiti za poravnavanje obveznosti do zaposlenih. Stališče obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da je obsojenec ta očitek obtožbe uspel ovreči, takrat pa je sodišče začelo ugotavljati še druge okoliščine, med temi tudi gotovinske dvige s poslovnega računa. Obsojenec je utemeljeno sklepal, da bo imela dokumentacijo o gotovinskih dvigih stečajna upraviteljica. Ko se je na naroku 6. 11. 2015 izkazalo, da temu ni tako, se je obramba odzvala s predlogom, da ji sodišče dovoli potreben čas za pripravo zagovora v zvezi z gotovinskimi dvigi, čemur pa sodišče ni ugodilo in tako kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

9. Tem navedbam iz zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Kot je namreč pravilno izpostavilo pritožbeno sodišče, je obramba na zadnjem naroku navedla le, da obsojenec ni seznanjen z zneski gotovinskih dvigov. Pri tem ni podala nobenih novih dokaznih predlogov, niti ni obrazložila, zakaj bi za pripravo dopolnitve zagovora potrebovala dodaten čas. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 11. 2015 ne izhaja, da bi obramba sploh predlagala preložitev glavne obravnave. V pritožbi so obsojenčevi zagovorniki navajali, da je bil tak predlog podan, da pa ga sodnik po daljši razpravi o tem vprašanju ni dal zapisati v zapisnik. Če navedeni predlog res ni bil zapisan v zapisnik, bi morala obramba po pregledu končanega zapisnika izkoristiti svojo pravico po drugem odstavku 315. člena ZKP in podati pripombe glede vsebine ter zahtevati njegov popravek, česar ni storila. Višje sodišče je v korist obsojenca štelo, kar je tudi izhodišče, ki ga je treba upoštevati pri presoji utemeljenosti zahteve, da lahko stranka še v pritožbi zoper odločbo, sprejeto na glavni obravnavi, uveljavlja in dokazuje, da je vsebina zapisnika pomanjkljiva, tudi če na glavni obravnavi ni imela pripomb k zapisniku.1 Pritožbenim navedbam o nepopolnem zapisu v zapisniku o glavni obravnavi je pritožbeno sodišče sledilo, saj je pri presoji, ali je bilo obsojencu na voljo dovolj časa za obrambo izhajalo iz stališča, da je obramba predlog za preložitev glavne obravnave podala.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bistvenega pomena, da je imela v postopku pred prvostopenjskim sodiščem obramba dovolj časa, da se je lahko seznanila z dokaznim gradivom v spisu. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer navaja, da je bilo dokazovanje sprva osredotočeno na zneske, ki jih je družba V., d. o. o., pridobila na podlagi kreditnih pogodb. Stališče vložnika je, da je državni tožilec krivdo obsojenca utemeljeval prav na podlagi teh pogodb. Opozarja, da se je sodišče z gotovinskimi dvigi z računa družbe V., d. o. o., začelo ukvarjati šele, ko se je izkazalo da obsojenčeve krivde v zvezi s kreditnimi pogodbami ni mogoče utemeljiti. S temi navedbami poskuša vložnik uveljaviti stališče, da je prišlo med dokaznim postopkom do vsebinskega preobrata, ki je narekoval ustrezen odziv obrambe in potreben čas za pripravo zagovora. Takšni argumentaciji pa ni mogoče slediti. Obtožni predlog je namreč krivdo obsojenca utemeljeval tudi s tem, da že iz bančnih izpiskov za družbo V., d. o. o., izhaja, da je družba prednostno plačevala druge upnike, med drugim družbo A., d. o. o., katere edini lastnik in direktor je bil takrat obsojenec. Zahteva zato ne more biti uspešna s trditvami, da obsojenec ni vedel, da tožilstvo postopek zoper njega utemeljuje tudi na podlagi podatkov iz bančnih izpiskov. Ti so se v spisu nahajali že od junija 2014, torej še pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče je na naroku 23. 10. 