Jedro

Po 1. odstavku 104. člena ZPP vlagajo stranke vloge v slovenskem jeziku oziroma v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, po 2. odstavku 104. člena ZPP pa se vloga v tujem jeziku (kar je šteti tudi vlogo, h kateri je priložena zasebna listina v tujem jeziku) šteje za nerazumljivo vlogo in mora sodišče z njo ravnati v skladu s 108. členom ZPP in od tožene stranke zahtevati, da vlogo v določenem roku popravi oziroma dopolni (s prevodom).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.08.1999 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka ter navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, saj višina škode med pravdnima strankama ni sporna, sodišče prve stopnje pa v ponovljenem sojenju ne bo moglo upoštevati morebitnih novih navedb in izvajati morebitnih drugih dokazov. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pri ponovljenem sojenju zagrešilo enake kršitve kot v prvi, razveljavljeni sodbi. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta pomanjkljiva in kontradiktorna. Sodišče prve stopnje bi moralo, po jasnem napotilu Višjega sodišča, ugotavljati kako in kje je prišlo do trčenja avtomobila in pešca, vendar tega ni storilo, sicer pa za izvajanje teh dejstev niti ni imelo podlage, ker tožena stranka v tej zvezi ni podala ustreznih navedb in dokaznih predlogov. Obrazložitev izpodbijane sodbe nima podlage v izvedenih dokazih, razlogi so tudi v nasprotju z navedbami strank. Sodišče prve stopnje, razen podatka, da se je tožnik v času nezgode nahajal na desnem robu vozišča, drugih natančnejših podatkov o tem ni imelo. Kljub tem je sodišče sklepalo o domnevni alkoholiziranosti tožnika, čeprav glede tega ni bilo s strani tožene stranke nobenih trditev in tudi ne predlaganih dokazov, iz policijskega zapisnika, kateremu je sodišče verjelo, pa tudi ta podatek ne izhaja. Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj šteje za verodostojen podatek iz policijskega zapisnika o domnevni tožnikovi hoji 1,4 m od roba cestišča in zakaj ni verjelo nasprotnim trditvam tožnika, ki je izpovedal, da se je ob trčenju nahajal le 70 do 80 cm od roba vozišča. Opozarja, da so policisti do ugotovitev prišli potem, ko je bil kraj nezgode spremenjen, kot izhaja iz zapisnika, ravno tako ni zabeleženo, da bi na cestišču ostali sledovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati mesto trčenja. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz izjavo voznika M., čeprav je ne bi smelo, saj je sestavljena v tujem jeziku, sodišče pa posluje v slovenskem jeziku, tudi sicer vsebine te izjave ni pravilno povzelo in presodilo. Ni jasno, kako je prišlo sodišče do ugotovitve, da je tožnik ustvaril nevarno situacijo, kot tudi, od kod dejstvo, da je voznik tožnika pred trčenjem zagledal na prekratki razdalji, vendar ni mogel pravočasno ustaviti in preprečiti nezgode. Kaj takega bi bilo mogoče trditi šele na podlagi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke. Pritožnik ocenjuje, da je mogoče vozniku M. očitati poleg objektivne odgovornosti, tudi krivdo za nastanek nezgode, tožena stranka pa ni uspela dokazati tožnikove krivde oziroma soprispevka k nastanku nezgode.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je sodišče že dvakrat odločalo. Odprto je ostalo vprašanje, ali je tudi tožnik kot oškodovanec deloma sam kriv za škodo, oziroma, ali je sam prispeval k njej (1. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V prejšnjem postopku je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 362. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, sodišču prve stopnje naložilo, naj odpravi bistveno kršitev postopka (sodbe ni bilo mogoče preizkusiti - 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), nadalje je bilo sodišču prve stopnje naloženo, naj zanesljivo ugotovi, kako in kje je prišlo do prometne nezgode oziroma trčenja avtomobila in pešca, ugotovi način vožnje zavarovanca tožene stranke (voznika A.M.), način hoje ter obnašanje tožnika na cestišču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni v celoti ravnalo v skladu z navedenim napotilom, čeprav bi bilo v skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP to dolžno storiti. Ob preizkusu pritožbenih navedb se tako pokaže, da je tudi izpodbijana sodba še vedno obremenjena z bistveno kršitvijo določil postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Razlogov o odločilnih dejstvih se ne da preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sestavni del dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, lastnoročno napisana izjava voznika A.M. z dne 03.02.2003 (priloga B2), ki jo je tožena stranka posredovala sodišču z vlogo dne 13.02.2003 in jo je sodišče v dokaznem postopku na njen predlog tudi prebralo. Pritožnik pravilno opozarja, da je ta (zasebna ) listina v tujem jeziku in tožena stranka ni priložila prevoda v slovenski jezik, v katerem posluje sodišče (6. člen ZPP). Po 1. odstavku 104. člena ZPP vlagajo stranke vloge v slovenskem jeziku oziroma v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, po 2. odstavku 104. člena ZPP pa se vloga v tujem jeziku (kar je šteti tudi vlogo, h kateri je priložena zasebna listina v tujem jeziku) šteje za nerazumljivo vlogo in mora sodišče z njo ravnati v skladu s 108. členom ZPP. Da bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo dokaz z branjem navedene izjave - zasebne listine in jo presodilo (v povezavi z drugimi dokazi), bi moralo predhodno ravnati po 2. odstavku 108. člena ZPP in od tožene stranke zahtevati, da vlogo v določenem roku popravi oziroma dopolni (s prevodom), če tožena stranka tako ne bi ravnala, pa bi jo moralo zavreči (4. odstavek 108. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavek 339. člena ZPP, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, hkrati pa, ker je to listino (izjavo) presojalo tudi v povezavi z drugimi dokazi in iz tega ugotovilo določena odločilna dejstva (način vožnje voznika M., način hoje in obnašanje tožnika), kar pa, iz prej navedenih razlogov, ni mogoče preizkusiti, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj odpravi navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob tem je potrebno še opozoriti, da je sodišče prve stopnje (in tožeča stranka, ki v pritožbi trdi nasprotno), spregledalo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje priče A.M. in tega dokaznega predloga ni umaknila (predlog tožene stranke, da sodišče izvede dokaz z branjem izjave A.M. namreč ni mogoče šteti kot umik dokaznega predloga, da se to osebo zasliši kot pričo), zato bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o tem dokaznem predlogu, kar do sedaj ni storilo. Nato bo moralo, na kar (smiselno) pravilno opozarja pritožnik, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje (analize) vsakega dokaza posebej, primerjave dokazov med seboj (posebej skrbno bo moralo presoditi morebitne protislovne dokaze) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti dejstva, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.