Jedro

Bolniška odsotnost delavca z dela nima zveze z zahtevami, ki jih mora delavec izpolnjevati za opravljanje dela na delovnem mestu, saj bolniška odsotnost (daljša ali krajša, več ali manj takšnih odsotnosti) ne more biti kriterij za zaposlovanje delavcev na delovnih mestih in predhodno oblikovanje zahtev za delo na določenih delovnih mestih. Zato so kriteriji za razvrščanje (pravilno delovnih mest in ne delavcev) lahko vezani le na zahtevane pogoje dela na delovnem mestu (kot to določata SKPgd in KPDKML), ne pa odvisni od tega, koliko časa delavec na delovnem mestu, za katerega sicer izpolnjuje pogoje, dela oz. ne dela zaradi zdravstvenih razlogov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "Zahtevku tožnice za razveljavitev sklepa z dne 1.7.1998 št. K-174/98 in sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 30.9.1998 se delno ugodi in se razveljavita navedena dva sklepa v delu, v katerem je bila za določitev osnovne plače tožnica razvrščena v 2. plačilni razred in ji je bila v času izdaje sklepov določena osnovna bruto plača brez dodatkov v višini 56.344,50 SIT.

V preostalem delu se zahtevek tožnice za razveljavitev teh sklepov zavrne", - spremeni se tudi sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: "Tožena stranka S. E., d.d., Ljubljana, je dolžna povrniti tožnici B. V. stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 7.125,00 SIT, v 8 dneh".

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka S. E., d.d., Ljubljana je dolžna povrniti tožnici B. V. 7.500,00 SIT stroškov pritožbe, v 8 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta prvostopenjski sklep tožene stranke z dne 1.7.1998 in drugostopenjski sklep z dne 30.9.1998 nezakonita in neveljavna ter se razveljavita. S sklepom pa je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači med pogodbo o zaposlitvi in sklepom o razporeditvi, odločilo pa je tudi, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka in da je dolžna povrniti toženi stranki stroške sodnih taks v znesku 1.875,00 SIT, v 8 dneh.

Zoper sodbo in sklep, smisleno pa ne tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa, se pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v tem, ko ni upoštevalo določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) glede veljavnosti tarifnega dela KP, saj sodba trdi, da je tarifni del te KP podpisal reprezentativni sindikat. Po 3. čl. ZDR pa mora pristojni organ v organizaciji omogočiti udeležbo sindikata, torej zakon ne zahteva, da bi bil to reprezentativni sindikat. V 10. čl. Zakona o reprezentativnosti sindikata je zapisano, da odločitev o tem sprejme delodajalec. Tožena stranka bi morala predložiti tako odločitev, a je ni predložila in je tudi sodišče ni zahtevalo. Tožnici negativni dokaz ni mogoč, saj gre za zaupne podatke o drugem sindikatu. Pri toženi stranki sta sicer dva sindikata.

KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPDKML, Ur.l. RS št. 37/96) v členih 57 do 60 določa, da se razvrščajo delovna mesta v tarifne in plačilne razrede in ne delavce, ki delajo na teh delovnih mestih. Razvrščanje mora biti objektivno, glede na zahtevnost in pomembnost posameznih del. Šele 61. čl. določa plačo glede na delavčevo delovno uspešnost - tukaj gre torej za subjektivno ocenjevanje prispevka delavcev. V izpodbijani sodbi je nastala protispisnost. Na 4. in 5. str. sodišče samo ugotavlja, da se razvrščanje v plačilne razrede določi po objektivnih kriterijih in samo pove, da bi bili uporabljeni kriteriji morda bolj primerni za merjenje delovne uspešnosti. Pri tožnici so bili uporabljeni subjektivni kriteriji, pa še ti so nezakoniti. Njena bolezen in operacija v predhodnem letu predstavlja višjo silo in ne more biti razlog proti uvrstitvi v višji plačilni razred. Enako velja za neopravljene nadure oz. plus ure. Tožnica je pri toženi stranki sicer uspešno delala 22 let, kar je potrdil njen nadrejeni. Kriterij bolniške odsotnosti ne more biti v škodo tožnici niti pri oceni njene uspešnosti, kaj šele v primeru razvrstitve delovnega mesta v določen plačilni razred.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi s sprejemom tarifnega dela KP tožene stranke z dne 30.6.1998 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ga sprejela uprava družbe in sindikat SKEI S. E., tožnica pa ni ponudila nobenega dokaza, da ta sindikat ni zakonito registriran, izkazala pa tudi ni tega, da je sindikat Neodvisnost KNSS pri toženi stranki reprezentativni sindikat. Tožnica se v pritožbi sklicuje na to, da bi morala dokaz o reprezentativnosti predložiti tožena stranka oz., da bi moralo sodišče ta dokaz zahtevati samo, vendar to ne drži. Prav tožnica, če se je že sklicevala na to, da noben od sindikatov v podjetju ni zakonito registriran, bi morala predlagati tudi izvedbo dokazov, ki bi potrjevali te njene navedbe. Iz spisa izhaja, da tožnica nobenega dokaza v to smer sploh ni predlagala. Obenem tudi iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi sindikat Neodvisnost KNSS sprožil kakršenkoli postopek, v katerem bi nasprotoval tarifnemu delu KP; možnost pa je imel sprožiti tudi kolektivni delovni spor glede pristojnosti za kolektivno pogajanje in glede obstoja ali neobstoja KP oz. njenega tarifnega dela.

Prav tako se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 3. čl. ZDR, ki določa, da mora pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja pristojni organ organizacije v postopku omogočiti udeležbo sindikata. Kot namreč izhaja iz spisa je uprava tožene stranke v zvezi s sprejemanjem tarifnega dela KP omogočila sodelovanje Neodvisnosti KNSS, sicer pa je v zvezi s sklepanjem kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo potrebno upoštevati določbo 7. čl. Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRS, Ur.l. RS št. 13/93), ki določa, da sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo reprezentativni sindikati, torej ne sindikati, ki imajo le položaj pravne osebe ali niti tega ne. Ob dejstvu, da tožnica tudi ne izpodbija tega, da bi sindikat SKEI predstavljal večinski sindikat pri toženi stranki (kot navaja sodišče prve stopnje), pritožbeno sodišče (sicer ob pomanjkljivi zakonodaji s tega področja) ne ugotavlja razlogov za neveljavnost tarifnega dela KP tožene stranke.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z ostalimi pritožbenimi navedbami tožnice, predvsem glede razvrščanja njenega delovnega mesta v plačilni razred. S tem v zvezi najprej opozarja na to, da je po začetnih nejasnostih v zvezi z opredelitvami v kolektivnih pogodbah, sedaj nesporno, da delodajalec razvršča v tarifne in plačilne razrede delovna mesta in ne delavcev. To izhaja iz 7. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97, 54/2000), ki v 2. točki določa, da razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede opravi delodajalec ali poslovodni organ v skladu z aktom o sistemizaciji delovnih mest, v 3. odst. pa, da se tipično delovno mesto posameznega tarifnega razreda lahko v kolektivnih pogodbah dejavnosti razvrsti v posamezne plačilne razrede, podlaga za razvrščanje v plačilne razrede pa so zahteve po dodatnih znanjih, daljših delovnih izkušnjah, večji odgovornosti, z delom povezanimi napori in težjimi delovnimi razmerami. Podobno določa tudi KPDKML, ki v 58. čl. govori o razvrščanju delovnih mest v zahtevnostne skupine in sicer glede na potrebno znanje in usposobljenost, v 2. odst. 60. čl. pa določa, da ob upoštevanju posebnosti in zahtevnosti posameznih delovnih mest pri delodajalcu, ta s podjetniško KP ali drugim splošnim aktom lahko določi v okviru tarifnega razreda plačilne razrede ali tarifne skupine, kar je lahko delodajalcu tudi podlaga za vzpostavitev sistema napredovanja delavcev znotraj tarifnih razredov. Iz tega izhaja, da se razvrščajo v tarifne in plačilne razrede delovna mesta, pri čemer se v skladu s panožno KP upoštevajo potrebna znanja in usposobljenosti oz. posebnosti in zahtevnosti posameznih delovnih mest, SKPGd pa v zvezi s tem določa dodatna znanja, daljše delovne izkušnje, večjo odgovornost, z delom povezane napore in težje delovne razmere. Kriteriji za razvrščanje delovnih mest v tarifne ali plačilne razrede torej niso subjektivni in odvisni od posameznih izvajalcev na delovnih mestih, temveč objektivni in odvisni od zahtev delovnega procesa - vezano za posamezna oblikovana delovna mesta in zahteve za delo na njih.

