Jedro

Po Konvenciji je za obdavčitev bistveno število dni dejanskega bivanja zavezanca v Sloveniji, temu pa tudi tožena stranka ne nasprotuje. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji dejanskega bivanja tožnika ne izpričuje. Čim pa je tako, bi morala tožena stranka glede tožnikovega pritožbenega ugovora, da v Sloveniji ni prebival 183 dni, ki ga je sicer dopustila, izvesti ugotovitveni postopek. To pomeni, da bi morala tožnika seznaniti s svojimi ugotovitvami in ga obenem pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tožena stranka je tako o pritožbi odločila brez tožnikovega sodelovanja, dokazila, ki jih je predložil pa je presodila šele v odgovoru na tožbo, kar ni pravilno, zlasti zaradi tega, ker tožnik po presoji sodišča zaradi opisanega ravnanja ni imel dovolj možnosti, da pojasni in ustrezno dokumentira svoje trditve že v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 234,09 EUR v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostava B., št. ... z dne 27. 10. 2003, tako, da je prvostopno odločbo v 1. toči izreka delno odpravila in odločila, da se tožniku odmeri davek v višini 2.623.944,00 SIT za mesece januar, februar in za mesece od aprila do julija 2003, v 2. točki pa je odločbo odpravila, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2003 začasno prebival na ozemlju Republike Slovenije ter na njenem območju opravljal delo, za to delo pa je prejemal plačo iz tujine (Avstrije). Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94-popr., 1/95-odl.US, 2/95-odl.US, 7/95, 14/96-odl.US, 18/96, 44/96, 68/96-odl.US in 87/97, v nadaljevanju: ZDoh) v 5. odstavku 15. člena določa, da je fizična oseba, ki ni rezident Republike Slovenije, zavezanec za davek od prejemkov po 1., 3. ali 4. alinei 1. odstavka tega člena, če so ti prejemki doseženi z opravljanjem dela, storitev ali poslov na območju Republike Slovenije oziroma če so izplačani na območju Republike Slovenije. Po določbi 13. točke 19. člena ZDoh pa se davka od osebnih prejemkov ne plačuje od prejemkov fizičnih oseb, ki niso rezidenti Republike Slovenije, če je tako določeno z mednarodno pogodbo, ki jo je ratificirala Republika Slovenija. Konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list RS, št. 4/98, v nadaljevanju: Konvencija) v 2. odstavku 15. člena določa, da se kljub določbam 1. odstavka tega člena honorar, ki ga prejme rezident države pogodbenice iz zaposlitve v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi državi, če prejemnik prebiva v drugi državi v obdobju ali v obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v koledarskem letu. Tožnik je v letu 2003 začasno prebival na ozemlju Republike Slovenije ter na njenem območju opravljal delo, za katero je prejel plačo iz tujine (Avstrije), zato je bil v letu 2003 zavezanec za davek od osebnih prejemkov. Dejstvo, da je tožnik v letu 2003 bival v Sloveniji več kot 183 dni, izhaja iz potrdila o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da je tožnik prijavil začasno bivanje že 16. 10. 2002, po lastni izjavi pa je prenehal z delom 31. 7. 2003, kar pomeni, da je v letu 2003 bival na ozemlju Republike Slovenije 213 dni. Po določbi 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP) mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti dokaze, tožnik pa za pritožbeno trditev, da je v Sloveniji prebival le 147 dni oziroma manj, ni predložil nobenih dokazil, da bi bilo to trditev možno preveriti. Tožena stranka pa je pritožbi ugodila v delu, kjer je bilo tožniku naloženo plačilo davka od osebnih prejemkov za mesec avgust 2003 in akontacije za mesece od septembra do decembra 2003, saj za navedene mesece tožnik ni več prejemal v Sloveniji obdavčljivih dohodkov.

T ožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ne drži navedba tožene stranke, da ni predložil dokazov o tem, da je v Sloveniji bival 147 dni ali manj. Dokaze o tem je tožnik predložil skupaj z dopolnitvijo pritožbe, vložene dne 26. 11. 2003, ki jo je poslal dne 24. 8. 2004, kar je pred vročitvijo izpodbijane odločbe tožene stranke dne 25. 8. 2004. Pooblaščenec tožeče stranke je namreč šele do tedaj uspel pridobiti dokumentacijo o dnevih bivanja tožnika v Sloveniji v letu 2003. Tožnik je namreč tujec, ki je bil v času od vročitve odločbe do vložitve pritožbe večinoma v tujini. Vsekakor pa je bilo pritožbene navedbe mogoče preizkusiti, saj je tožnik dokaze predložil pravočasno, to je pred vročitvijo drugostopne odločbe. Predloženi dokazi (tabela bivanja tožnika v Slovenije, izpiski bančnih in kreditnih kartic, izpiski plačevanja na bencinskih servisih) izkazujejo resničnost pritožbenih navedb. Enako kot v dopolnitvi pritožbe tožnik poudarja, da se v skladu z določbo 15. člena Konvencije meja 183 dni bivanja v državi določi glede na dejanske fizične dneve bivanja v Sloveniji v koledarskem letu, ter da ni nikjer določeno, s katerimi dokazi se to dokazuje. Ob navedenem je dopusten vsak primeren dokaz, takšni pa so tudi predloženi dokazi. Potrdilo o prijavi začasnega prebivališča potrjuje zgolj to, da je tožnik prijavil začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne dokazuje pa obstoja dejanskega fizičnega bivanja v Sloveniji, kar je ključnega pomena za odločitev. Posameznik namreč lahko zapusti kraj začasnega prebivališča med prazniki, ob sobotah in nedeljah, zaradi službenih potovanj in drugih službenih odsotnosti, ne da bi nastala obveznost odjave začasnega prebivališča. Še posebej to velja za tožnika, ki ima kot avstrijski državljan stalno bivališče v Avstriji, kjer je tudi središče njegovih življenjskih interesov in so zato odhodi iz Slovenije v njegovo državo še posebej pogosti. Na podlagi Zakona o prijavi bivališča pa obveznost prijave začasnega odhoda iz Slovenije nastane le takrat, ko posameznik namerava odpotovati iz Slovenije za več kot tri mesece. Bistveno je torej število dni dejanskega prebivanja v Sloveniji. Ker pa zgolj potrdilo o prijavi začasnega prebivališča tega ne izpričuje, tožena stranka svoje odločitve ne more opreti samo na to potrdilo, ampak bi morala že sama zahtevati, da tožnik za svoje trditve predloži dokaze. Ker pa tega ni zahtevala in ker predloženih dokazov ni upoštevala, je kršila postopek, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, nepravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Ob pravilnem vodenju postopka bi bil namreč zaključek prav nasproten, in sicer, da je tožnik v letu 2003 bival v Sloveniji manj kot 183 dni, in da zato ni zavezanec za davek od osebnih prejemkov. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v času odločanja o pritožbi dne 19. 7. 2004 še ni prejela listin, ki jih je tožnik predložil z dopolnitvijo pritožbe dne 24. 8. 2004 in se zato do njih ni mogla opredeliti. Do teh dokazil se opredeljuje v odgovoru na tožbo. Po presoji tožene stranke predložena dokumentacija ne dokazuje bivanja v tujini, ampak izkazuje le posamične izhode v tujino, oziroma nakupe v tujini. Bivanje pomeni namreč več kot le dnevno ali večurno prisotnost v tujini, npr. zaradi določenega opravka, nakupa ali delovnega sestanka. Tudi tabela ne more služiti kot dokaz, saj gre le za zatrjevanje tožnika, da je bival določene dni v tujini. Kot dokaz pa tožena stranka tudi ne sprejema izpisa plačila za točenje goriva na črpalkah v tujini, ker ni opremljen z nobenimi oznakami firme ali podpisom izdajatelja, s tem pa ni potrjena verodostojnost navedenih podatkov. Ker tožeča stranka s predloženimi listinami ni dokazala tega kar trdi, predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po Konvenciji je za obdavčitev v primeru, kot je obravnavani, bistveno število dni dejanskega bivanja zavezanca v Sloveniji, temu pa tudi tožena stranka ne nasprotuje. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji dejanskega bivanja tožnika ne izpričuje. Čim pa je tako, bi morala tožena stranka tudi po presoji sodišča glede tožnikovega pritožbenega ugovora, da v Sloveniji ni prebival 183 dni, ki ga je sicer dopustila, izvesti ugotovitveni postopek. To pa pomeni, da bi morala tožnika seznaniti s svojimi ugotovitvami in ga obenem pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tožena stranka je tako o pritožbi odločila brez tožnikovega sodelovanja, dokazila, ki jih je predložil pa je presodila šele v odgovoru na tožbo, kar ni pravilno, zlasti zaradi tega, ker tožnik po presoji sodišča zaradi opisanega ravnanja ni imel dovolj možnosti, da pojasni in ustrezno dokumentira svoje trditve že v upravnem postopku. Zaradi navedenega je dejansko stanje glede zatrjevanih dni odsotnosti iz Republike Slovenije ostalo nepopolno ugotovljeno, s tem pa je bil postopek bistveno kršen, kar narekuje odpravo odločbe.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega pravila postopka niso bila upoštevana je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1) v povezavi s prehodno odločbo 105. člena istega zakona tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa, v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo odločila v 30 dneh po njeni pravnomočnosti (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Skladno z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta, je sodišče glede na uspeh v postopku toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne priglašene in po sodišču priznane stroške (po tar. št. 30 Odvetniške tarife za tožbo v višini 500 točk, povečane za 20 % DDV) v skupni višini 234,09 EUR.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1.