Jedro

Za obstoj odgovornosti škode zaradi zaupanja, ki tako kot inštitut jamčevanja za stvarne napake ščiti interese naročnika, morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevanje za stvarne napake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točkah I, III, IV in VI potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 10.684,00 EUR z obrestmi (točka I izreka) in to terjatev naložilo v plačilo toženi stranki. Njen zahtevek za plačilo 2.868,52 EUR z obrestmi je zavrnilo (točka V izreka). Za vse v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke je ugotovilo, da ne obstajajo (točka III izreka) in s stroškovnim izrekom v točki VI toženo stranko obremenilo s plačilom 1.155,52 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z obrestmi v primeru zamude.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) sodbo izpodbija v točkah I, III, IV in V izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne ugotovitve materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče zavrne zahtevek za plačilo 10.684,00 EUR s pripadki in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) naloži v plačilo vse stroške postopka toženke, podrejeno pa naj ugotovi obstoj v pobot uveljavljenega zahtevka toženke do višine tožbenega zahtevka in opravi pobotanje ter tožnico obremeni s plačilom vseh stroškov toženke.

3. Tožnica je vložila ugovor na pritožbo in predlagala zavrnitev vložitev vloženega pravnega sredstva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vidi jih v ugotovitvah, da ni povedala, kdaj je napake ugotovila, kdaj so se pojavile, kdaj in komu jih je notificirala oziroma koga je o njih obvestila. Sklicuje se na podane navedbe v odgovoru na tožbo, elektronsko sporočilo z dne 5. 8. 2008, izpovedbe zaslišanih prič M.K. in S.T. ter kot stranko zaslišanega direktorja toženke in ocenjuje, da je ugotovitev v „izrazitem nasprotju med navedbami v sodbi in med vsebino izpovedb ter listinami v spisu, zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjevani pritožbeni razlog ni konkretiziran v smislu kršitve, ki se nanaša na napake v sestavi sodne odločbe, saj toženka ne pojasni, katera navedba o vsebini katerega dokaza je v nasprotju z dejansko vsebino. Navedbe o nasprotujočih razlogih se lahko nanašajo na očitek graje dejanskih ugotovitev, ki v konkretni zadevi tudi ni utemeljena in kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Prav tako ni mogoče pritrditi toženki, da deli izpovedb, ki naj ne bi bili v prid odločitvi sodišča prve stopnje, niso dokazno ocenjeni ampak so prezrti, s čimer so toženki kršene ustavne pravice in sicer: do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in sodnega varstva.

6. Na podlagi nesporno ugotovljenega dejstva, da je tožnica naročeno delo opravila in da ga je toženka prevzela, je s podlago v zakonskih določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se v tej zadevi uporablja za odločitev o sporu med strankama, imela poleg jamčevalnih zahtevkov še pravico do povrnitve škode zaradi zaupanja in pravico do tako imenovane refleksne škode. Svojih upravičenj in s tem utemeljenosti pobotnega ugovora pa tožnica ni dokazala.

7. Ne drži, da podatki spisa in izvedeni dokazni postopek dokazujejo pravočasno obvestilo o napakah, kot ustno obveščanje tožnice. Pravilnega in pravočasnega grajanja napak ne morejo nadomestiti trditve o nezadovoljstvu z delom tožnice med izvajanjem del, ker delavci niso uporabljali spreja za varjenje in podobno. Prav ima sodišče prve stopnje, ki se je na podlagi izvedenega kontradiktornega postopka opredelilo do toženkinih navedb in dokazov ter ugotovilo, da iz izpovedb ne izhaja nič konkretnega le da so bile napake notificirane že med izvedbo del, ter da dopis z dne 5. 8. 2008 ne predstavlja notifikacije napak. Na pavšalno zatrjevane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

