5. 2. 2024

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Danijela Maksimovića, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Gabrič, o. p., d. o. o., Sežana, na seji 5. februarja 2024

odločil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 14214/2023 z dne 7. 6. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I Ks 14214/2023 z dne 2. 6. 2023 se sprejme v obravnavo.

2.S sklepom Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 14214/2023 z dne 7. 6. 2023 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I Ks 14214/2023 z dne 2. 6. 2023 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožniku na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor do 22. 6. 2023. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obrambe.

2.Pritožnik uveljavlja kršitve 19., 20. in 27. člena Ustave. Zatrjevane kršitve med drugim utemeljuje s stališčem, da je zunajobravnavni senat izpodbijani sklep izdal brez predloga upravičenega tožilca. Pritožnik navaja, da je državni tožilec 22. 5. 2023 predlagal, naj Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP pripor podaljša za tri mesece; da je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje, ker se pripor v vmesnem času ni izvrševal; da bi preiskovalni sodnik po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča moral odpraviti pripor; da je namesto tega senatu z dopisom, ki ga je naslovil z besedilom "Predlog za uskladitev datuma trajanja pripora" predlagal podaljšanje pripora; da je senat predlogu ugodil, ne da bi prejel nov predlog tožilstva za podaljšanje pripora; da je sodišče s tem poseglo v prejšnji pravnomočni sklep o podaljšanju pripora z dne 28. 4. 2023, ki je dovoljeval podaljšanje do 2. 6. 2023; da je sodišče to storilo brez pravne podlage, saj v ZKP ni predviden postopek za "uskladitev datuma trajanja pripora"; da je s tem sodišče kršilo 19. člen Ustave, ker zakon postopka za odvzem prostosti brez predloga upravičenega tožilca ne predvideva; da je namen izpodbijanega sklepa sanacija napake tožilstva; da bi moralo tožilstvo po izdaji sklepa o podaljšanju pripora z dne 28. 4. 2023 predlagati novo podaljšanje za čas, ko se pripor ni izvrševal; da tožilstvo tega ni storilo, temveč je to storil senat; da se pripor izvršuje na podlagi sklepa o uskladitvi datumov, ki ga zakon ne pozna, po postopku, ki ga zakon ne ureja, in brez predloga upravičenega tožilca; da gre za kršitev načela akuzatornosti in pravice do enakosti pred zakonom, ker je sodišče prevzelo vlogo tožilca, ker je pripor podaljšalo brez dodatnega predloga državnega tožilca; da se senat sicer sklicuje na predlog za podaljšanje pripora, vendar gre za predlog Vrhovnemu sodišču za podaljšanje pripora za tri mesece zaradi ustavnopravne in zakonske omejitve trajanja pripora (205. člen ZKP), zaradi česar senat ni pristojen za odločanje o tem predlogu; in da bi tožilstvo lahko podaljšanje pripora predlagalo najkasneje po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča, pa tega ni storilo, njegovo pasivnost pa je saniralo sodišče.

B. – I.

3.Izpodbijana sklepa ne učinkujeta več. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2) sprejelo stališče, da se v takem primeru ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). V sklepu o sprejemu ustavne pritožbe št. Up-1507/10 z dne 9. 2. 2012 je senat Ustavnega sodišča sprejel široko razlago pojma pomembno ustavnopravno vprašanje. Izpolnjenost tega pogoja v priporni zadevi je namreč obrazložil s stališčem, da pritožnik z navedbami o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ali je sodišče ob odločanju o pritožbi zoper odločitev o posegu v pravico do osebne svobode spoštovalo ustavna procesna jamstva. Kot izhaja iz odločbe, ki je bila izdana v tej zadevi, je bila ustavnosodna presoja, da so se sodišča dolžna opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov stranke, ker sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave, že ustaljena (11. točka obrazložitve odločbe št. U-I-275/10, Up-1507/10 z dne 19. 4. 2012, Uradni list RS, št. 36/12).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka), ker je na podlagi široke razlage pojma pomembno ustavnopravno vprašanje v priporni zadevi ocenil, da ustavna pritožba odpira tako vprašanje (ali sta sodišči ob odločanju o posegu v pravico do osebne svobode spoštovali ustavna procesna jamstva, s tem ko je zunajobravnavni senat pritožniku podaljšal pripor na podlagi predloga, o katerem je že odločilo Vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo obrambe). Senat Ustavnega sodišča je takoj nadaljeval z odločanjem o utemeljenosti ustavne pritožbe oziroma s presojo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

B. – II.

5.Ustavno sodišče se je do pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki ga odpira pritožnik, že opredelilo. V odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 je presojalo ustavnoskladnost zakonske ureditve, po kateri se je sklep o podaljšanju pripora izdal tudi na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika.[1] Zapisalo je, da sta pri odločanju o podaljšanju pripora na eni strani obdolženec, zoper katerega je v teku preiskava, ter na drugi strani državni tožilec in preiskovalni sodnik, pri čemer je slednji tisti, ki vodi preiskavo zoper obdolženca in zbira tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil glede vložitve obtožnice. Obdolžencu nasproti tako stojita kar dva državna organa – državni tožilec in preiskovalni sodnik. Ustavno sodišče je dodalo, da je pri tem tudi preiskovalni sodnik postavljen v funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj. Zaključilo je, da takšna ureditev[2] pomeni poseg v pravico obdolženca iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic in to z vidika tiste vsebine te pravice, ki obdolžencu zagotavlja tako imenovano enakost orožij v kazenskem postopku. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ne obstaja ustavno dopusten cilj za ta poseg.

