Jedro

Podana je krivdna odgovornost zavarovanca toženke, ker ni ustrezno organiziral delovnega procesa in ni priskrbel protivreznih rokavic. Tožnica je za nastalo škodo soodgovorna, ker ni dela opravljala z ustrezno pazljivostjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen do 50 %.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela, obe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Obe predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in sicer tožnica predlaga, da se odloči, da je tožbeni zahteve utemeljen v celoti, toženka pa, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

3. Tožnica v pritožbi kot ključno izpostavlja neustrezno poučenost in pomanjkljiva navodila delodajalca (zavarovanca tožene stranke). Navaja, da se je poškodovala pri odlaganju steklenega odmeta v voziček za odmet, ki pa ga ni nepravilno odlagala. Delodajalec je od delavcev zahteval odlaganje v voziček za odmet tako, da se ne meče in da se prepreči odletavanje črepinj. Vsako drugačno delo je zato dopustno. Tožnica je ves čas postopka trdila, da ni delala v nasprotju s predpisi oziroma navodili o varnem delu. Delodajalec bi moral poučiti delavce in dati navodila o tem, kako ravnati v primeru, če je voziček za odmet poln, viličarist pa vozička ne odpelje in kam v tem času z neustreznimi (poškodovanimi ali z napako) steklenimi izdelki. Nasprotuje zaključku sodbe, da se je poškodovala tako, kot je zapisano v zapisniku o poškodbi pri delu, to je, da je vrč porinila v kup „škartiranih“ vrčev. Če bi tožnica vrč rinila, bi imela poškodovano dlan. Steklo je nepredvidljivo, poči pri ohlajanju, poči pri segrevanju, poči pri odlaganju, še posebej, če je „škartirano“. Posledično pride do vreznine, če delavec nima protivreznih rokavic. Zapisnik o poškodbi, ki ga sodba upošteva, je bil že izpolnjen, tožnica pa ga je podpisala na sugestijo, da ji bo delovno razmerje podaljšano. Iz izpovedi priče A. S. je razvidno, da slednji dejansko ni opravil raziskave nezgode in se razgovora s tožnico niti ne spomni. Do nesreče ne bi prišlo, če bi obstajala navodila o tem, kako mora delavec postopati v primeru, ko viličarist polnega vozička ne odpelje, kam odlagati izdelke in na kakšen način. Tožena stranka takih navodil ni predložila. V zvezi z vprašanjem navodil o tem, kako se odlagajo „škartirani“ izdelki, pritožba izpostavlja izpovedbe zaslišanih prič (J. M., J. C., M. B. in T. V.). Ugotavlja, da so na vprašanje, kje se nahajajo navodila za varno delo, priče različno odgovorile, njihovi odgovori so bili pavšalni. Niso vedele za vsebino navodil, razen tega, da se v voziček ne sme porivati oziroma potiskati izdelkov. Slednje kaže na dejstvo, da so priče pričale po navodilih priče A. S., za potrebe zavarovanca tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke je v svojih navodilih za varno delo predvidel le, da se neustrezni izdelki odlagajo v voziček za izmet na način, da se položijo na stojalo vozička za izmet, od koder sami zdrsnejo v voziček. Če izdelki sami zdrsnejo v voziček, ker je odlagalna površina nagnjena tako, da izmet sam pade v voziček, zakaj bi bilo treba govoriti o tem, da izmeta ni dopustno poriniti v voziček. V točki XVI pripravljalne vloge je tožeča stranka izpostavljala, da je stopnja tveganja ocenjena s 4 od 5, kar pomeni, da obstaja velika nevarnost vreza in da bi delodajalec moral delavce z oceno tveganja seznaniti, do česar se sodba niti ne opredeli, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Tožničin opis, kako je opazila poškodbo (ni opazila, da se je poškodovala, dokler ni začutila toplote, vlažnosti v rokavicah in videla krvi, ki je pronicala skoznjo), dokazuje, da ni uporabljala sile oziroma da ni rinila vrča med druge vrče. Sodišče bi zato moralo odločiti, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je opisala tožnica. Do škodnega dogodka je prišlo iz razlogov na strani zavarovanca tožene stranke, zato je slednji v celoti odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Do njega ne bi prišlo, če bi viličarist pravočasno odpeljal voziček za izmet, če bi delavcem zagotovil protivrezne rokavice oziroma bi dal jasna navodila o tem, kako ravnati v primeru, ko je voziček za izmet poln. Odgovornost zavarovanca tožene stranke ni le krivdna, temveč je tudi objektivna. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da je celodnevno delo s steklom oziroma s steklenimi izdelki v proizvodnji nevarno delo. Tožnica je v konkretnem primeru delala z izdelki, ki so bili vroči in jih je bilo mogoče prijemati le z rokavicami.

4. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in izraža nestrinjanje z drugačnim stališčem sodbe. Navaja, da tožnica ni bila tretja oseba, ki nima nikakršne povezave z zavarovancem tožene stranke, pa vendar ni „lastni delavec“. Tožnico je na delo k zavarovancu tožene stranke razporedil njen delodajalec, kjer je delo opravljala tako v korist svojega delodajalca kot zavarovanca tožene stranke. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj sodba ne upošteva dejstva, da je bila organizacija z enim viličarjem primerna, kar sta potrdili tudi priči J. M. in J. C. Do tožničine nesreče je prišlo v soboto, ko je delo potekalo le v eni enoti S., kjer je delala tožnica, in zadošča prisotnost enega viličarista. Neutemeljeno sodba ne sledi toženi stranki, da lahko poln voziček za odmet zamenja delavka sama. V postopku zaslišane priče so namreč potrdile, da menjavo opravljajo tudi delavke same. Brez ustreznega strokovnega znanja sodba zaključi, da delovni proces pri zavarovancu tožene stranke ni bil dobro organiziran, ker pregledovalka, kar je bila tožnica, ne more pregledati sedem izdelkov na minuto in pri tem še menjati vozička za odmet, kar bi, po oceni sodišča, ki temelji le na izpovedbah zaslišanih prič, trajalo štiri minute. Ne gre za strokovno ugotovljen podatek, zato je ugotovitev sodbe nestrokovna in neutemeljena. Tožnica je očitno prepozno opazila, da je njen voziček poln in o tem, kot je razvidno iz izpovedb zaslišanih prič, tudi ni nikogar obvestila. Med ugotovitvijo sodbe, da zavarovanec tožene stranke tožnici ni priskrbel ustreznih protivreznih rokavic in nastankom tožničine poškodbe ne obstaja vzročna zveza. Ugotovitve glede neprimernosti konkretnih rokavic sodba ne utemelji z nobeno konkretno zakonodajo. Tožena stranka je predložila listine o zaščitnih rokavicah, ki so bile, tudi po izpovedbah v postopku zaslišanih prič, primerne. Zmotno je stališče sodbe, da bi morala tožnica posebej predlagati izvedenca glede ustreznosti rokavic, čeprav je že predlagala izvedenca za varstvo pri delu glede postopka dela in načina poškodbe tožnice. Če bi tožnica pravilno odložila vrč v voziček, do poškodbe, ne glede na to, kakšne rokavice je uporabljala, ne bi prišlo. Tožnica ni opravljala dela s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varovala svoje življenje in zdravje. Njen soprispevek je sicer tudi prenizko ovrednoten, saj je bila tožnica dobro seznanjena, da vrčev ne sme porivati med ostale izdelke, ob odsotnosti viličarista pa je imela možnost začasno izdelke odložiti na tla, ali jih pustiti na tekočem traku.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala njeno zavrnitev, toženka pa na njeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica v predmetnem postopku s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela na delu pri zavarovancu tožene stranke 3. 3. 2012. Navaja, da je opravljala delo pregledovalke. S tekočega traku je odstranjevala neustrezne izdelke (z napako ali poškodovane), ki so bili vroči (radi pokajo in se drobijo), in jih je nalagala na voziček. Ker je bil voziček za izmet že poln in ni bilo viličarista, zadolženega na odvoz, ki bi ga odpeljal, vanj ni bilo več mogoče metati „škartiranih“ izdelkov, temveč jih je bilo treba polagati, saj se je že delal kup. Ko je tožnica neustrezen vrč odložila na kup (umestila ga je že med naložene vrče), je skozi rokavico utrpela ureznino sredinca leve roke.