Kot izhaja iz tarifnega dela KP tožene stranke, le-ta delovnih mest ne razvršča v posebne plačilne razrede, temveč v funkcionalne skupine, vsakemu delovnemu mestu pa le glede na strokovno izobrazbo pripada 5 do 10 plačilnih razredov, v katere se razvrščajo delavci glede na strokovno usposobljenost in delovne rezultate (8. in 9. čl. tarifnega dela KP). Pri tem je za odločitev v konkretni zadevi predvsem pomembno, da je tožena stranka prvo razvrščanje delavcev po uveljavitvi tarifnega dela KP opravila na podlagi kriterijev, ki so priloga 4 tarifnega dela KP, iz te priloge pa (konkretno za tožnico, katere delovno mesto je razvrščeno v 1. tarifni razred in funkcionalno skupino P 1) izhaja, da je lahko delavec pri prvem razvrščanju uvrščen za 4 plačilne razrede višje, pri čemer se za vsak od določenih kriterijev upošteva 1 plačilni razred. Ti kriteriji so bolniška odsotnost v letu 1997 manj kot 5% (razen bolniške odsotnosti zaradi poškodbe, ki ni nastala po krivdi delavca), od 16.6. do 15.10.1997 opravljenih najmanj skupaj 90 plus ur in nadur ali najmanj 60 plus ur, usposobljenost za različna dela na več oddelkih in samostojnost ter zanesljivost. Vsi ti kriteriji za prvo razvrščanje delavcev v plačilne razrede pa niso sprejemljivi, kar pravilno navaja že tožnica sama. Gre celo za izrazito diskriminatorno določbo o kriterijih za razvrščanje v plačilne razrede, ki ne zagotavlja enakosti delavcev in je zaradi tega celo protiustavna (14. čl. Ustave RS). Ta določba namreč zagovarja neenakost delavcev zaradi zdravstvenega stanja, saj kot prvi kriterij za razvrščanje delavcev določa bolniško odsotnost, ki je manjša od 5% (pri čemer ne upošteva le bolniške odsotnosti zaradi poškodbe, ki ni nastala po krivdi delavca), posredno diskriminatorna pa je tudi določba naslednjega kriterija o opravljenih najmanj 90 plus ur in nadur ali najmanj 60 plus ur, glede na to, da takšnega števila plus ur oz. nadur ne more opraviti delavec, ki je bolniško odsoten. Razvrščanje delavcev v plačilne razrede ne more biti subjektivno in odvisno od njihovega zdravstvenega stanja v enem letu pred razvrščanjem. Na ta način so v boljšem položaju zdravi delavci, v primerjavi z bolniki (v preteklem letu), pa čeprav je nastop bolezni predvsem v sferi, na katero posamezni delavec ne more vplivati. Navedene določbe se tudi ne nanašajo na variabilni del plače, t.j. plače iz naslova uspešnosti, ki je lahko različna glede na tekoče delovne rezultate, ipd., temveč že v izhodišču in v osnovi vzpostavljajo različne položaje zaposlenih - na sicer enakih oz. podobnih delovnih mestih; torej ne na podlagi meril, ki bi odražala zahteve po dodatnih znanjih, izkušnjah, odgovornostih, ali delovnih pogojih, temveč meril, ki so odraz položaja zaposlenih v letu pred sprejemom kriterijev, ki nima neposredne zveze z objektivnimi kriteriji za razvrščanje delovnih mest v skladu s kolektivnimi pogodbami. Bolniška odsotnost delavca z dela nima neposredne zveze z zahtevami, ki jih mora delavec izpolnjevati za opravljanje dela na delovnem mestu, saj bolniška odsotnost (daljša ali krajša, več ali manj takšnih odsotnosti) ne more biti kriterij za zaposlovanje delavcev na delovnih mestih in predhodno oblikovanje zahtev za delo na določenih delovnih mestih. Prav iz tega razloga so kriteriji za razvrščanje (pravilno delovnih mest in ne delavcev) lahko le takšni, ki so vezani na zahtevane pogoje dela na delovnem mestu (kot to določata SKPGd in KPDKML), ne pa odvisni od tega, koliko časa delavec na delovnem mestu, za katerega sicer izpolnjuje pogoje, dela oz. ne dela zaradi zdravstvenih razlogov. Navedeni sistem razvrščanja delavcev je diskriminatoren, ne glede na to, če je (kot navaja tožena stranka in povzema sodišče prve stopnje) delavcem v navedenem sistemu razvrščanja zagotovljen minimum pravic in ta sistem omogoča le dodatno "nagrajevanje" delavcev, ki so razpoložljivi, oz. na katere podjetje lahko računa. Diskriminacija namreč ni le negativna, temveč tudi pozitivna, kar v konkretnem primeru pomeni, da določbe o kriterijih, ki se upoštevajo pri prvem razvrščanju delavcev v plačilne razrede, ne omogočajo boljšega napredovanja ravno delavcem, ki so bili v letu pred uvedbo tega sistema dalj časa bolniško odsotni (kot je bila to tožnica), prav v zvezi z bolniško odsotnostjo pa diskriminira tudi delavce, da bi lahko opravili zadostno število plus ur ali nadur. 1. in 2. kriterij sta torej diskriminatorna, zato je tudi sistem prvega razvrščanja delavcev v posamezne plačilne razrede nepravilen. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju ne spušča v presojo ostalih odločb v zvezi z napredovanjem delavcev, saj to ni predmet te zadeve.

