Jedro

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.

Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV., V. in VI. točka izreka) potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom, ki se nanaša na stopničasto tožbo (I. točka izreka), toženki naložilo plačilo 600.824,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila (II. točka izreka), v preostalem delu, kar je tožnica zahtevala več ali drugače pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).¹ Glede stroškov pravdnega postopka je zavrnilo predlog toženke za povračilo separatnih stroškov (IV. točka izreka), ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 93 %, tožnica pa toženki 7 % pravdnih stroškov.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane odločitve (II., IV., V. in VI. točka izreka) se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je temelj tožbenega zahtevka utemeljilo s pravili neupravičene obogatitve, pri tem zavrnilo ugovor aktivne legitimacije ter za presojo zastaranja uporabilo splošni 5 letni zastaralni rok, saj pritožnica meni, da kolektivna organizacija (k. o.) ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, temveč lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek, ki pa je že v celoti zastaral. Prav tako meni, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je tožnici iz naslova nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe že plačala, kar ji je šlo po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998),² ki predstavlja pravno veljavno podlago za odmero višine nadomestila, zaradi česar naj tudi ne bi obstajala pravna praznina glede obstoja nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Glede odmerjene višine primernega nadomestila zatrjuje tudi, da je v primerjavi s tarifami v tujih istovrstnih državah trikrat višja, zato predstavlja nepošteno ceno in zlorabo prevladujočega položaja. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in zavrnitvi zahtevka za povračilo separatnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijane dele sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo v izpodbijanem delu vrne v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica je k. o., ki upravlja s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih, toženka pa je kabelski operater, ki je v letu 2019 in 2020 kabelsko retransmitirala glasbena (predobstoječa) dela v televizijskih in radijskih programih. Tožnica iztožuje razliko med zneskom nadomestila, ki ga je prejela od toženke iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del v spornem obdobju in višino običajnega nadomestila, tj. skupaj 648.404,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede aktivne legitimacije tožnice kot kolektivne organizacije uveljavljati zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve

5.Tožnica je k. o., ki z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino upravlja avtorske pravice na glasbenih delih za javno priobčitev neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo, ki se na podlagi določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) uveljavlja le kolektivno.³ To pomeni, da avtorji svojih pravic ne morejo sami sodno uveljavljati, temveč je tožnica kot k. o. upravičena, da v svojem imenu in za račun imetnikov pravic sodno izterja⁴ plačilo nadomestila od toženke kot kabelskega operaterja, ki za uporabo glasbenih (predobstoječih) del od tožnice, ki hkrati dovoljuje uporabo varovanih glasbenih del,⁵ ni pridobila dovoljenja za uporabo, saj razmerja ni pogodbeno uredila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in obrazloženo zavrnilo kot neutemeljen ugovor aktivne legitimacije (12. do 16. tč. izpodbijane sodbe).

6.V nadaljevanju podani pritožbeni očitki (pod tč. 5.1, 5.2 toženkine pritožbe) se vsebinsko nanašajo na pravno podlago tožbenega zahtevka, saj pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da temelj tožbenega zahtevka predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi, ker k. o. v okviru obveznega upravljanja avtorske in sorodnih pravic (na podlagi določil ZKUASP in ZASP) ne more uveljavljati obogatitvenega zahtevka na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ), temveč je omejena z uveljavljanjem zahtevkov, ki jih izključno in celovito ureja ZASP.

7.V izpodbijani sodni odločbi so navedeni odločilni razlogi glede pravne podlage tožbenega zahtevka (17. do 18. tč., pa tudi 19. do 22. tč.) in načina odmere višine nadomestila, odločitev pa je mogoče tudi preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega 339. člena ZPP. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpostavljene navedbe pritožnice (pod tč. 5.1 in 5.2 pritožbe) predstavljajo ponavljanje pravnih stališč in argumentov, glede katerih je sodna praksa že večkrat zavzela jasna stališča, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso, zato sodišče ni dolžno ponovno posebej odgovarjati nanje, saj niso več pravno odločilni oziroma utemeljeni. Odgovor pa tudi sicer ni nujno izrecen, saj implicitno izhaja iz drugih stališč zavzetih v obrazložitvi.

8.Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljilo z določili o neupravičeni obogatitvi. S tem je implicitno zavrnilo drugačno stališče pritožnice, da k. o. ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, o čemer se je sodna praksa, in na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (tč. 24 izpodbijane sodbe), že izrekla in velja za ustaljeno,⁶ da lahko k. o. pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, kot je bilo v konkretnem primeru, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi.

