Jedro

V kolikor bi rezultat kazenske preiskave pokazal, da je šlo v navedenih primerih le za zakonito uveljavljanje terjatev, potem kaznivo dejanje ni podano, v kolikor pa bi šlo za izterjavo obstoječega dolga na nezakonit način, to je s prisiljenjem, potem bi bili podani elementi kaznivega dejanja samovoljnosti po 2. ali 3.odst. 313.čl. KZ.

Neskladje glede časa, kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo A.R. in kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja zoper B.K., v fazi preiskave ne more predstavljati odločilnega dejstva. Čas storitve teh dveh dejanj ni znak kaznivega dejanja, niti se nanj ne veže obstoj kakšne od procesnih predpostavk.

Če je pri zaslišanju obdolžencev sodeloval strokovni sodelavec okrožnega državnega tožilstva, je bilo to v nasprotju s 1.odst. 178.čl. ZKP, vendar iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, v čem naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

A.R. je bila v istem postopku na istem naroku zaslišana kot obdolženka in kot priča glede dejanj, pri katerih se že po naravi stvari ne da ločiti navedenih procesnih vlog. Zato bi bila lahko zaslišana le kot obdolženka.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju, navedenim v uvodu, je bila uvedena preiskava: 1.) zoper B.P. in M.I. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ; 2.) B.P. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ; 3.) A.R. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ; 4.) zoper B.P. in neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena v zvezi s 25. členom KZ; 5.) zoper B.P. in neznanega storilca zaradi dveh kaznivih dejanj samovoljnosti po 2.in 3. odstavku 313. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zagovornica obdolženega B.P. je zoper sklep o preiskavi vložila pritožbo glede dejanj, s katerimi naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in uveljavljala kršitev kazenskega zakona. Navajala je, da opis dejanja pod točko 1.) sklepa o uvedbi preiskave ne vsebuje zakonitih znakov kaznivega dejanja po 218. členu KZ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18.11.1998 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenim očitkom je senat navedel, da za obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja ni potrebno, da bi si storilec dejansko pridobil premoženjsko korist. Zagovornica obdolženega B.P. je dne 23.11.1998 zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v svojem odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo kot nedovoljeno zavrže, ker ne predstavlja materialno pravnomočne sodne odločbe, zoper katero je v smislu določbe 1. odstavka 420. člena ZKP dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obdolženca pri tem, ko trdi, da dejanja, za katera je bila uvedena preiskava, niti po opisu ne ustrezajo takšnim kaznivim dejanjem, kot jih je pravno opredelil državni tožilec v svoji zahtevi (ker niti iz zahteve državnega tožilca niti iz sklepa o uvedbi preiskave ne izhaja protipravnost premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena z ravnanjem obdolženca), v resnici ne izhaja iz opisa dejanj v izreku izpodbijanega sklepa o uvedbi preiskave, temveč iz stališča obrambe oziroma zagovora obdolženca, da je vse, kar je izterjal ali zahteval, storil le v skladu z naročilom upnikov, naj zanje izterja dolgove, pri čemer se je tudi dogovoril za plačilo.

Teza zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 5.5.1998 in 8.5.1998, ki jo je sprejel tudi izpodbijani sklep o uvedbi preiskave (in ki izhaja iz v njem opisanih dejanj), je drugačna. Iz ravnanj, opisanih pod točko 1., 2. in 3. navedenega sklepa izhaja, da je A.R. obdolženemu B.P. naročila, naj prisili njenega dolžnika B.K. k plačilu dolga v znesku 15.000 DEM. Pri tem je dala obdolženemu P. 850 DEM predujma in se še dogovorila za nadaljnje plačilo 2.000 DEM. Obdolženi P. je z nedopustno grožnjo prisilil B.K., da mu je ta izročil 3.000 DEM in nato še osebni avtomobil, tega pa potem ni izročil naročiteljici (R.), saj takega namena že ob prevzemu naročila ni imel, ampak si je devize in avtomobil v skupni vrednosti 810.000,00 SIT prilastil, R. pa z resno grožnjo prisilil, da mu je izročila 2.000 DEM. Po navedeni tezi je obdolženi P. naročilo za izterjavo dolga izkoristil tako, da je tisto, kar naj bi (pod prisilo) plačal dolžnik na račun dolga, v resnici izsilil zase in to predstavlja protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s prisiljenjem. Ob navedenih okoliščinah obdolženi P. tudi ne bi bil upravičen do, četudi dogovorjene, nagrade oziroma plačila. Z naročilom bi bilo namreč dogovorjeno, da bo izterjava opravljena s kaznivim dejanjem (prisiljenjem), obdolženi P. bi od vsega začetka ne imel namena opravljati izterjave za upnico in do veljavne pogodbe o naročilu torej sploh ni moglo priti, obdolženi P. naročiteljici ni izročil ničesar, kar naj bi prejel iz opravljenega zaupanega posla. Pri izsiljenju sicer dogovorjenega plačila 2.000 DEM v resnici torej ni šlo za plačilo opravljenega posla, temveč za pridobitev protipravne premoženjske koristi.

Iz dejanja, kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa pod točko 1.c), izhaja, da je obdolženi P. z grožnjami prisilil M.D., da mu je izročil 300.000,00 SIT več, kot je bil dolžan podjetju B., ta znesek naj bi predstavljal protipravno premoženjsko korist. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da iz opisov dejanj, s katerimi naj bi bilo storjeno (eno) kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, ne izhaja, da je obdolženec deloval z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, oziroma da si takšne koristi ni pridobil. Od vprašanja, ali iz opisa dejanj, za katera je uvedena preiskava, izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, pa je treba ločiti vprašanje, v kakšni meri doslej ugotovljene okoliščine utemeljujejo sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje. Pri tem gre za dejansko vprašanje, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. V kolikor bi rezultat kazenske preiskave pokazal, da je šlo v navedenih primerih le za zakonito uveljavljanje terjatev, potem kaznivo dejanje ni podano, v kolikor pa bi šlo za izterjavo obstoječega dolga na nezakonit način, to je s prisiljenjem, potem bi bili podani elementi kaznivega dejanja samovoljnosti po 2. ali 3. odstavku 313. člena KZ. Kazenska preiskava je namenjena prav temu, da se ob utemeljenem sumu, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje, razišče vse okoliščine in zbere razpoložljive dokaze, na podlagi katerih se državni tožilec lahko odloči o tem, ali bo vložil obtožnico ali pa odstopil od pregona (2. odstavek 184. člena ZKP). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Podane tudi niso kršitve, ki naj bi predstavljale kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Neskladje glede časa, kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo A.R. in kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja zoper B.K., v fazi preiskave ne more predstavljati odločilnega dejstva. Čas storitve teh dveh dejanj ni znak kaznivega dejanja niti se nanj ne veže obstoj kakšne od procesnih predpostavk. Ob tem, da je čas storitve dejanj povzet po izjavah A.R. in B.K., bi lahko to nasprotje bilo podlaga za vprašanje verodostojnosti izjav enega ali drugega, s tem v zvezi pa bi se nadalje lahko postavljalo vprašanje obstoja utemeljenega suma, da so bila izvršena opisana kazniva dejanja, to pa je že zopet dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče reševati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Prav preiskava bo morala med drugimi vprašanji razjasniti tudi, kako sta si dejanji sledili, oziroma kdaj je bilo katero storjeno. Vprašanje, kaj je kot priča izpovedal M.D. in kako to vrednotiti v odnosu očitka, ki ga je vsebovala zahteva za preiskavo oziroma sedaj sklep o uvedbi preiskave, je vprašanje dokazne ocene, kar pa je dejansko vprašanje in ne zatrjevana protispisnost. Po izjavi B.K., po katerega nalogu naj bi obdolženi P. izterjal dolg od M.D. npr. sledi, da je K. od obdolženca prejel vsega skupaj 120.000,00 SIT in da o obrestih ne ve ničesar. Nasprotje glede tega, v čigavo škodo naj bi si obdolženi P. pridobil protipravno premoženjsko korist na račun izsiljenih 3.000 DEM in avtomobila ne izključuje možnosti, da je bilo poleg kaznivega dejanja izsiljevanja zoper K. storjeno tudi kaznivo dejanje goljufije na škodo R. glede zneska 850 DEM, kar naj bi plačala kot predujem za izterjavo dolga.

Vprašanje pravilne kvalifikacije ravnanja obdolžene A.R. pod točko 3. izreka izpodbijanega sklepa - po opisu bi šlo lahko le za kaznivo dejanje napeljevanja k samovoljnosti po 3. odstavku 313. člena v zvezi s 26. členom KZ, ni mogoče šteti kot kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Če je obdolžena R. storila dejanje, kot ji ga očita opis v izpodbijanem sklepu, gre za napeljevanje h kaznivemu dejanju samovoljnosti, ki pa bi bilo neuspešno, če je obdolženi P. v svojem imenu in za svoj račun zoper B.K. potem storil kaznivo dejanje izsiljevanja.

V kolikor je pri zaslišanju obdolžencev (v zahtevi se ne navaja katerih) sodeloval strokovni sodelavec okrožnega državnega tožilstva, je bilo to v nasprotju s 1. odstavkom 178. člena ZKP, vendar pa iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, v čem naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

A.R. je bila dne 11.11.1998 v istem postopku na istem naroku res zaslišana kot obdolženka in kot priča glede dejanj, pri katerih se že po naravi stvari ne da ločiti navedenih procesnih vlog. Zato bi bila lahko zaslišana le kot obdolženka. S tem ko je bila zaslišana tudi kot priča, bi bila lahko kršena njena pravica, da ni dolžna ničesar izjaviti (privilegij zoper samoobtožbo), kar obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije ter 3. odstavek 5. člena ZKP. Iz zahteve pa ni razvidno, v čem naj bi ta kršitev hkrati predstavljala kršitev pravic oziroma določb postopka v škodo obdolženega P., saj le takšne kršitve zakona lahko uveljavlja njegova zagovornica.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je zahtevo v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.