Jedro

Določbo prvega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da spričo pripoznave tožbenega, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi – ne gre razlagati v smislu, da mora sodišče nemudoma izdati sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. Na navedeno nakazuje tudi določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka 316. člena ZPP poprej dobijo obvestila. Predmetno določbo je tako mogoče razlagati smiselno tudi tako, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave v konkretnem primeru odloži, da sodišče prve stopnje ugotovi oziroma presodi, ali je zahtevek za ugotovitev neobstoja predkupne pravice utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z v uvodu navedenim sklepom ni dopustilo pripoznave tožbenega zahtevka s strani druge tožene stranke.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje drugo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 316. člena ZPP. Sklicuje se na 24. člen lizing pogodb z dne 6. 4. 2010, po kateri lahko lizingojemalec (tožeča stranka) s plačilom vseh obveznosti po lizing pogodbah uresniči opcijo odkupa in zahteva, da se lastninska pravica na predmetu lizinga prenese nanj. Navedenega se je po plačilu vseh obrokov poslužil tudi lezingojemalec. Izpostavlja, da drugo tožena stranka nepremičnin ne prodaja s prodajno pogodbo na prostem trgu, pač pa gre za zaključek lizinga in da se po sodni praksi lahko predkupna pravica uveljavlja samo za odsvojitev s prodajno pogodbo. Prvo tožena stranka tako nima predkupne pravice, poleg tega pa je šele z Odlokom o predkupni pravici, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019 določila območje predkupne pravice. Navaja, da v kolikor se bo v nadaljevanju tega postopka ali postopka I Pg 123/2021 ugotovilo, da prvo tožena stranka ne more uveljavljati predkupne pravice, bo to imelo za posledico, da s sodbo na podlagi pripoznave ne bo kršena predkupna pravica prvo tožene stranke. To pa pomeni, da je odločitev o dopustitvi pripoznave tožbenega zahtevka odvisna od ugotovitve obstoja predkupne pravice. Opozarja na sodno prakso, po kateri sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če posumi, da pravdni stranki izkoriščata postopek zato, da bi izigrali kakšen kogenten materialnopravni predpis ali moralno normo. V takem primeru mora sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki tak sum bodisi potrdijo, bodisi ovržejo in se pri tem sklicuje na 7. člen ZPP in tretji odstavek 316. člena ZPP. Vsled tega bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o dopustitvi pripoznave izvesti dokaze o obstoju predkupne pravice. Ob koncu pritožbe še navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je odločilo, da se pripoznava tožbenega zahtevka ne dopusti, ne da bi pred tem ugotovilo obstoj predkupne pravice, kršilo ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, saj drugi toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Opozarja še, da sodna odločba ni obrazložena in je tako podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka in prvo tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Izpodbijani sklep ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se ga da preizkusiti, prav tako pa tudi njegovi razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in ne nasprotujejo izreku. Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ker ji zaradi nezakonitega ravnanja sodišča – t. j., ker ni ugotovilo in izvajalo dokazov glede obstoja predkupne pravice – ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in navaja, da je sodišče kršilo tudi njeno ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Navedeni kršitvi iz razlogov, ki jih navaja pritožba, nista podani.

6. Sodbo na podlagi pripoznave, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prvi in drugi odstavek 316. člena ZPP). Navedeno pravno podlago je ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

7. Iz bistva tožbenih navedb izhaja, da sta tožeča stranka kot lizingojemalec in drugo tožena stranka kot lizingodajalec leta 2010 sklenili dve pogodbi o finančnem lizingu nepremičnin. Tožeča stranka je do drugo tožene stranke po 10-letnem obdobju izpolnila pogodbene finančne obveznosti iz obeh lizing pogodb, zaradi česar bi moral slediti še prenos lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki: ..., ..., ... idr., a je prvo tožena stranka uveljavljala predkupno pravico, ki jo ima na podlagi Odloka o predkupni pravici v Občini Š. z dne 28. 3. 2019. Tožeča stranka tako – kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa – primarno in v prvem delu tožbenega zahtevka zahteva, da se ugotovi, da prvo tožena stranka nima pravice do uveljavljanja zakonite predkupne pravice, ustanovljene z Odlokom o predkupni pravici prve tožene stranke. V drugem delu (primarnega) tožbenega zahtevka pa zahteva, da ji drugo tožena stranka v roku 15 dni izda za vpis sposobno listino, na podlagi katere bo mogoč bremen prost prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet sklenjenih lizing pogodb, in sicer do celote, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Drugo tožena stranka je tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo pripoznala.

8. Pritrditi je pritožbi v delu, da je odločitev o dopustiti pripoznave drugega dela tožbenega zahtevka odvisna od ugotovitve obstoja predkupne pravice prvo tožene stranke. Ali lahko oziroma ima prvo tožena stranka zakonito predkupno pravico, sodišče druge stopnje v tem delu in v zvezi z izpodbijanim sklepom ne more odločati, saj je to predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Drugo tožena stranka seveda ne more pripoznati celotnega tožbenega zahtevka, t. j. tudi ugotovitveni del, ki se nanaša zgolj na prvo toženo stranko. Lahko pa pripozna drugi ali dajatveni del tožbenega zahtevka,1 po katerem mora izdati za vpis lastninske pravice sposobno listino, kar izhaja iz njenega odgovora na tožbo in je tudi njen cilj, saj – kot še izhaja iz njenega odgovora na tožbo z dne 30. 8. 2021 – si je že pred tem prizadevala urediti navedeno, a to ni bilo mogoče zaradi uveljavljanja predkupne pravice prvo tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje sicer pravilno razloguje, da v kolikor bi izdalo delno zamudno sodbo na podlagi pripoznave druge tožene stranke, bi tožeča in drugo tožena stranka s tem dosegli pravnomočno sodbo, na podlagi katere bi se tožeča stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, na katerih prvo tožena stranka uveljavlja predkupno pravico. A obstoj zakonite predkupne pravice prvo tožene stranke v tem delu postopka še ni ugotovljen, zato je po oceni sodišče druge stopnje stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati, ker ga s poslom materialnega prava zaradi kogentnih zapovedi ne bi mogle doseči, zmotno oziroma preuranjeno.

10. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da določbo prvega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da spričo pripoznave tožbenega, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi – ne gre razlagati v smislu, da mora sodišče nemudoma izdati (delno) sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja na določbo tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka 316. člena ZPP2 poprej dobijo obvestila. Navedeno določilo pa je mogoče razlagati smiselno tudi tako, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave v konkretnem primeru odloži, da sodišče prve stopnje ugotovi oziroma presodi, ali je zahtevek za ugotovitev neobstoja predkupne pravice utemeljen.

11. V kolikor bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem kontradiktornem postopku presodilo, da je prvi del tožbenega zahtevka utemeljen, bo v zvezi z drugim delom tožbenega zahtevka – brez nadaljnjega obravnavanja – izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, če bo ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP.

12. Glede na obrazloženo, je prve stopnje pri odločanju bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Sodišče druge stopnje je stroške pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prvo in drugo tožena stranka sta namreč navadna in formalna sospornika. 2 T. j. da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.