Jedro

Tožnica je imela v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR, s tem da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Na podlagi teh določil tožena stranka ni imela osnove za znižanje dogovorjene plače tožnici. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi za znižanje plač obstajal utemeljen razlog (npr. nedoseganje vnaprej določenih individualnih ali skupinskih delovnih rezultatov). Ker iz tožničinih plačilnih list za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 izhaja, da ji je tožena stranka vsak mesec obračunala negativni znesek, pa za to ni imela pravne podlage, saj je tožnica skladno z določbami ZDR upravičena do plačila za delo, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih zneskov, zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 obračunati premalo obračunano plačo in sicer za mesec februar 2009 v znesku 251,34 EUR bruto, za ostale mesece pa po 150,38 EUR bruto mesečno, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka) in tožnici povrniti stroške postopka v znesku 892,62 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo z njene strani predlagane priče A.A., s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno in zmotno ugotovljeno. Priča je svoj izostanek opravičila, sodišče pa je kljub temu postopek zaključilo. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnici plačo znižala zaradi upada prometa, kar je bilo s tožnico dogovorjeno. Priča bi lahko povedala o dogovoru s tožnico o znižanju plače, saj je bila njen nadrejeni. S tem je kršilo pravico toženi stranki do tega, da bi v postopku dokazala svoje navedbe in trditve, da je bil dogovor o znižanju plače realiziran, kljub temu da ni bil pisen, saj je bila ta priča ključna. S tem je sodišče neenakopravno obravnavalo obe stranki, ker je tožnico zasliševalo o dogovoru glede znižanja plač, tožnica pa je bila še kako zainteresirana za izid postopka. Tožnica ima v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno bruto plačo v višini 1.5761,30 EUR, upravičena pa je tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu s 17. členom ZDR in akti delodajalca. Tako je plača določena le ob doseganju rezultatov, ki pa niso bili doseženi, saj se je promet znižal, kar je potrdila tudi tožnica. Zato sta se stranki dogovorili, da bo plača v času znižanega prometa nižja. Nadalje navaja, da je že v odgovoru na tožbo podala navedbe in ugovore glede vrednosti spora, ki ni 5.000,00 EUR, kot je navedla tožnica, ampak 3.710,08 EUR. Sodišče prve stopnje je ugovoru tožene stranke sledilo, tega pa ni upoštevalo pri vrednotenju uspeha strank v postopku, saj tožnica ni uspela glede davkov in prispevkov in tudi ne glede zakonskih zamudnih obresti od teh, kar ni nezanemarljiv oziroma nesorazmeren del zahtevka, kot neutemeljeno navaja sodišče prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, pa tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo materialno pravo.

5. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 742/2014 z dne 8. 1. 2015 je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišče prve stopnje opr. št. 66/2012 z dne 16. 4. 2014 v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določb v spornem obdobju veljavne panožne kolektivne pogodbe in sicer 71. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji), prav tako pa tudi ni zaslišalo priče A.A., zaradi tega pa je tožena stranka podala ugovor procesne kršitve po 286.b členu ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialno pravno napačno stališče, da se je delodajalec dolžan z delavci dogovoriti o znižanju plače in je znižanje mogoče le na podlagi dogovora, ni pa se opredelilo do tega, ali nedoseganje plana, zaradi katerega je tožena stranka tožnici in ostalim delavcem znižala plače, sodi med vnaprej določene skupinske delovne rezultate in ali je tako znižanje upravičeno ali ne. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo napačno postavljenemu tožbenemu zahtevku, saj so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki se plačujejo od bruto zneskov plače, znani šele ob plačilu, zato neto znesek plače ne more biti postavljen v zahtevku (oziroma izreku sodbe), ker še ni znan, znan je le bruto znesek.

6. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formulacija izreka sodbe, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, težko pregledna in zato neustrezna. Pri vsaki od štiriindvajsetih alinej, v katerih je v triindvajsetih (razen v prvi) naveden isti mesečni bruto znesek razlike v plači, je namreč naveden isti tekst glede obračuna in plačila prispevkov in akontacije dohodnine in teka zakonskih zamudnih obresti. Z ustrezno oblikovanim izrekom sodbe, kot je razviden iz točke 1 te obrazložitve, bi bil izrek sodbe bistveno krajši, bolj jasen in izvršilni naslov ustreznejši. Kljub tem pomanjkljivostim pa izrek sodbe ni do te mere nepravilen, da bi bil nerazumljiv.

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo priče A.A., ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priča je sicer svoj izostanek z naroka opravičevala z nujno službeno odsotnostjo, vendar pa o tem, da je bil razlog izostanka upravičen, ni predložila nobenega dokaza. V takšnem primeru bi moralo sodišče ravnati v skladu z določilom 1. odstavka 241. člena ZPP. Ker pa pooblaščenec tožene stranke ni podal ugovora procesne kršitve po 286.b členu ZPP do zaključka glavne obravnave, te kršitve ne more uveljavljati v pritožbenem postopku, saj se po določbi 286.b člena ZPP kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev prej brez svoje krivde ni mogla navesti.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR ter da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Na podlagi teh določil tožena stranka ni imela osnove za znižanje dogovorjene plače tožnici. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi za znižanje plač obstajal utemeljen razlog (npr. nedoseganje vnaprej določenih individualnih ali skupinskih delovnih rezultatov). Ker iz tožničinih plačilnih list za obdobje od februarja 2009 do januarja 2011 izhaja, da ji je tožena stranka vsak mesec obračunala negativni znesek, pa za to ni imela pravne podlage, saj je tožnica skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) upravičena do plačila za delo, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih zneskov. Prav tako pa je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, saj je tožena stranka s plačilom v zamudi (določbi 1. odstavka 378. in 1. odstavka 299. člena Obligacijskaga zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha tožeče stranke v postopku. Tožnica je v sporu v pretežni meri uspela. Ker ji je tožena stranka dolžna obračunati plačo v bruto znesku, ki ga je tožeča stranka postavila v zahtevku, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, je tožnica uspela tudi z zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov. Tako ni uspela le s plačilom zakonskih zamudnih obresti od akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, vendar pa zaradi tega strankama niso nastali nobeni stroški.

11. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (355. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.