8. Ob ponujeni trditveni (in dokazni) podlagi pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbi ne ponudita trditev, ki bi vzbujale pomisleke o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovljeno dejansko stanje ne nudi podlage niti za izključno odgovornost zavarovanca tožene stranke niti za drugačno razporeditev medsebojne odgovornosti, kot se zavzemata pritožbi.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da je podana pasivna legitimacija toženke (9. točka obrazložitve). V razmerju do zavarovanca toženke je bila tožnica, ki jo je njen delodajalec k njemu razporedil na delo in pri katerem se je tožnica poškodovala, tretja oseba v smislu 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg.07-1, kot pravilno zaključi sodba. Dejstvo, da je tožnica opravljala delo tako v korist svojega delodajalca kot tudi zavarovanca toženke, ne nudi podlage za zaključek, da ne gre za tretjo osebo, kot trdi toženka v pritožbi.

10. Sodba ugotovi, da se je tožnica poškodovala pri delu tako, da je pri odlaganju neustreznih izdelkov v voziček za izmet porinila vrč, ki se je zdrobil in ji porezal sredinec leve roke. Ne sledi tožničinemu opisu škodnega dogodka, pri katerem slednja vztraja v pritožbi, in sicer, da je vrč le odložila na kup tako, da ga je umestila med že naložene vrče. Pritožba, ki sicer obsežno polemizira s sodbo, da na način, kot ga ugotavlja sodba, ne bi moglo priti do poškodbe prsta (prišlo bi do poškodbe dlani), ne ponudi prepričljive razlage, kako naj bi na način, kot ga je opisala, prišlo do tožničine poškodbe. Ob dejstvu, da očividcev nesreče ni bilo, se sodba upravičeno opre na zapisnik o poškodbi pri delu, ki ga je tožnica podpisala (po ugotovitvi sodbe ni bil pripravljen vnaprej) in izpoved priče J. C., ki je zapisnik pisala. Tožnica v pritožbi ne ponudi tehtnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v sprejeto dokazno oceno. Pritožba s sklicevanjem, da so vse priče, ki so bile zaslišane, pričale po inštrukcijah zavarovanca toženke, ob tem, da je priča J. C. poudarila, da je v zapisniku uporabila izraz, ki ga je uporabila tožnica, to je, da je „ker je bil voziček poln, porinila vrč v voziček“, ne vzbuja pomislekov.

11. Sodba ugotovi, da objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana, da pa je podana njegova krivdna odgovornost, ker ni poskrbel za potrebno varnost in nadzorstvo in je s tem kršil 5. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu, veljaven v času nezgode (v nadaljevanju ZVZD-1), po katerem mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Ugotavlja, da zavarovanec tožene stranke ni organiziral delovnega procesa tako, da bi lahko tožnica sama menjala voziček v primeru, da ne bi bilo viličarista, ki je bil sicer, kar med strankama ni sporno, zadolžen za menjavo. Njegova odgovornost pa je podana tudi zato, ker delavkam ni priskrbel ustreznih protivreznih rokavic, ki bi bile primerne za opravljanje dela s steklom, kjer lahko pride do vreznin. Odgovornost pa pripiše tudi tožnici, saj ugotovi, da tožnica ni ravnala skrbno in je kršila predpise določene v drugem odstavku 12. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti, zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in da mora uporabljati sredstva za delo varnostne naprave in osebno varovalno opremo, skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca. Odgovornost je razmejilo tako, da je vsaki od strank pripisalo 50 % odgovornost za nastalo škodo.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s popolnimi in pravilnimi razlogi sodbe, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke (18. točka obrazložitve). Delo tožnice samo po sebi ni bilo nevarno, z ustreznimi varnostnimi ukrepi in spoštovanjem predpisov iz varstva pri delu, bi se njena poškodba lahko preprečila. Tožnica ni trdila, da bi do poškodbe prišlo zato, ker bi bil izdelek vroč, kar kot razlog za objektivno odgovornost izpostavlja v pritožbi. Dejstvo, da je delo potekalo s steklom, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da gre za objektivno odgovornost. Pritožba, ki se sicer sklicuje na sodno prakso, ne ponudi konkretnih primerov, v katerih naj bi se sodna praksa (v primerljivih primerih) izrekla, da gre za nevarno delo.

13. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke temeljila na trditvah, da slednji ni pravilno organiziral delovnega procesa, ker je delal le en viličarist, ki je zadolžen za odvoz vozičkov za izmet, ko so polni, morala pa delati dva, da na preizkusu iz varstva pri delu ni bila ustrezno poučena, da je nevarno poriniti vrč v voziček za izmet (sicer zanika, da bi ga porinila) in da dela ni organiziral tako, da bi bilo varno, ker ni zagotovil protivreznih rokavic. Ni pa njegove odgovornosti temeljila na pomanjkanju navodil o tem, kako mora delavec postopati v primeru, ko viličarist polnega vozička ne odpelje, kam takrat odlagati izdelke in na kakšen način, kot obsežno izpostavlja v pritožbi. Izpovedbe prič, na katere se sklicuje, trditvene podlage ne nadomeščajo. Tožena stranka je navajala le, da je bilo delo ustrezno organizirano, pri čemer ni navajala, kot trdi v pritožbi, da je bila pravilna organizacija z enim viličarjem, ker je zadoščala prisotnost le enega, glede na to, da je prišlo do nezgode v soboto, ko je delo potekalo le v enoti S., kjer je tožnica delala. S sklicevanjem v pritožbi na izpovedbi prič J. M. in J. C., ki naj bi slednje potrdili, trditvene podlage ne more nadomestiti. Tudi trditev, da bi lahko tožnica, ob odsotnosti viličarista (neustrezne) izdelke zložila na tla ali jih pustila na tekočem traku, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila. V pritožbi (prvič) ni navedenih trditev strank, pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ne sme upoštevati, saj niti tožnica niti toženka nista izkazali, da brez svoje krivde teh trditev nista mogli (pravočasno) ponuditi že v postopku pred sodiščem prve stopnje (četrti odstavek 286. člena ZPP).

14. Upoštevaje ugotovljen način poškodbe in vedenje tožnice, da na poln voziček za izmet neustreznega izdelka ne bi smela poriniti, sodba pravilno zaključi (19. točka obrazložitve), da morebitno pomanjkljivo izobraževanje, na katerega se je sklicevala tožnica, na presojo odgovornosti ne vpliva. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka, da ni bila seznanjena z ocenjeno stopnjo tveganja (nevarnost vrezov ob steklene izdelke). Posledično, čeprav se sodba izrecno ne opredeli do njenih trditev, da je zavarovanec toženke opustil obveznost seznanitve, tudi ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka.

15. Pritožbene trditve toženke ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe, ki ne sledi toženi stranki, da je bil predviden delovni proces takšen, da če viličarist v trenutku, ko je voziček poln, ne more izvesti menjave vozička, lahko to stori delavka sama. Slednje, kot pravilno obrazloži sodba, ne izhaja iz pogodb o zaposlitvi za določen čas niti iz ocene tveganja. Glede na to, da gre za delo na tekočem traku pa tudi časovno, kot na podlagi izpovedb zaslišanih prič (J. C., M. B.) zaključi sodba, ne bi bilo izvedljivo. Po ugotovitvi sodbe bi se, v kolikor bi tožnica pustila teči tekoči trak več kot minuto, v tem času obrnilo 6 do 7 izdelkov, ki jih ne bi pregledala. V kolikor bi bilo, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi, predvideno, da delavke same zamenjajo voziček, ko je poln, ne bi bilo potrebe, kot pravilno poudari že sodba, da se za njihov odvoz zadolži viličarista. Sicer pa v postopku ni bilo ugotovljeno da bi poln voziček lahko zamenjala tožnica sama. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da poln voziček, ki je težek, delavka sama težko zamenja, zaradi narave dela za tekočim trakom (toženka je bila zaposlena kot pregledovalka) pa ga (zaradi izgube časa) tudi ne more zamenjati. Po oceni pritožbenega sodišča točno število nepregledanih izdelkov ni pomembno, zato je neutemeljen toženkin pritožbeni očitek, da ne gre za strokovno ugotovljen podatek, kot tudi, da je priča C. povedala, da (točnega) števila ne ve na pamet. Po navedenem tudi ni odločilnega pomena, ali je pravilna ocena sodbe (temelji na izpovedbi priče J. M.), da bi menjava vozička trajala 4 minute. Po ugotovitvi sodbe je tožnica menjala na tekočem traku delavko, ki je bila na malici, enako kot tudi priča J. C. Toženka, ki trdi, da bi tožnica lahko zaprosila za zamenjavo (in poskrbela za zamenjavo polnega vozička), ne konkretizira koga, sama pa navaja, da je priča M. B. delala skupaj s tožnico na tekočem traku. Ob tem pa niti ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da priči nista vedeli, ali je v bližini kakšen prazen voziček, da bi ga lahko zamenjala. Tudi če bi tožnica sodelavke seznanila, da je voziček poln (sodba enako, kot sicer trdi toženka, ugotavlja, da jih ni), slednje ne bi mogle poiskati viličarista, kot poskuša (z delnimi povzetki zaslišanih prič) prikazati toženka. pravilen je zato zaključek sodbe, da ni bil ustrezno organiziran delovni proces.

16. Nekonkretizirana je pritožbena trditev, da ne obstaja vzročna zveza med vrsto rokavice in nastankom tožničine poškodbe. Tožnica je dobila vreznino pri odlaganju škartiranega izdelka na voziček, zdrobljen vrč, bodisi tisti, ki ga je porinila, bodisi vrč, ki se je ob tem zdrobil, je povzročil vrezno rano na sredincu, kljub rokavici, ki jo je imela na roki. Pritrditi je sodbi, da v kolikor bi imela protivrezne rokavice, do take poškodbe ne bi prišlo. Pravilno je stališče sodbe, da tožena stranka izvedenca glede ustreznosti rokavic ni predlagala in je zmotno pritožbeno razumevanje, da bi sodišče izvedenca moralo postaviti že na podlagi njenega predloga, da se izvedenca za varstvo pri delu postavi glede postopka dela in načina poškodba tožnice.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodbe, da je vsaka od strank soodgovorna za nastalo škodo do 50 %. Ob ugotovitvah sodbe, da tožnica pri odlaganju neustreznega izdelka ni pravilno postopala, da ni izkazala, da bi delodajalec tak način dela dopuščal, da je vedela, da se na tak način neustreznih vrčev ne sme odlagati (ni pa trdila pravočasno, da zavarovanec toženke ni dal navodil, kako mora delavec postopati v primeru, ko vozička za izmet, ko je poln, ne odpelje viličarist), ni mogoče zavarovancu toženke naprtiti niti celotne odgovornosti niti tožnici pripisati nižje soodgovornosti za nastalo škodo, kot se zavzema tožnica. Delodajalec bi sicer res moral poskrbeti za ustrezno organizacijo dela in varno delo, vendar bi tudi tožnica morala delo opravljati z ustrezno pazljivostjo. Z neskrbnim ravnanjem je, kot pravilno zaključi sodba, prispevala k nastali škodi do 50 % (člen 171 OZ). Toženka v pritožbi ne ponudi razlogov, ki bi narekovali višje vrednotenje tožničinega prispevka. Trditev, s katerimi utemeljuje, da naj bi bil njen prispevek višji (da bi imela možnost začasno odložiti izdelke na tla ali jih pustiti na tekočem traku), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot je že bilo obrazloženo, ni ponudila.

18. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP,) je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je odvisna od končne odločitve, zato je pritožbeno sodišče odločitev pridržalo in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.