8. Napačno je razumevanje toženke glede stališča prve stopnje, da mora obvestilo o napakah biti pisno, saj takšno razlogovanje ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je obrazloženo, da ustno grajanje in pozivanje k odpravi napak ni potrjeno z izvedenimi dokazi, dodano pa je še, da tudi če bi bilo grajanje izkazano, to ne zadošča za uspešno uveljavljanje jamčevalnih sankcij in temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Nobenega dvoma ni o tem, da ni dokazov o večkratni obveščenosti tožnice o napakah kakor o „očitnosti napak“ za katere bi morala tožnica vedeti in o njih celo obvestiti toženko. Pritožbeno sklicevanje na zavrnitev računa ne more biti upoštevno, najprej zato, ker zavrnitev ni dokazana, predvsem pa zato, ker na plačilo opravljenih storitev ni obsojena zato, (da) ker računa ni zavrnila, ampak so razlogi odločitve navedeni v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. V zvezi z relevantnimi pritožbenimi izvajanji je potrebno pojasniti: pravočasno grajanje napak ima namen, da izvajalec storitve dobi možnost, da preveri ali napake res obstajajo, da odkrije vzroke zanje in da jih pravočasno odpravi. V tej zvezi ugotavlja sodišče prve stopnje, da ni navedb o okoliščinah in vsebini grajanja napak, da toženka ni trdila in dokazala, da je znotraj roka tožnico obvestila, ter da ji je omogočila, da bi sama poskrbela za odpravo napak. Toženkino zatrjevanje, da je tožnica bila obveščena in da je imela možnost popraviti svoje napake, a kljub obvestilom s slabim delom nadaljevala, tožnica pa je takšno storitev brez pripomb prevzela, ne vzdrži resne pravne presoje. Opravičljivih razlogov, da je izgubila zaupanje v delo tožnice, pa toženka ni navedla in tudi trditev, da bi bilo zaradi zamude „nerazumno“ zahtevati, da ji še enkrat omogoči odpravo napak, lahko razume le sama toženka.

10. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določilo 636. člena OZ, ki podjemniku onemogoča sklicevanje na dolžnosti naročnika, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana. Toženka, ki ni niti trdila niti dokazala, da vari niso imeli lastnosti, ki so potrebne za običajno rabo ali za posebno rabo, da niso imeli odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane ter da se niso ujemali z vzorcem ali modelom (določilo člena 459 OZ), že iz tega razloga ne more biti uspešna z uveljavljanjem pobotnih zahtevkov, za ugotovitev dejstev, ki se nanašajo na stvarne napake, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in njena graja zapisa sodišča prve stopnje, da iz fotografij izhaja, da so bili zvari „izrazito nekvalitetni“ je upravičena, vendar ne pomeni napačnega zaključka o odločilnih dejstvih in tudi ne obstoja nasprotja sodišča samega s seboj, kot to zatrjuje toženka.

11. Za obstoj odgovornosti škode zaradi zaupanja, ki tako kot inštitut jamčevanja za stvarne napake ščiti interese naročnika, morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevanje za stvarne napake. Škoda zaradi zaupanja spada med posredne škode, vendar je ozko povezana s stvarjo, ki je bila predmet izpolnitve. Njena bistvena značilnost pa je, da je ni mogoče odpraviti z uveljavitvijo zahtevkov iz naslova jamstva.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je uveljavljena odgovornost za stvarne napake, posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti in da za povrnitev škode zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake, vendar teh dejstev toženka v nadaljevanju pritožbenih izvajanj ne upošteva. Pobotni zahtevek toženke zaradi nepravilno izpolnjene pogodbene obveznosti tožnice sodišče prve stopnje utemeljuje v 8. točki obrazložitve in pravilno ugotavlja, katere pogoje bi morala najprej izpolniti toženka, pa jih ni, da bi se tožnica zaradi domneve, da vzrok za napako izvira iz njene sfere, lahko razbremenila. Ne drži, da je v zvezi v pobot uveljavljeno škodo zaradi znižanja plačila in pogodbene kazni prišlo do kršitev pravil o dokaznem bremenu in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

13. Toženka ima prav, ko trdi, da izpovedba stranke ne more nadomestiti trditvene podlage in da sodišče prve stopnje izpovedbe zaslišanega zastopnika tožnice ne bi smelo upoštevati, pa jo je, vendar napaka, ki je bila pri delu sodišča prve stopnje storjena nima vpliva na pravilno odločitev o pobotnem zahtevku toženke za stroške bivanja tožnice v višini 600,00 EUR. Zavrnitev pobotnega ugovora s katerim je toženka uveljavljala svojo nasprotno terjatev ni vsebovala preverljivih navedb o zahtevku, saj sodišče prve stopnje, ki je moralo o tej terjatvi odločiti, ni imelo možnosti, da navedbe in dokaz – račun o plačilu 4.590,00 EUR z zahtevkom v višini 600,00 EUR, preveri. Ker podlage, da sledi toženki, kljub pavšalnemu prerekanju tožnice, da terjatev ni nastala, ni bilo mogoče preveriti, je odločitev, da ne obstoja, pravilna.