9.Sklicevanje pritožnice na eno samo sodno odločbo,⁷ s katero je bilo zavzeto drugačno stališče, ne spreminja ustaljene sodne prakse, ki je odgovorila tudi že na argumente pritožnice, da določili 164. in 168. člena ZASP ne predpisujeta obveznega uveljavljanja odškodninskega zahtevka v primeru kršitve avtorskih in sorodnih pravic, niti ne derogirata splošnih pravil OZ o reparacijah. Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic olajša, to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje, oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Iz določil ZASP ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka.⁸ Glede na pojasnjeno so očitno neutemeljene in presplošne navedbe, da k. o. nima izbirne pravice med različnimi pravnimi zahtevki tudi zato, ker Direktiva 2004/48/ES z dne 29. aprila 2024 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v 13. členu govori izrecno le o odškodninskem zahtevku, pojem odškodnine pa je treba razlagati enotno.⁹ Očitek, da bi z dopustitvijo sodnega varstva po splošnih predpisih prišlo do različne obravnave dejanskih in pravnih položajev, ni konkretiziran.

10.Sodna praksa, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (v 14. in 16. tč. izpodbijane sodbe) se je tudi že izrekla o tem, da ni ovir, da oškodovanec po zastaranju odškodninskega zahtevka ne bi mogel uveljavljati zahtevka iz neupravičene obogatitve, saj sta odškodninski in obogatitveni zahtevek po učinkih namenjena različnim ciljem. Zaradi tega uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po zastaranju odškodninskega ne izniči njegovega namena in ne gre za obid zakona. Očitno pa so neutemeljeni argumenti, da k. o. ne more uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ker sama ni imetnik stvari, temveč so to avtorji stvaritev. Čeprav drži, da so k. o. z Direktivo 2014/26/EU z dne 26. 2. 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (v točki (c) 3. člena) izrecno izključene iz pojma imetnik pravic, tega ne gre razlagati tako, da k. o. ne more v lastnem imenu in za račun avtorjev (4. člen ZKUASP) uveljavljati pravnega varstva pravic avtorjev, saj bi bile v tem primeru avtorjem kršene njihove ustavno varovane pravice (60. člen Ustave RS), saj bi jim bila dejansko odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic v sodnih postopkih.¹⁰

11.Ker toženka za kabelsko retransmisijo varovanih glasbenih del v spornem obdobju ni pridobila dovoljenja tožnice, tožnica pa je upravičena izbrati, na kateri pravni podlagi bo temeljila tožbeni zahtevek, v tej zadevi ga je temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi, je sodišče prve stopnje temelj tožbenega zahtevka pravilno oprlo na pravila o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ v zvezi z določbo 81. člena ZASP).

12.Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba za presojo zastaranja upoštevati splošni 5 letni zastaralni rok (346. člen OZ), za zakonske zamudne obresti pa krajši 3 letni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ).

Glede neuporabljivosti tarife iz Pravilnika 1998 za odmero nadomestila za kabelsko retransmisijo

13.Pri izračunu višine primernega nadomestila je sodišče prve stopnje sledilo "formuli" Vrhovnega sodišča RS (zlasti sodni odločbi II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018) ter revalorizacijskim razlogom Višjega sodišča v Ljubljani, pri tem pa se je sklicevalo ne več sodnih odločb in navedlo tudi odločilne razloge za uporabe te metodologije (tč. od 24. do 29. izpodbijane sodbe). Izrecno je zavrnilo kot neutemeljene ugovore toženke, ki so se nanašali na uporabo tarife iz Pravilnika 1998 za odmero nadomestila (tč. 28. in 29. izpodbijane sodbe),¹¹ in čeprav se do tega ni posebej opredeljevalo, ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje in ji je tudi sledilo pri odmeri primernega nadomestila, ustaljena že kar nekaj časa, in je bilo v tem okviru tudi že odgovorjeno na vprašanje (ne)uporabljivosti tarife iz Pravilnika 1998, zato se ni bilo dolžno ponovno opredeljevati do teh argumentov toženke, s katerimi se je očitno seznanilo in jih je obravnavalo, saj jih je izrecno zavrnilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev vsebuje odločilne razloge glede uporabe metodologije (24. do 29. tč. izpodbijane sodbe) za izračun primernega nadomestila (tako na splošno kot konkreten izračun za ta primer, 40. do 43. tč., 53. in 54. tč. izpodbijane sodbe), in jih je mogoče tudi preizkusiti.

