Jedro

Soposestnik uživa varstvo parcele tudi v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji mirni posesti dela parcele št. 1263/1 k.o. B. Naložilo mu je, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da zemljišče ponovno spremeni v travnato površino in da se v bodoče izogiba takšnim ali podobnim motitvenim dejanjem. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške.

Proti sklepu se pritožuje toženec, ki ne navaja posebej pritožbenega razloga, smiselno pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev. Navaja, da so mu bile z izpodbijanom sklepom kršene osnovne človekove pravice. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo le tiste dokaze, kot jih je hotelo, pri čemer je verjelo v celoti tožniku, ki pa ni govoril resnice. Če bi se sodišče odločilo opraviti ogled na kraju samem, bi se lahko prepričalo, da je sporni del vrta popolnoma zarasel samo v dveh mesecih, brez, da bi bila posejana trava. Z vpogledom v spis v nepravdni zadevi N 150/89 bi se lahko sodišče prepričalo, da tožnik ni nemoteno uporabljal spornega dela vrta, ker mu je toženec to preprečeval s tem, da mu je populil vrtnine. Med pravdnima strankama ni bil tudi sklenjen nikakršen dogovor o spornem vrtu in je bil tožnik tisti, ki je prvi prestopil mejo nedovoljenega. Ni res, da je le tožnik užival sporni kos zemlje, poleg tega pa tožnik za tožbo tudi ne izkazuje ekonomskega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi njegove pravne zaključke. V izogib ponavljanju se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Glede na pritožbena izvajanja, je toženca ponovno opozoriti, da sodišče v motenjskih sporih upošteva le zadnje posestno stanje in samo dejstvo motenja, ne pa pravice do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (78. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Za svojo dejansko ugotovitev, da je bil tožnik v posesti sporne zelenice ter da je to zelenico toženec prekopal, je imelo prvostopno sodišče zadostno oporo v sami izpovedbi toženca. Glede na trditve toženca samega, je torej lahko sporno kvečjemu to, ali je bil tožnik izključni posestnik zelenice, ali pa jo je imel le v soposesti. Navedeno vprašanje pa niti ni pomembno, ker glede na določbo 80. člen ZTLR soposestnik uživa varstvo posesti tudi v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Prav to pa je toženec nedvomno storil s tem, ko je zelenico prekopal, kar pomeni, da je dolžan vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred njegovim motitvenim dejanjem. Odločitev prvega sodišča je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.