Jedro

V primerih prevzema lahko tudi govorimo o trajno presežnih delavcih, katerih socialni položaj pa se rešuje na drug način in ne po postopkih določanja trajno presežnih delavcev.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnice, da bi se razveljavila sklepa organov tožene stranke z dne 27.2.1995 in 17.5.1995 oziroma 29.3.1995 in 12.12.1995, na podlagi katerih je bila tožnica sprva razporejena (prevzeta) na novo delovno mesto, nato pa ji je zaradi tega, ker na drugem delu ni hotela delati, delovno razmerje prenehalo. Zato je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter sklenilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ko je zaključilo, da so bile pravilno uporabljene določbe 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Pogoji, ki bi narekovali prevzem tožnice v drugo organizacijo niso bili podani, saj tožena stranka prevzema ni uredila v svojih splošnih aktih. Tožena stranka postopka tudi ni izpeljala z ugotavljanjem trajno presežnih delavcev, kar je tudi nepravilno. In končno, v njenem primeru ni bilo možno uporabiti določb 9. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, saj se določilo nanaša samo na odklonitev razporeditve na drugo delovno mesto v isti organizaciji. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse stroške z obrestmi pa naloži v plačilo toženi stranki.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe 11. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) in določbe 15. člena ZTPDR, ki se nanašajo na prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo oziroma pri drugem delodajalcu. Res je sicer, kar v reviziji navaja revidentka, da zakon določa, da je prevzem možen pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Ta zakonska določba je bila sprejeta zato, da se zagotovi vnaprejšnja opredelitev pogojev in primerov prevzema in da se prepreči morebitna samovolja posameznih organov pri takih prevzemih. Vendar je treba upoštevati, da je bila določba vnešena v zakon pred določitvijo pogojev in primerov v kolektivni pogodbi in pred sprejetjem zakona o gospodarskih družbah. Zato je treba tudi zakonsko določbo o določitvi v splošnem aktu obravnavati smiselno in ne dobesedno. To pa pomeni, da je možen zakonit prevzem na delo v drugo organizacijo tudi, če pogoji in primeri prevzama sicer niso določeni v splošnem aktu, je pa bil postopek izpeljan v skladu z določbami kolektivne pogodbe in da je pristojen organ ene gospodarske družbe, kot to predvideva tudi splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, sklenil ustrezno pogodbo s pristojnim organom druge gospodarske družbe. Ta pogodba glede na veljavne predpise vsebinsko lahko nadomesti v zakonu predviden splošni akt, saj so že z njo izpolnjene tiste zahteve, zaradi katerih zakon vsebuje določbo o ureditvi problema s splošnim aktom.

V spornem primeru je tožena stranka, kot sta ugotovili nižji sodišči, urejala prevzem revidentke na delo v drugo organizacijo s pogodbo, ki sta jo, v imenu obeh sodelujočih gospodarskih družb, podpisala organa, ki sta po zakonu pristojna za vodenje družb. Do prevzema tožnice v drugo organizacijo je prišlo zaradi ukinitve dejavnosti čiščenja oziroma prevzema opravljanja tega dela s strani drugega podjetja. Čeprav ukinitev dejavnosti pomeni spremembo zaradi operativnih razlogov, pri kateri pride tudi do trajno presežnih delavcev, pa se njihov problem rešuje specifično in že pred uvedbo postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot ga predvidevajo določbe zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ker se skupaj obravnavajo vsi odvečni delavci in se vsi tudi razporedijo na ustrezna delovna mesta v drugi organizaciji, prenesejo pa se tudi druge pravice iz delovnega razmerja (zaposlitev na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, upoštevanje delovne dobe, kot da ni bila spremenjena zaposlitev), drugi postopki in kriteriji, ki se sicer uporabljajo pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev, za njih niso potrebni. Zato v primerih prevzema lahko tudi govorimo o trajno presežnih delavcih, katerih socialni položaj (delovna mesta) pa se rešujejo na drug način in ne po postopkih določanja trajno presežnih delavcev. Zato tudi tožena stranka ni zmotno uporabila materialnega predpisa, ko ni uvajala še posebnega postopka (če ne upoštevamo dejstva, da je šlo samo za enega delavca in da v takem primeru poseben postopek ni potreben) ugotavljanja trajno presežnega delavca, kot ji to očita revizija.

Tožena stranka je tudi pravilno uporabila določbo 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Ta določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če noče delati na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Pojem razporeditve pa se ne nanaša samo na razporeditev znotraj ene organizacije, kot to zmotno navaja revidentka, ampak ga je treba razlagati širše. Ker zakon pozna tudi institut prevzema delavca v drugo organizacijo ali k drugemu delodajalcu, se pojem razporeditve, če je šlo za prevzem na delo v drugo organizacijo in ob upoštevanju, da gre praktično za kontinuiteto delovnega razmerja, lahko raztegne tudi na tak prevzem, seveda pod pogojem, da je bil ta opravljen v skladu s predpisi. Ker je tožena stranka, kot je že zaključilo revizijsko sodišče, za revidentko v skladu z veljavnimi prepisi predvidela prevzem v drugo organizacijo, kar je revidentka odklonila, je tožena stranka imela osnovo za uporabo navedenega določila ZDR.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov sodišča druge stopnje sklepa, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).