Jedro

Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 21.668,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2022 do dne plačila. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za poznejšo sodbo.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga kršitev določil Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 6. člen EKČP, ker ni presojalo obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama. Prav tako je poseglo v njegovo pravico do izjave po 14. členu URS, v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu URS ter v pravico do pravnega sredstva po 25. členu URS, ker mu ni dodelilo roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, niti mu ni omogočilo, da odpravi nesklepčnost. Tožnik je že na naroku 8. 5. 2025 pojasnil, da se je glede vseh navedb toženke glede nesklepčnosti opredelil in predlagal dokaze, prav tako je sodišču navedel, da dodelitev roka ne bi zavlekla reševanje postopka. Ker toženka na nesklepčnost tožbe ni jasno in konkretizirano opozorila, bi bila potrebna dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, upoštevajoč, da gre v obravnavani zadevi za kompleksna dejanska in pravna vprašanja, podajo takšnih kompleksnih trditev, izračunov ter predložitev določene dokumentacije pa ni mogoče zagotoviti na naroku. Glede na to, da je tožnik že v drugi pripravljalni vlogi podal dodatne navedbe ter sodišče o tem opozoril v tretji pripravljalni vlogi, sodišče pa ga v nadaljevanju postopka ni več opozorilo na nesklepčnost tožbe, je domneval, da je nesklepčnost odpravljena. Ker sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbo 285. člena ZPP, je kršilo pravila postopka, odločitev sodišča v izpodbijani delni sodbi, pa predstavlja sodbo presenečenja. Posledično je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in pravico do izjavljanja v postopku. Sodišče prve stopnje je prav tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 3. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je podal navedbe glede prihodkov, ki bi jih dosegel ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, prav tako je navedel odhodke oziroma stroške, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki. Glede fiksnih in variabilnih stroškov poslovanja je podal konkretne trditve in tudi predložil dokaze, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni navedel pravno pomembnih dejstev o variabilnih stroških, saj je v drugi pripravljalni vlogi na strani 12 med drugim navedel, da je za mesec oktober 2022 plačal 48,17 EUR ter 345,55 EUR za električno energijo ter za mesec november 2022 361,56 EUR za omrežnino, prav tako je moral v relevantnem obdobju poravnati stroške plina. Ker se reja piščancev v vtoževanem obdobju ni izvajala, je tožnik navedel stroške, ki bi v vtoževanem obdobju hipotetično nastali, prav tako je v dokaz svojih navedb predloži štiri vzorčne račune. Ker izpodbijana delna sodba o tem nima razlogov in se ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranke prosto razpolagajo z zahtevki in lahko tožijo na več ali manj, kot jim dejansko pripada, pri čemer pa je tožnik navedel toliko dejstev, da je mogoče izračunati višino zahtevka. Sam se sklicuje na sodbo VSL 5191/2016 z dne 12. 4. 2016 ter na sklep VSRS III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017, medtem, ko s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno sodno prakso negira. Navaja, da je s toženko posloval pred škodnim dogodkom in tudi po njem, kar pomeni, da drugih variabilnih stroškov poslovanja niti ni mogoče pričakovati. Tudi v tem delu se sodba sodišča ne more preizkusiti. Zmoten je zaključek sodišča o nepotrebnosti izvajanja dokazov z izvedencem finančne stroke. Sodni izvedenec bi moral izračunati višino premoženjske škode, saj je tožnik podal konkretizirane trditve glede višine izgubljenega dobička Ker sodišče ni pravilno uporabilo določb ZPP, predvsem 243. in 252. člena ZPP, je bistveno kršilo pravila postopka. Tožnik se nazadnje pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka ter navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je odločitev o stroških postopka pridržalo za poznejšo sodbo. Sodišče prve stopnje prav tako ni navedlo razlogov za izdajo delne sodbe in ni odločilo o celotni premoženjski škodi, saj je vtoževal tudi povrnitev stroškov izdelave pisnega izvedenskega mnenja v znesku 597,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2022. Ker sodišče razlogov za svojo odločitev ni podalo, je kršilo 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženka je podala odgovor na pritožbo ter se zavzela za njeno zavrnitev in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode - izgubljenega dobička v višini 21.668,36 EUR in povračilo stroškov izdelave pisnega izvedenskega mnenja v višini 594,41 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2022 dalje ter plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zatrjuje in dokazuje, da je s toženko bil v pogodbenem razmerju, v okviru katerega mu je toženka zagotavljala dan stare piščance za rejo ter mu to storitev plačala. Ker mu v 39., 40., 41. in 42. tednu leta 2022 piščancev ni pripeljala na vhlevitev, mu je nastala premoženjska škoda v obliki izgubljenega dobička v višini 21.668,36 EUR, ki ustreza znesku, ki ga je tožnik od toženke prejel za primerljivo vhlevitev za enako dolgo obdobje ter ta znesek torej pomeni izgubo njegovega pričakovanega zaslužka.