6.Ustavno sodišče je nato ugotovilo, da je bila iz enakih razlogov, iz katerih je bila izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 22. členom Ustave, kršena pravica pritožnika iz istega člena tudi s sklepom zunajobravnavnega senata (ki je podaljšal pripor na podlagi izpodbijane ureditve, tj. brez predloga državnega tožilca) in pritožbenega sodišča (ki je zavrnilo pritožbo na podlagi izpodbijane ureditve). Ustavno sodišče je ugotovilo, da to pravico krši tudi stališče pritožbenega sodišča, po katerem zadostuje, da državni tožilec na začetku predlaga odreditev pripora, kasneje pa se na podlagi poteka preiskave šteje, da na takšnem stališču vztraja. Ustavno sodišče je pojasnilo, da na obstoj predloga ni mogoče sklepati le iz poteka sodne preiskave in iz tega, da je bil enkrat ta predlog že dan.

7.V obravnavani zadevi je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom pritožniku podaljšal pripor na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP. To je storil po posredovanju preiskovalnega sodnika, ki je zunajobravnavnemu senatu v odločanje poslal kazenski spis s predlogom za "uskladitev datuma trajanja pripora", v katerem se je skliceval na sklep zunajobravnavnega senata št. I Ks 14214/2023 z dne 28. 4. 2023 (zapisal je, da je bil s tem sklepom pripor podaljšan do tri mesece in da se obdobje treh mesecev še ni izteklo, ker se pripor ne izvršuje neprekinjeno) in na sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 14214/2023 z dne 31. 5. 2023 (zapisal je, da je treba upoštevati dejansko trajanje pripora in da bodo šele z iztekom trimesečnega obdobja izpolnjeni pogoji za odločanje Vrhovnega sodišča za predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora nad tri mesece).

8.Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da je Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici zaradi iztekajočega se pripora 22. 5. 2023 Vrhovnemu sodišču predlagalo podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Kr 14214/2023 z dne 31. 5. 2023 predlog zavrnilo s stališčem, da se v trenutku odločanja pripor dejansko še ni izvrševal, hkrati pa še ni potekel trimesečni rok njegovega dejanskega trajanja. Zaradi tega in zaradi dejstva, da je bil pritožnik od 31. 5. 2023 znova v priporu, je bil predlog tožilstva z dne 22. 5. 2023 predložen v odločanje zunajobravnavnemu senatu. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obrambe z utemeljitvijo, da je Vrhovno sodišče predlog za podaljšanje pripora z dne 22. 5. 2023 zavrnilo iz procesnih razlogov, zato je bil predlog za podaljšanje še vedno aktualen in je bila tudi podana pristojnost za odločanje prvostopenjskega sodišča glede na to, da skupno trajanje pripora še ni doseglo treh mesecev. Preiskovalni sodnik je dopis zunajobravnavnemu senatu res naslovil kot uskladitev datuma pripora, vendar pa iz vsebine izhaja, da se je skliceval na predlog tožilstva za podaljšanje pripora in na odločitev Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje naj bi zato odločalo o predlogu državne tožilke in ne o predlogu preiskovalnega sodnika.

9.Senat Ustavnega sodišča ocenjuje, da je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor, ne da bi bil podan predlog tožilca za to procesno dejanje. Predloga državne tožilke z dne 22. 5. 2023 namreč ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje pripora zunajobravnavnemu senatu, ker je šlo za predlog za trimesečno podaljšanje pripora, o katerem je pristojno odločiti Vrhovno sodišče, ki je to tudi storilo s sklepom št. II Kr 14214/2023 z dne 31. 5. 2023. Predlog je zavrnilo z utemeljitvijo, da se pripor trenutno ne izvršuje, njegovo skupno trajanje pa še ni doseglo treh mesecev. Argumentacija Vrhovnega sodišča ne more spremeniti dejstva, da je tožilstvo podalo predlog za trimesečno podaljšanje pripora, o katerem je pristojno odločati Vrhovno sodišče in ne zunajobravnavni senat. Kot predlog za izdajo izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata pa tudi ni mogoče šteti predloga državne tožilke za podaljšanje pripora z dne 25. 4. 2023, ker je o tem predlogu zunajobravnavni senat odločil že s sklepom št. I Ks 14214/2023 z dne 28. 4. 2023. Dejstvo, da je bil v času izvrševanja tega sklepa pritožnik izpuščen iz pripora na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika št. I Kpr 14214/2023 z dne 11. 5. 2023, tega ne more spremeniti, saj predlog, na podlagi katerega je bil podaljšan pripor, ne more postati podlaga za novo odločanje organa, ki je o njem že odločil, zgolj zato, ker sklep o podaljšanju pripora, ki je bil izdan na podlagi tega predloga, ni bil v celoti izvršen. Za podaljšanje pripora, četudi le v obsegu neizvršene količine iz sklepa zunajobravnavnega senata z dne 28. 4. 2023, bi moralo državno tožilstvo vložiti nov predlog.

10.S tem, ko je zunajobravnavni senat podaljšal pripor brez predloga državnega tožilstva, je prekršil pritožnikovo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave. Ker pritožbeno sodišče te kršitve ni odpravilo, je tudi samo storilo enako kršitev. Senat Ustavnega sodišča je ustavni pritožbi ugodil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, zato ni presojal drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

11.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. U-I-50/09, Up-260/09 je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je senat Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS ugodil tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker izpodbijana posamična akta ne učinkujeta več, gre pa za presojo ustavne skladnosti aktov, s katerimi se posega v pravico do osebne svobode, se je senat Ustavnega sodišča omejil na ugotovitev kršitve človekove pravice (2. točka izreka).

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana dr. Katja Šugman Stubbs in Marko Šorli. Odločbo je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata