Jedro

Stroški za pravno zastopanje predlagateljev obnove postopka so stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku, ki so ga sicer res začeli predlagatelji, vendar pa se je postopek končal v škodo revidenta (investitorja), zato je v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP te stroške dolžan nositi revident.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidenta sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 11. 12. 2003, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik z dne 4. 4. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje določil stroške za pravno zastopanje predlagateljev obnove postopka A.R. in ostalih (prizadete stranke v tem postopku) po odvetnici B.Ž., ki so nastali v obnovljenem postopku v skupnem znesku 253.376,00 SIT, in odločil, da stroške trpita investitorja (tožnika), ter da sta jih dolžna plačati v roku 8 dni od dokončnosti sklepa z zakonitimi zamudnimi obrestmi na žiro račun pooblaščenke prizadete stranke odvetnice B.Ž.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je organ prve stopnje z odločbo z dne 27. 2. 2002, v obnovljenem postopku na predlog A.R. in ostalih etažnih lastnikov objekta V., L., odpravil gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo z dne 11. 9. 2001, s katerim je bil tožnikoma dovoljen preboj AB stene in premestitev dela strojnih instalacij v predprostoru kurilnice v 9. nadstropju stanovanjskega bloka ter vgradnja vrat za vhod v dupleks stanovanje tožnikov in zavrnil njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. V obnovljenem postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 27. 2. 2002, so nastali stroški za pravno zastopanje predlagateljev obnove postopka, ki se v skladu s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) štejejo kot stroški postopka. Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo (prvi odstavek 114. člena ZUP). Ker se je v tem primeru postopek končal v škodo tožnikov, sta dolžna kriti stroške, ki so nastali prizadeti stranki za pravno zastopanje v obnovljenem postopku. Pri tem ni pomembno, ali se je prvotno postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za tožnika uspešno končal. 3. Tožnika vlagata pritožbo, sedaj revizijo, zaradi kršitev določb ZPP. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Menita, da nista dolžna nositi stroškov postopka, sproženega z izrednim pravnim sredstvom, saj 113. in 114. člen ZUP urejata stroške rednega postopka. Stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku, pa ne izvirajo iz ravnanj tožnikov. V rednem postopku je bilo tožnikom ugodeno, če pa je državni organ napačno uporabil pravo ali napačno odločal ob istih listinah, tožnika nista dolžna plačati stroškov obnovljenega postopka, saj tega postopka nista zakrivila, pač pa je stroške povzročil organ, ki je odločal na prvi stopnji. V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Redni postopek se je začel na predlog tožnikov in je bil zanju ugodno končan. Če pa je tretja oseba – predlagatelj pričel obnovo postopka, to pomeni, da je ta oseba pričela postopek in je zato sama dolžna nositi stroške obnovitvenega postopka.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Da predstavljajo stroški za pravno zastopanje stroške upravnega postopka, med strankami niti ni sporno, navedeno pa tudi jasno izhaja iz prvega odstavka 113. člena ZUP. V prvemu odstavku 114. člena ZUP je določeno, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi (kot v obravnavanem primeru), krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru gre za stroške v obnovljenem postopku, ki so ga sicer res začeli predlagatelji postopka (prizadete stranke), vendar pa se je le-ta končal v škodo revidentov, zato sta stroške za pravno zastopanje prizadetih strank dolžna, v skladu s prvim odstavkom 114. členom ZUP, nositi revidenta. Njuni ugovori, da so morebitni stroški v obnovljenem postopku nastali po krivdi organa, so tako neutemeljeni. Vrhovno sodišče še poudarja, da je obnova upravnega postopka izredno pravno sredstvo, ki se začne po uradni dolžnosti ali na vlogo predlagatelja (kot v tem primeru) in se torej uspeh glede obnove meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku. Za to pa ni sporno, da je s tem uspela prizadeta stranka. Niti ZUP niti drug zakon pa ne določa, da bi v takem primeru stroške postopka nosil organ.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidenta na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.