14.Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je kasnejša sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 26/2018 z dne 6. 9. 2018) od tiste, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje (predvsem II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018), potrdila veljavnost tarife iz Pravilnika 1998 za določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Stališče, da ima tarifa Pravilnika 1998 kot veljavna tarifa k. o. naravo prisilnega predpisa, v tej zadevi ni uporabljivo, saj je vezano na tarifo v delu, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih. Pritožnica spregleda enotno in ustaljeno prakso, na katero se je prav tako sklicevalo sodišče prve stopnje, da je bilo glede tarife v delu, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo, zavzeto drugačno stališče, in sicer, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila, zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča RS¹² ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del, namen minimalne tarife pa ni v tem, da nadomesti splošno. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 potrdilo obstoj pravne praznine glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del, zato je bil uporabljen enak princip v odnosu do minimalne tarife iz Pravilnika 1998 tudi za pravice kabelske retransmisije teh del.¹³ Sklicevanje pritožnice na eno samo sodno odločbo,¹⁴ s katero je bilo zavzeto drugačno stališče, in to pred odločilno sodbo II Ips 43/2018, je očitno neutemeljeno, saj ne spreminja ustaljene sodne prakse. Pri tem velja izpostaviti, da pritožnica zgolj povzema stališča, ki jih je sodišče zavzelo v citirani sodni odločbi glede sprememb ZASP, ki so predstavljale pravno podlago, da je Pravilnik 1998 pridobil naravo skupnega sporazuma (in še vedno velja, da se Pravilnik 1998 uporablja kot podzakonski predpis, le ne za pravice kabelske retransmisije), brez navedbe novih argumentov.

15. Argument, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti Pravilnik 1998, ker je bil sprejet s strani odbora za zaščito avtorskih pravic tožnice in ker se je tarifa uporabljala kot veljavna tarifa, ni več pravno relevanten, saj je Vrhovno sodišče RS15 pri zapolnjevanju pravne praznine in določitvi metodologije za izra
0dun vi
61ine nadomestila za kabelsko retransmisijo ugotovilo, da se tarifa v praksi ni uporabljala za kabelsko retransmisijo glasbenih del, saj je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum), sporazumno vzpostavil celosten sistem pla
0devanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo, ki je nadomestil enostransko dolo
0den sistem po Pravilniku 1998, v katerem je bila dolo
0dena minimalna tarifa za izjemne primere, splo
61na tarifa sploh ni bila dolo
0dena, uporabljala pa se tudi ni, ker je ve
0d kot deset let deloval sistem podeljevanja skupnih licenc za kabelsko retransmisijo varovanih vsebin povsem izven okvirov Pravilnika 1998. Hkrati so bile v tarifo vklju
0dene pravice, ki jih sedaj upravlja druga k. o. Razmerja med
0dlani Zdru
7eenja kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) in kabelskimi operaterji so bila tako ve
0d kot deset let urejena na podlagi Memoranduma in njegovih dopolnitev. Ker pa je po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, k. o. (Zavod AIPA), kabelski operater odstopil od licen
0dnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in njegovih dodatkov, je glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina (glej t
0d. 44. sodbe VSRS II Ips 43/2018 in nadaljnje). In ker tudi Svet za avtorsko pravo (SAP) ni dolo
0dil za
0dasne tarife, je to praznino zapolnilo Vrhovno sodi
61
0de RS.

16.
0ceprav dr
7ei, da je primarno na
0delo urejanja uporabe pravic, ki jih varuje to
7enica, pogodbeno, prito
7enica ne more uspeti s stali
61
0dem, da bi bilo treba zaradi pogodbenega na
0dela urejanja pravic pravno praznino zapolniti s Pravilnikom 1998. Ob zgoraj pojasnjeni neuporabljivosti tarife Pravilnika 1998 v delu, ki je urejal kabelsko retransmisijo, je Vrhovno sodi
61
0de RS uporabilo pravno pravilo, ki se nana
61a na podoben primer, Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA z dne 27. 12. 2011 (Skupni sporazum), saj je kot izhodi
61
0de upo
61tevalo na
0delo, da je primernost tarife dose
7e na
0d, ko je bila vsaka od udele
7ejenih strank s svojimi pravicami in potrebami upo
61tevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Ker pa dr
7ei, da po Skupnem sporazumu ni bila dogovorjena odmena posebej za kabelsko retransmisijo predobstoje
0de glasbe, temve
0d za avdiovizualno delo kot celoto za posamezno naro
0dni
61ko razmerje, je z uporabo Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in pogodbeno dogovorjenim razmerjem med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli iz Memoranduma ustvarilo formulo za izra
0dun dele
7ea, ki odpade na kabelsko retransmisijo predobstoje
0de glasbe.
0ceprav je veljavnost Skupnega sporazuma prenehala 27. 1. 2023, se uporablja vsaj
61e za izto
7eavano obdobje, tj. za leti 2019 in 2020, ko so izto
7eovane terjatve nastale, in ga je sodi
61
0de prve stopnje pravilno upo
61tevalo kot veljavno pravno podlago za odmero vi
61ine.

Glede izra
0duna primernega nadomestila

17. Primerno nadomestilo je pravni standard,16 glede katerega
7eel obstaja ustaljena sodna praksa (odlo
0dilna sta judikata VSRS II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 ter II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018), ter je bilo v zvezi s tem tudi
7ee zavzeto stali
61
0de (II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 14. 6. 2017), da bi bilo v nasprotju z na
0delom enakega urejanja pravnih polo
7eajev,
0de bi sodi
61
0da v istovrstnih sporih vsaki
0d znova iskalo primerno tarifo, zaradi
0deresar je Vrhovno sodi
61
0de RS dolo
0dilo na
0din izra
0duna primernega nadomestila. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkuren
0dnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se v vseh primerljivih postopkih uporabi enak na
0din dolo
0danja primernega nadomestila in da so v naprej dolo
0dene predvidljive postavke.17 Glede na pojasnjeno in upo
61tevo
0d, da za pravne standarde, kjer gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, v izhodi
61
0du velja, da sodi
61
0de njihovo vsebino pozna po uradni dol
7enosti oziroma se lahko z njo seznani zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje,18 to pomeni, da sodi
61
0de lahko pravni standard napolni z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse,
0deprav se ta ne nahaja v spisu, s tem pa ne kr
61i dolo b pravdnega postopka.

18. V konkretnem primeru je to
7enica svojemu trditvenemu bremenu glede vi
61ine izto
7eevanega nadomestila zadostila s tem, ko je navedla vi
61ino nadomestila, ki ga zahteva za vsako posamezno naro
0dni
61ko razmerje,
61tevilo naro
0dnikov in mese
0dne zneske nadomestil za sporno obdobje, pri
0demer je izrecno zatrjevala tudi, da zahteva obi
0dajen honorar, kot ga priznava sodna praksa, sklicujo
0d se na judikat II Ips 43/2018 ter dolo bo 81.
0dlena ZASP. Sodi
61
0de prve stopnje pa je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse. Vendar pa, kot opozarja prito
7enica, je pri izra
0dunu nadomestila za leto 2020 upo
61tevalo nova Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiofuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019,19 ki so v 12.
0dlenu spremenila dele
7e nadomestila, ki odpade na skladatelje filmske glasbe (2 od 30 to
0dk, torej 6,67 %), v primerjavi z dele
7em, ki ga je na podlagi prej
61njih pravil Zavoda AIPE upo
61tevalo Vrhovno sodi
61
0de RS (6 od skupno 46 to
0dk, torej 13 %). Kljub navedenemu prito
7ebno sodi
61
0de ugotavlja, da je sodi
61
0de prve stopnje to
7enici iz naslova nadomestila za leto 2020 prisodilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in RA programih upo
61tevaje izto
7e vani znesek 0,288 EUR20 (glej t
0d. 43. in 54. izpodbijane sodbe) za vsako naro
0dni
61ko razmerje, in ne 0,323 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, v katerem je sodi
61
0de prve stopnje upo
61tevalo novo delilno razmerje. To pa pomeni, da ravnanje sodi
61
0da prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odlo
0ditve, zato je neutemeljen prito
7ebni o
0ditek, da je zaradi kr
61itve razpravnega na
0dela (7. in 212.
0dlena ZPP) podana relativna bistvena kr
61itev dolo
0db pravdnega postopka po prvem odstavku 339.
0dlena ZPP.

19. Neutemeljen je tudi o
0ditek, da je sodi
61
0de prve stopnje upo
61tevalo napa
0dno delilno razmerje med zastopnikom producentov avdiovizualnih del AGICOA in SAZAS (61,4 % : 38,6 %), sklicujo
0d se na sodno prakso.21 Gre za dve sodni odlo
0dbi, s katerima je bilo upo
61tevano druga
0dno delilno razmerje (69,44 % : 30,56 %), ki ne spreminjata ustaljene sodne prakse. Ne glede na navedeno je mogo
0de zaslediti nasprotna stali
61
0da.22

Glede
61tevila naro
0dnikov to
7enke

20. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, na kateri podlagi je sodi
61
0de prve stopnje ugotovilo
61tevilo naro
0dnikov. Sledilo je to
7enici in njeni oceni, ki temelji na podatkih Agencije za komunikacijska omre
7eja in storitve Republike Slovenije (AKOS), saj je podatek preverilo (v izpisih iz portala e-Analitik AKOS, ki jih je v postopku kot dokaz predlo
7ila to
7enica, priloge A21, A23-24, A90-91) in na njihovi podlagi opravilo prera
0dun
61tevila naro
0dnikov glede na tr
7eni dele
7e to
7enke, pri
0demer je ugotovilo, da se rezultat ujema z navedbami to
7enice (t
0d. od 44. do 48. izpodbijane sodbe). Ob tem je obrazlo
7eilo, da so podatki o
61tevilu naro
0dnikov dejansko v sferi to
7enke, da pa je to
7enica s sklicevanjem na podatke AKOS zadostila svojemu procesnemu dokaznemu bremenu, ki je nato pre
61lo na to
7enko, ki pa ga ni zmogla prevaliti nazaj na to
7enico (t
0d. od 49. do 50. izpodbijane sodbe).

21. Prito
7enica v t
0d. 4.3 prito
7ebe smiselno uveljavlja o
0ditek napa
0dne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga ne substancira. Dokazne ocene sodi
61
0da prve stopnje argumentirano ne izpodbija, temve
0d (pod t
0d. 2., na str. 5 prito
7ebe) zgolj pav
61alno o
0dita absolutno bistveno kr
61itev dolo
0db pravdnega postopka po 8. to
0dki drugega odstavka 339.
0dlena ZPP, ker se sodi
61
0de prve stopnje ni opredelilo do trditev to
7enke glede
61tevila naro
0dnikov (gre za ugovore to
7enke v t
0d. 5. odgovora na to
7bo v zvezi z dolo
0danjem
61tevila naro
0dnikov na podlagi podatkov o odstotkovnih dele
7eih, ki jih vodi AKOS) in ker ni navedlo, zakaj ni upo
61tevalo dokazov to
7enke (kolikor je razbrati, gre za izjavi o
61tevilu naro
0dnikov za leto 2019 in 2020, prilogi B4 in B5), ki izkazujejo ni
7je
61tevilo naro
0dnikov. Tak
61ni prito
7ebni o
0ditki so premalo konkretizirani, saj prito
7enica ne pojasni, zakaj naj bi bili dokazi in trditve, na katere se sklicuje, odlo
0dilni za druga
0dno ugotovitev
61tevila naro
0dnikov, kar je bistveno pri presoji kr
61itve pravice do izjave. Okoli
61
0dina, da se sodi
61
0de prve stopnje ni izrecno opredelilo do trditev in dokazov to
7enke, sama po sebi ne pomeni kr
61itve pravice do izjave, saj je iz razlogov sodbe razvidno, katera dejstva je sodi
61
0de prve stopnje
61telo za dokazana in na podlagi katerih dokazov.
7e iz to
7enkinih navedb pred sodi
61
0dem prve stopnje pa izhaja, da je neutemeljeno njeno prito
7ebno vztrajanje glede neto
0dnosti podatkov o
61tevilu naro
0dnikov, in so bile navedbe to
7enke torej o
0ditno neutemeljene, zaradi
0deresar se do njih ni treba posebej opredeljevati. Iz to
7enkinih navedb (v odgovoru na to
7bo, t
0d. 5.) je razvidno, da je prerekala trditve to
7nice o
61tevilu naro
0dnika s tem, da naj bi bilo iz podatkov e-Analitik (portal AKOS) razviden le dele
7e v odstotkih, ne pa tudi absolutne
61tevilke priklju
0dkov po operaterjih ali po tehnologijah. Druga
0dno (ni
7je)
61tevilo naro
0dnikov je to
7enka pav
61alno zatrjevala s podatki v tabeli (v tej isti vlogi), kar je dokazovala z izjavama to
7enke o
61tevilu naro
0dnikov (B4 in B5). Da o
0ditno ne dr
7i, da AKOS ne zbira podatkov o
61tevilu naro
0dnikov in razli
0dnih tehnologijah ter tr
7enih dele
7eih, ki omogo
0dajo izra
0dun
61tevila naro
0dnikov v spornem obdobju, izhaja iz dokazil, ki jih je predlo
7ila to
7nica, na podlagi katerih je sodi
61
0de prve stopnje tudi preverilo
61tevilo naro
0dnikov, ki ga je zatrjevala to
7nica. To
7enka pa tudi z ni
0dem ni pojasnila izvora podatkov o
61tevilu naro
0dnikov, ki jih je ponudila, in to ne izhaja niti iz prilo
7enih dokazil (izjav to
7enke), zaradi
0deresar jih ni mogo
0de preveriti.

22. Glede na pojasnjeno in dejstvo, da je to
7enka edina, ki razpolaga s to
0dnimi podatki o
61tevilu svojih naro
0dnikov, s pav
61alnimi navedbami o
61tevilu naro
0dnikov v spornem obdobju, ki ne predstavljajo verodostojnega dokaza o
61tevilu naro
0dnikov, ni zmogla prevaliti procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na to
7nico, saj to
7enka ni zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odlo
0dilnega dejstva, ki bi razumno utemeljilo, zakaj je razhajanje med javno objavljenimi podatki s strani AKOS o
61tevilu njenih naro
0dnikov in
61tevilu naro
0dnikov, ki jih je pav
61alno zatrjevala v tem postopku.

O neupo
61tevanju obi
0dajnega nadomestila na trgu in zlorabi prevladujo
0dega polo
7eaja z dolo
0ditvijo nadomestila v sodnem postopku

23. Prito
7enica sodi
61
0du prve stopnje o
0dita, da odmerjena vi
61ina nadomestila ni primerna, ker je trikrat vi
61ja od povpre
0dja primerljivih tarif v drugih primerljivih dr
7eavah, zato v sodnem postopku odmerjeno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja nepo
61teno ceno in zlorabo prevladujo
0dega polo
7eaja.

24. V zvezi s tem o
0ditana absolutna bistvena kr
61itev dolo
0db pravdnega postopka po 8. t
0d. drugega odstavka 339.
0dlena ZPP ni podana, saj je sodi
61
0de prve stopnje (v t
0d. od 30. do 32. izpodbijane sodbe) pojasnilo, in to pravilno, da sodi
61
0de v konkretnem postopku ne dolo
0da splo
61no veljavne tarife, temve
0d le vi
61ino primernega nadomestila za konkreten primer, in je zato
61telo za neupo
61tevne vse navedbe to
7enke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami, saj je za dolo
0ditev splo
61ne tarife pristojen SAP. Glede kr
61itve pravil konkuren
0dnega prava je pojasnilo, da so ugovori to
7enke neutemeljeni, ker v konkretnem primeru ne gre za delovanje to
7nice na trgu. Tak
61na opredelitev do navedb to
7enke je po presoji prito
7ebnega sodi
61
0da zadovoljiva, saj jo je mogo
0de preizkusiti, zato tudi ni podana o
0ditana absolutna bistvena kr
61itev dolo
0db pravdnega postopka po 14. t
0d. drugega odstavka 339.
0dlena ZPP, pri
0demer je treba upo
61tevati, da je sodna praksa odgovorila
7ee na vse argumente, ki jih izpostavlja prito
7enica.

25. Tako velja za ustaljeno stali
61
0de, da presoja primernost tarif ni v pristojnosti rednega sodi
61
0da.23 Vendar pa bi bilo treba v primeru obstoja pomisleka o primernosti (dogovorjeno pla
0dilo dejansko in bistveno presega primerljiva pla
0dila v drugih dr
7eavah
0dlanicah, saj dr
7i, da je to lahko merilo za dolo
0ditev vi
61ine primernega nadomestila)opraviti primerjavo na podlagi celovite analize varstva pravic kabelske retransmisije v vseh dr
7eavah
0dlanicah,24 ne zgolj na podlagi zneskov iz izbranih nekaj dr
7eav po selekciji prito
7enice, kjer so pla
0dila najni
7eja. Pri primerjavi s tarifami drugih dr
7eav
0dlanic EU pa ne gre za golo primerjavo vi
61ine nadomestil, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj na
0din dolo
0danja tarif in delovanja, zato vi
61je nadomestilo
61e ne pomeni nujno neprimernosti.25 Ker gre za zelo zahtevna dejanska vpra
61anja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti SAP,26 ki je za to strokovno usposobljen organ. O
0ditek, da je sodi
61
0de prve stopnje dolo
0dilo bistveno vi
61je nadomestilo v primerjavi s tujimi tarifami, in da je to
7enica na podlagi sodno dolo
0denega nadomestila upravi
0dena do vi
61jega nadomestila, kot
0de bi vi
61ino dolo
0dila sama, je tako zgolj hipoteti
0den, saj se ga ob odsotnosti celovite analize in pogodbenega dogovora ne da preveriti, tudi sicer pa gre v tem primeru za presojo primernosti, ki ni v pristojnosti rednega sodi
61
0da. Spo
61tovanje primerljivosti tarif med dr
7eavami
0dlanicami EU je po presoji prito
7ebnega sodi
61
0da treba spo
61tovati pri dolo
0ditvi splo
61no veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodi
61
0da EU C-351/12 (87. t
0d., enako C-35/12), na katero se sklicuje to
7enka v prito
7ebi.27

26. Vrhovno sodi
61
0de RS, ki je dolo
0dilo primerno nadomestilo, je tako ravnalo s ciljem zapolniti pravno praznino na na
0din, ki bo omogo
0dal enostavno in predvidljivo pot za izra
0dun vi
61ine nadomestila, pri
0demer je upo
61tevalo, da mora biti sama vi
61ina primerna. Vsakokratno upo
61tevanje spreminjajo
0dih se tarif drugih dr
7eav
0dlanic bi onemogo
0dila, da bi sodi
61
0de na enostaven na
0din zapolnilo pravno praznino, hkrati pa bi zaradi razli
0dnih trditvenih podlag lahko pri
61lo tudi do razlikovanja med kabelskimi operaterji.28

27.In čeprav iz sodbe Sodišča EU C-351/12 izhaja, da je višja tarifa v primerjavi s tarifami drugih držav lahko indic za zlorabo, pritožbeno sodišče še dodaja, da k. o. lahko dokaže, da za to obstojijo objektivni razlogi oziroma da je cena razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve.

28.Da v sodnem postopku odmerjeno nadomestilo tudi ni običajno, se je prav tako že večkrat izrekla sodna praksa.

29.Običajno je tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ). Višina nadomestila, ki ga je kot primernega določilo sodišče prve stopnje, zato ni običajno plačilo, ker se ni oblikovalo na trgu v spornem obdobju, med k. o. in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih pa v spornem obdobju tudi ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestila.

30.Ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP in OZ je sodišče naknadno v sodnem postopku določilo le višino primernega nadomestila glede na okoliščine konkretnega primera in za konkreten primer, ter ob odsotnosti druge pravne podlage, dokler ne bo določena splošna tarifa s strani SAP ali sklenjen skupni sporazum, saj zaradi uveljavljanja načela odplačnosti v avtorskem pravu sodišče ne sme zavrniti zahtevka zaradi neobstoja veljavne tarife.

31.Ker s strani sodišča določeno nadomestilo ni običajno nadomestilo, ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče določilo nepošteno ceno, kar izpolnjuje zakonske znake zlorabe prevladujočega položaja.

32.Čeprav drži, da k. o. zavezujejo pravila konkurenčnega prava, saj se štejejo za podjetje, v konkretnem primeru ne gre za določanje splošne cene na trgu, zato pravila konkurenčnega prava ne pridejo v poštev.

33.Za zlorabo prevladujočega položaja bi lahko šlo v primeru, če bi tožnica kot k. o. zlorabila prevladujoč položaj in na trgu, kjer opravlja dejavnost proti plačilu, določila nepošteno ceno, ali kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (tč. 31. izpodbijane sodbe), če bi tožnica imela tarifo in bi za določene uporabnike uporabljala različna pravila oziroma bi jim dala popuste ali različne ugodnosti ali celo imela različne tarife, tako da bi različni uporabniki morali plačati različna nadomestila.

34.V tej zadevi za takšno situacijo ne gre.

35.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločbo Sodišča EU C-572/13 in sodbo VSL V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016, saj dejansko stanje ni primerljivo, ker tožnica v tej zadevi uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil in jih ni različno obravnavala, temveč tožnica s tožbo uveljavlja plačilo nadomestila v višini, kot izhaja iz sodne prakse.

36.Končna odločitev glede primerne višine nadomestila pa je v takem primeru prepuščena sodišču.

37.Ob navedenem pa postavitev zahtevka v (višji) višini samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica toženko zaradi nesodelovanja neenako obravnavala.

Glede nedobrovernosti toženke in zakonskih zamudnih obresti

38.Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da je bila toženka nedobroverna. Prav tako ne graja dokazne ocene ali očita, da bi ji bila kršena pravica do izjave. Sodišču prve stopnje zgolj očita, da je napravilo zmoten zaključek, zato je pritožbeni preizkus omejen na presojo pravilne uporabe materialnega prava, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje.

39.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v spornem obdobju retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih, ne da bi s tožnico pogodbeno uredila prenos teh pravic, prav tako pa ni bil sklenjen skupni sporazum med k. o. in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Ugotovilo je tudi, da toženka tožnici za uporabo pravic ni plačevala primernega nadomestila, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je toženka del nadomestila plačala. Upoštevaje navedene ugotovitve je zaključilo, da toženka ni bila dobroverna, ker je morala vedeti, da pravice niso bile prenesene, in da za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja ni imela pravne podlage, saj uporabe pravic ni pogodbeno uredila, nedvomno pa se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic. Upoštevaje pojasnjeno ni sledilo toženki, ki je zatrjevala, da je bila dobroverna, ker je ocenilo, da trditve toženke, ob ugotovitvi, da se je nedvoumno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, ne omogočajo zaključka, da je utemeljeno menila, da te pravice uporablja upravičeno. Pri tem se je oprlo na judikat, s katerim je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi (zaradi česar gre za relevantno stališče), tj. ko stranki nista sklenili pogodbe, ni bil sklenjen skupni sporazum in je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila (tega sodišče prve stopnje v tej zadevi sicer ni ugotavljalo, vendar je toženka zatrjevala, da je bil razlog za nesklenitev pogodbe o uporabi del različno stališče glede veljavne tarife), toženec pa je za vtoževano obdobje plačal (le) določen znesek, sklenilo, da bi toženec moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage.

40.Sodišče prve stopnje razen dejstva, da med pravdnima strankama do sklenitve pogodbe ni prišlo in da tudi ni bil sklenjen skupni sporazum, drugih dejanskih okoliščin, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi (da je postopek za določitev tarife pred SAP zastal, da razlogov za to neurejeno stanje ni mogoče pripisati izključno toženki, da je toženka znesek, za katerega je utemeljeno štela, da je primeren, tožniku tudi plačala, pri čemer je bila višina plačanega zneska podprta s sodnimi odločbami, da je bila sodba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje pri obrazložitvi vhodnih podatkov za izračun nadomestila izdana šele v letu 2024, da je toženka upravičeno menila, da je plačala primerno nadomestilo po tarifi iz Pravilnika 1998, ker v času nastanka vtoževanih terjatev ni bila določena višina primernega nadomestila), in naj bi bile po stališču pritožnice bistvene za presojo dobrovernosti, ni ugotavljalo, zato niso del dejanskega stanja, pri čemer pritožnica tega niti ne graja.

41.Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato materialno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka nedobroverna in je pravilno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake neupravičene uporabe pravic dalje.

42.S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pomembne in substancirane pritožbene navedbe toženke.

Sklepno

43.Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je, upoštevaje delna plačila toženke, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 600.824,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov dalje do plačila (II. točka izreka).

44.Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, zato se pritožba toženke zavrne kot neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanem delu (II., IV., V. in VI. točka izreka) potrdi (353. člen ZPP), saj je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede stroškov pravdnega in pritožbenega postopka

45.Glede na delni uspeh tožnice je pravilna odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP), da je dolžna toženka povrniti tožnici 93 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 7 % njenih pravdnih stroškov (V. in VI. tč. izreka).

46.Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek toženke za povračilo separatnih stroškov (IV. tč. izreka), ker pripravljalni narok ni bil izveden samostojno, temveč mu je sledil prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je bila glavna obravnava zaključena.

47.Tretji odstavek 156. člena ZPP določa, da mora stranka, ki se ni udeležila pripravljalnega naroka, nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka, torej pripravljalnega naroka, za katerega Odvetniška tarifa (OT) v tar. št. 21/2 določa nagrado, vendar le za pripravljalni narok, ki se je opravil samostojno in mu torej ni sledil prvi narok.

48.Ker je v konkretnem primeru pripravljalnemu naroku sledil prvi narok, toženka ni upravičena do povračila separatnih stroškov za pripravljalni narok.

49.Sodišče prve stopnje s tem, ko je navedlo, da toženki niso nastali drugi dodatni stroški, ki bi opravičevali zahtevo do povračila separatnih stroškov, ni postavljalo dodatnih pogojev, temveč je le pojasnilo, da zaradi odsotnosti tožnice s pripravljalnega naroka toženki niso nastali drugi stroški, do katerih bi bila lahko upravičena.

50.V tem primeru, ko sta bila pripravljalni in prvi narok opravljena zaporedoma, je sankcija za neudeležbo tožnice na pripravljalnem naroku, ki odsotnosti ni upravičila, ta, da tožnica od toženke, ne glede na delni uspeh, ni upravičena do nadaljnjih stroškov postopka (prvi odstavek 282. člena ZPP),

51.kar bo sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru odmere povračila pravdnih stroškov po višini. Zakonodajalec je s tako ureditvijo poskušal vzpodbuditi stranke (in sodišče) k ustrezni pripravi na glavno obravnavo.

52.Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

Glej uvodna pojasnila A. Galiča k spremembam zakona v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 38 do 40.