2015 v izpiske vpogledalo in obsojenec je v zvezi z gotovinskimi dvigi povedal, da so bili namenjeni poplačilu potnih stroškov delavcev, vključno z dnevnicami. V zvezi z gotovinskimi dvigi je obramba tudi podala dokazni predlog, ki mu je sodišče ugodilo, da se od stečajne upraviteljice pridobi dokumentacija o navedenih dvigih. Zato je bilo obrambi vsaj od tega naroka dalje znano, da se očitek zoper osumljenca gradi tudi na podlagi gotovinskih dvigov. Do naslednjega naroka, dne 6. 11. 2015, je imela obramba dovolj časa, da se še dodatno seznani s podatki o gotovinskih dvigih, kar je obsojencu omogočalo učinkovito obrambo. Na podlagi lastne neaktivnosti, ki je tudi v nasprotju z načelom koncentracije postopka, očitka o kršitvi pravic obrambe, z zahtevo za varstvo zakonitosti zato tudi ne more uspešno uveljavljati.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti graja tudi postopanje višjega sodišča. Opozarja, da višje sodišče pritožbenih navedb ni upoštevalo in se ni opredelilo do novih dokazov, ki so bili priloženi pritožbi. Drugostopenjska sodba naj bi bila v tem delu brez razlogov, tako da je zato ni mogoče preizkusiti. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Drugostopenjsko sodišče je kot pomembno utemeljeno izpostavilo dejstvo, da obramba na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni podala nobenega dokaznega predloga, ampak je izpiske prometa z obsojenčevega transakcijskega računa predložila šele v pritožbi, torej prepozno. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Sodišče z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.2 Pritožba je s tem v zvezi navajala le, da si obsojeni ni mogel priklicati v spomin vseh podrobnosti poslovanja za toliko let nazaj. Gre za popolnoma pavšalno navedbo, ki ji pritožbeno sodišče utemeljeno ni sledilo. Dodatno pa je pritožba uveljavljala še, da je obsojenec pričakoval, da bo stečajna upraviteljica sodišču posredovala podatke, ki bodo potrdili njegov zagovor. Vrhovno sodišče sprejema zaključke pritožbenega sodišča, da zgolj dejstvo, da odgovor stečajne upraviteljice obsojenca ni razbremenil, samo po sebi ne narekuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obrambi za dopolnitev zagovora in morebitno predlaganje dodatnih dokazov omogočiti še dodaten čas. Neutemeljeno pa je tudi stališče, da do poslovne dokumentacije družbe V., d. o. o., obsojenec ni mogel priti, saj je z njo razpolagala stečajna dolžnica, in da tako ni mogel vedeti, kakšen bo njen odgovor. Obsojenec je svoj zagovor v pritožbi dopolnil z izpiski iz lastnega bančnega računa. Šlo je za dokumentacijo, ki jo je imel možnost pridobiti neodvisno od stečajne upraviteljice že pred sodiščem prve stopnje, saj je šlo za podatke, ki so izhajali iz njegove sfere. Zato ni mogoče sprejeti razlage, da je bil obsojenec v poziciji, ko je bila priprava njegove obrambe odvisna zgolj od tega, kakšen odgovor bo podala stečajna upraviteljica. Kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo, pa pri ugotavljanju okoliščin v zvezi z gotovinskimi dvigi z računa družbe V., d. o. o., tudi ni šlo za vsebinsko nov očitek, zaradi katerega bi obramba potrebovala dodaten čas za predlaganje novih dokazov. Obramba z ničemer ni utemeljila, da iz opravičenih razlogov dokaznega predloga ni mogla podati že pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče je tako ravnalo prav, ko pritožbi priloženih bančnih izpiskov ni upoštevalo.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja še, da je izpodbijana sodba nezakonita tudi zato, ker sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu popolnoma nesubstancirana, zato je ni mogoče preizkusiti.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 676. 2 prim. Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-109/04 z dne 11. 4. 2006.