14. Pritrditi je tudi toženki, ko trdi, da je uveljavljala v pobot zahtevke za plačilo 55.000,00 EUR, 600,00 EUR in 42.500,00 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar le do višine tožbenega zahtevka. S sprejeto odločitvijo v točki III izreka, v kateri sodišče prve stopnje ugotovi, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev v navedenih zneskih, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne pomeni, da je zato „storilo bistveno kršitev določb postopka in napačno uporabilo materialno pravo.“ Ob ugotovljenem obstoju terjatve tožnice v višin 10.684,00 EUR s pripadki in ugotovitve o neobstoju v pobot uveljavljenih terjatev toženke v zneskih 55.000,00 EUR, 600,00 EUR in 42.500,00 EUR, vse s pripadki, bi toženkina terjatev lahko obstajala največ do višine tožničine terjatve, kateri je bilo v pretežni meri ugodeno. Odločitev o terjatvi, ki jo je toženka uveljavljala zaradi pobota, postane pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP) in čeprav ZPP ne postavlja omejitev, je v pravni teoriji prevladalo stališče, da postane odločitev glede v pobot uveljavljene terjatve pravnomočna le do višine ugotovljene terjatve tožnice, to je razumljivo zato, ker bi v primeru, ko bi toženka želela, da je odločeno o njeni terjatvi v celoti, morala za presežek vložiti nasprotno tožbo.

15. Brez uspeha pa toženka graja tudi odmero pravdnih stroškov v obsegu, ki se nanaša na priznane stroške kilometrine tožnici za narok 13. 12. 2011, ki je bil opravljen zaradi „menjave sodnika, kot izključne posledice notranje organizacije sodišča“, zato stroški ne morejo bremeniti toženko. Z odmero pravdnih stroškov je nezadovoljna tudi zato, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov prevodov v znesku 360,00 EUR z obrazložitvijo, da ni predložila dokazil, čeprav je račun vložila v spis, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 5. 2011, 23. 8. 2011 pa je sodišču poslala tudi dopis da „dostavlja stroškovnik“. Prevozni stroški tožnice v obliki kilometrine so nastali med in zaradi postopka, bili so potrebni in jih je sodišče prve stopnje tožnici upravičeno priznalo, upoštevajoč kriterij uspeha, ki je temeljno pravilo za povrnitev pravdnih stroškov. Zatrjevani razlog na strani sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev o priznanem izdatku, saj sta subjekta odločitve o stroških le stranki in ne sodišče. Dodelitev zadeve drugemu sodniku je bila razlog za vnovični razpis naroka za glavno obravnavo, ki se ga stranke oziroma njihovi pooblaščenci morajo udeležiti. Ker sodišče prve stopnje ni imelo možnosti preveriti višine priglašenih stroškov za prevode, saj v spisu ni računa in tudi ne dokazov, da je bil račun dejansko vložen v spis (zgolj navedba, da predmetni račun vlaga v spis ne zadostuje) je moralo ob pomanjkanju podlage za priznanje odločiti, da toženki ti priglašeni stroški ne gredo.

16. Potrebe po drugačni in „predvsem celoviti“ presoji izvedenih dokazov in sprejemu ugodnejše odločitve v korist toženke, slednja ni izkazala in ker izpodbijana odločitev ni obremenjena z uveljavljenimi kršitvami, niti s tistimi procesnimi napakami na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP) je sodba potrjena po 353. členu istega zakona. Izrek o pravdnih stroških je posledica neuspeha z vloženim pravnim sredstvom. Ker je toženka s pritožbo propadla, mora sama kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).