Ker v konkretnem sporu ni bila problematična uvrstitev samega delovnega mesta v tarifni razred, ni posebnih dilem, da je bila določitev izhodiščne plače na konkretnem delovnem mestu pravilna, nepravilna pa je določitev osnovne plače v zvezi z razporeditvijo tožnice v plačilni razred 2 in posledično tudi določitev njene osnovne bruto plače. Glede na to je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in poseglo le v odločitev tožene stranke glede razvrstitve tožnice v plačilni razred ter posledično določitev plače. Takšna odločitev sicer ne more vplivati na drugačno plačo tožnice, saj je ta tožbo v delu, v katerem je zahtevala plačilo razlike, umaknila, torej je odločitev sodišča o nepravilni razvrstitvi tožnice v plačilni razred le posledica ugotovitve neustavnosti navedenih določb o prvem razvrščanju delavcev v plačilne razrede. Sodišče samo tudi nima podlage, da bi tožnico razvrstilo višje ali drugače kot tožena stranka, tudi v primeru, če bi postavila takšen tožbeni zahtevek, saj je napačen že sistem prvega razvrščanja delavcev v plačilne razrede. Zato bi morala tožena stranka ta sistem spremeniti in v tem sistemu zagotoviti nediskriminatorno obravnavanje delavcev.

V posledici zgornje spremembe sodbe je tožnica v glavnem s svojim zahtevkom uspela, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 154. čl. ZPP priznalo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki obsegajo le stroške takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 7.125,00 SIT. Glede na to je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. sklepa, tako da je tožena stranka dolžna tožnici ta znesek povrniti. Ker je tožnica s pritožbo uspela, v pritožbi pa je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka, ji pripadajo tudi stroški za pritožbo v znesku 7.500,00 SIT, kar ji je tožena stranka dolžna povrniti v 8 dneh.