6.Obravnavana zadeva je drugič pred sodiščem druge stopnje. V prvem sojenju je po pritožbi tožnika tukajšnje sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom I Cp 195/2024 z dne 30. 7. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno sodbo odločalo zgolj o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode - izgubljenega dobička v višini 21.668,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2022. Zahtevek je zavrnilo iz razloga nesklepčnosti tožbenega zahtevka.

7.Sodišče druge stopnje je preizkusilo delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Skladno s 360. členom ZPP je sodišče druge stopnje presojalo navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

8.Pritožbeni preizkus je pokazal, da tožniku ni bila kršena nobena očitana evropska ali ustavna pravica, saj so mu v postopku pred sodiščem prve stopnje bile zagotovljene enake možnosti obravnave, izpodbijana sodba je zadosti in razumno obrazložena, prav tako je tožniku bila dana možnost pritožbe, ki jo je tudi izkoristil. Nadalje je ugotoviti, da izpodbijana sodba ali pravdni postopek nista obremenjena z uradoma upoštevanimi in pritožbeno izpostavljenimi procesnimi kršitvami, tožniku so v postopku bile dane ustrezne in zadostne informacije, glede katerih se je imel možnost izjaviti (načelo kontradiktornosti), zato ne gre za sodbo presenečenja, prav tako ni podana izrecno zatrjevana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov oziroma so le-ti v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe in predložene dokaze v zvezi z variabilnimi stroški električne energije in plina ter posledično sklepčnostjo tožbenega zahtevka, presojalo jasno in argumentirano v 16. in 17. točki obrazložitve. Tudi celostno gledano je sodišče prve stopnje navedlo jasne in razumljive razloge za svojo odločitev, prav tako je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je nanj zmotno uporabilo določbe materialnega prava, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno presojati obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama, saj je tukajšnje sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cp 195/2024 z dne 30. 7. 2024, presodilo, da med pravdnima strankama obstoji pogodbeno razmerje.

9.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je poslovno sodelovaje med pravdnima strankama potekalo na način, da je toženka tožniku, kot članu A, zagotovila dan stare piščance, poskrbela za njihov prevoz, krmilo in veterino, tožnik je izvajal rejo teh piščancev, toženka pa mu je slednjo storitev plačala. Toženka v 39., 40., 41. in 42. tednu leta 2022 piščancev ni pripeljala na vhlevitev, v posledici česar mu storitev reje ni plačala. Na podlagi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da izgubljeni dobiček predstavlja razliko med prihodki, ki bi jih tožnik pridobil ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka (neizvajanje reje) ne bi bilo in odhodki oziroma variabilnimi stroški, ki tožniku zaradi škodnega dogodka niso nastali, ter nato na podlagi njegovih tožbenih in nadaljnjih navedb presodilo, da tožnik, kljub večkratnim in konkretnim opozorilom toženke, ni navedel dejstev o variabilnih stroških, tj. kateri variabilni stroški in v kakšni višini, bi mu v relevantnem obdobju nastali, če bi toženka izvedla vhlevitev piščancev v njegov hlev. Navedb pa ni dopolnil niti na novem naroku glavne obravnave dne 8. 5. 2025. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik zmotno enači prihodke z dobičkom, ter da dejstva o fiksnih stroških proizvodnje, višina katerih je neodvisna od količine proizvodnje (reje), niso pravno pomembna za zaključek sodišča o (ne)obstoju in o višini izgubljenega dobička. Tožnik naj bi tudi sicer zmotno menil, da tudi fiksni stroški predstavljajo premoženjsko škodo.

11.Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikove navedbe o variabilnih stroških v zvezi z električno energije in plina ter posledično sklepčnostjo tožbenega zahtevka, presojalo jasno in argumentirano v 16. in 17. točki obrazložitve. Tudi celostno gledano je sodišče prve stopnje navedlo jasne in razumljive razloge za svojo odločitev, prav tako je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je nanj zmotno uporabilo določbe materialnega prava, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno presojati obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama, saj je tukajšnje sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cp 195/2024 z dne 30. 7. 2024, presodilo, da med pravdnima strankama obstoji pogodbeno razmerje.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva glede pomanjkljivih tožbenih navedb v zvezi z izgubljenim dobičkom, ter da bi tožniku moralo dodeliti dodaten rok za dopolnitev teh navedb. Glede na ugotovitve v postopku, da je toženka že v odgovoru na tožbo ter nato še v prvi pripravljalni vlogi izrecno opozorila tožnika na pomanjkljivo trditveno podlago glede izgubljenega dobička, prav tako je nanjo bil opozorjen s strani sodnice v prvem sojenju (drugačne pritožbene navedbe nimajo podlage v spisu), je po mnenju sodišča druge stopnje, tožniku, ki ga v postopku zastopa kvalificirani pooblaščenec, bilo dano zadostno opozorilo, da so njegove trditve in dokazni predlogi v zvezi z izgubljenim dobičkom pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, zato dodatno pojasnjevanje in poučevanje s stani sodišča ni bilo potrebno. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju, na naroku za glavno obravnavo dne 8. 5. 2025, tožnika ponovno ter obrazloženo opozorilo na navedene pomanjkljivosti in mu tudi dalo možnost, da navedbe dopolni.

13.Ker tožnik danih opozoril ni izkoristil, in ker zmotno meni, da bi ga sodišče moralo (še) večkrat opozoriti na pomanjkljivost tožbenih navedb v zvezi z izgubljenim dobičkom, je pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ko tožniku ni dodelilo dodatnega roka za odpravo pomanjkljivih navedb in predloženih dokazov. S tem je ravnalo v skladu z razpravnim načelom ter načelom enakosti orožij in ni kršilo nobenih ustavnih in procesnih pravic, kot je navedeno že zgoraj.

14.Enako neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik podal zadosti konkretizirane navedbe glede variabilnih stroškov pri hipotetični reji piščancev.

15.Tožba je sklepčna, če iz trditvene podlage izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost tožbe je materialnopravna in ne procesnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami, ki morajo biti jasne in konkretizirane.

16.OZ v 3. odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička (kot eni od oblik pravno priznane škode) upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki³ . Enako stališče izhaja tudi iz judikata VSRS na katerega se v pritožbi sklicuje sam tožnik. Tožnikovo utemeljevanje zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v višini zneska, ki ga je od toženke ponavadi prejel za vhlevitev za enako dolgo obdobje oziroma kot zneska, pri katerem se od prihodkov sicer odštejejo plačila fiksnih stroškov (ki jih tožnik po višini ne opredeli niti ne predloži dokaza, razen v delu stroškov za elektriko in omrežnino, ko reje ni izvajal⁴ ), ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Tožnik bi moral konkretizirano (jasno, določno in substancirano) navesti, kateri odhodki in v kakšni višini bi mu nastali ob morebitni primerljivi reji piščancev. Povedano drugače, glede na to, da so variabilni oziroma spremenljivi stroški odvisni od obsega proizvodnje, bi tožnik za sklepčnost tožbenega zahtevka moral podati navedbe v smeri, da mu na primer ob reji 10.000.00 piščancev v obdobju 4 tednov nastanejo variabilni stroški, katere bi pojmovno opredelil skupaj z njihovo okvirno višino (npr. za vodo v višini 500,00 EUR, za plin v višini 500,00 EUR, 100,00 EUR za materialne stroške (surovina, embalaža), in podobno). Ker pa tega ni navedel, njegove trditvene podlage ni mogoče šteti kot zadostne za sklepčnost tožbenega zahtevka na povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička.

17.Navedbo, da zaradi dolgega poslovanja s toženko variabilnih stroškov ni imel, je tožnik prvič podal v pritožbi, brez da bi pojasnil zakaj tega ni mogel pravočasno navesti, zato je ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP). Posledično pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvajanja dokaza z izvedencem finančne stroke, očitek o kršitvi pravil postopka pa neutemeljen.

18.Utemeljena pa je pritožba v delu, da je tožnik podal zadosti konkretizirane trditve glede zmanjšanja premoženja (navadne škode), do katerega naj bi prišlo zaradi ravnanja toženke. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi navajal,⁵ da je bil v posledici toženkinega postopanja oškodovan ter mu je nastala premoženjska škoda in sicer strošek v zvezi z električno energijo v znesku 48,17 EUR in 345,44 EUR za mesec oktober 2022 ter v zvezi z omrežnino v znesku 361,56 EUR za mesec november 2022 ter strošek za plin. Zmotno je pri tem stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik navedene stroške navajal zgolj kot strošek, ki bi ga bilo treba upoštevati pri presoji izgubljenega dobička.

19.Tožnik je torej podal sklepčne trditve o obstoju in višini navadne premoženjske škode, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti nadaljnji dokazni postopek in odločiti o (ne)utemeljenosti le-te.

20.Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede zadržanja odločitve o stroških postopka na podlagi 164. člena ZPP ter izdaji delne sodbe na podlagi 314. člena ZPP, saj jo sodišče lahko izda tudi kadar odloča zgolj o delu posameznega zahtevka. V konkretnem primeru je torej odločalo o delu vtoževane premoženjske škode - izgubljenega dobička.

21.Ker je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter zadevo vrnilo sodišče prve stopnje v novo sojenje, saj glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v ustavno zagotovljene pravice strank (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pravno relevantna dejstva v zvezi z obstojem zakonskih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke predstavljajo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji. V kolikor bi se prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju sodišča druge stopnje ne bo kršena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izvesti dokazni postopek po lastni presoji ter vsebinsko odločiti o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka.

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Stroški plač, prispevkov za zaposlene, nakupa stelje, zavarovanja strojev in objekta, prispevka za stavbno zemljišče, amortizacije, ipd.). Glej sodno prakso kot jo je že navedlo sodišče prve stopnje v op. št. 11 izpodbijane delne sodbe. Strošek električne energije je po mnenju sodišča druge stopnje šteti delno kot fiksen strošek - omrežnina oziroma priključna moč in delno kot variabilen strošek, ki je odvisen od porabe električne energije. Četudi je tožnik te navedbe podal po prvem naroku za glavno obravnavo, njihova presoja ne bi v ničemer zavlekla postopka.

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23, 25 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132, 168, 168/1, 168/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 243, 252, 285, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.