Up-271/02

11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 612/2001 z dne 12. 12. 2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I P 88/99 z dne 11. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 20. 3. 1997, sklenjena med ustavno pritožnico in družbo B. B., p.o., V. V. - v stečaju, nična v delu glede prodaje parcel št. 377/3 in 380/4, obe k.o. U. U. Sodišče je odločitev utemeljilo na podlagi namembnosti obeh parcel, na dejstvu, da je bila prodajalka zgolj imetnica pravice uporabe, in da je bila prodaja v nasprotju z veljavno zakonodajo, ker sta obe parceli v lasti Republike Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo ustavne pritožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da obe izpodbijani sodni odločbi temeljita na napačnem stališču, da je lastninska pravica prešla na Republiko Slovenijo na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. - v nadaljevanju ZSKZ), zato naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica navaja, da 5. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZK) uzakonja načelo vpisa in pridobitve stvarnih pravic, načelo zaupanja ter načelo publicitetnega učinka vpisa.

Pritožnica navaja, da se je zanesla na zemljiškoknjižno stanje, iz katerega pa ni bilo razvidno, da je lastnica spornih parcel Republika Slovenije, ker prenos lastninske pravice ni bil vpisan v zemljiško knjigo, čeprav bi moral biti, zato Republika Slovenija ni mogla postati lastnica parcel. Pritožnica dodaja, da je sklicevanje sodišča na Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. - v nadaljevanju ZKZ) nedopustno in pomeni retroaktivno uporabo zakona, ker bi moralo sodišče uporabiti Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86 in nasl. - ZKZ86), ki je veljal v času uveljavitve ZSKZ in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - ZLPP). Po mnenju ustavne pritožnice naj sporni parceli ne bi bili kmetijski zemljišči, temveč funkcionalno zemljišče k objektom betonarne, sodišči pa se ne bi smeli sklicevati le na prostorski plan Mestne občine Novo mesto, temveč bi morali ugotoviti dejanski status obeh parcel. Ustavna pritožnica zatrjuje tudi kršitev 33. člena Ustave, ker je na obeh parcelah nesporno pridobila lastninsko pravico, kar izhaja tudi iz zemljiške knjige.

B.

3.Pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi, zlasti ko se sklicuje na določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZ ter 5. člen ZZK in ko navaja, da sodišče ne bi smelo uporabiti ZKZ, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poleg tega uveljavlja tudi svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je brez uspeha uveljavljala že v pravdnem postopku. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnica sicer zatrjuje kršitve 22. člena Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča očitek, da je sodišče napačno uporabilo pravo. Za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave bi šlo, če bi bila odločitev sodišča očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče je pritožnici ustrezno in razumljivo obrazložilo, da je Republika Slovenija postala lastnica spornih parcel na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSKZ, torej neposredno na podlagi zakona, zato poseben pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) ni potreben. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se sklicuje pritožnica, pa se ne nanaša le na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja. Nanj se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Pritožbeno sodišče pa je pritožnici tudi pojasnilo, da ji glede na to, da je bil ZSKZ objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije po samem zakonu ni mogla ostati neznana. Pritožničino drugačno razumevanje prava, kot ga razumeta sodišči, pa ne zadošča za utemeljitev kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Z navedbami, ki se nanašajo na status spornih parcel, če torej sta ali nista kmetijski zemljišči, pritožnica uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki glede na obrazložitev v 3. točki ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Sicer pa je sodišče upoštevalo tudi, da že iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja kmetijska namembnost parcel, ker sta parceli opredeljeni kot pašnik in kamnolom (parcela št. 377/4) ter njiva in pašnik (parcela št. 380) in se tako ni oprlo zgolj na veljavni prostorski plan Mestne občine Novo mesto, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica.

6.Zgolj zatrjevana napačna odločitev sodišč tudi za utemeljevanje kršitve pravice iz 33. člena Ustave ne zadošča. Za kršitev te pravice bi namreč šlo, če bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Stališče, po katerem prodajalka družba B. B. spornih parcel ni mogla prodati ustavni pritožnici, ker z njima ni bila upravičena razpolagati, namreč samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

7.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger