Jedro

Sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odst. 15. čl. ZPP/77), vendar pa se sme po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (2. odst. 20. čl. ZPP/77). Tožencu zaradi nepravilnega vabljenja na glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka in toženec nista imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo, kar pomeni kršitev 4. odst. 293. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 286. čl. ZPP/77 in zaradi opustitve pravilne vročitve uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2.odst. 354. čl. ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se v izpodbijanem delu (t.j. v odločitvi glede drugega toženca) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, s katerim je obema tožencema naložilo, da tožeči stranki plačata 182.456,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1993 dalje ter stroške postopka za izdajo plačilnega naloga. Odločilo je še, da sta dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.037,50 SIT in da se drugi toženec ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper sodbo in sklep se je drugi toženec pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ob vložitvi mandatne tožbe ni pazilo na krajevno pristojnost, ki je za oba toženca na območju Okrajnega sodišča v Lenartu, po zakonu pa ni podana posebna krajeva pristojnost, na podlagi katere bi bilo za sojenje pristojno sodišče v Ljubljani. Drugi toženec se zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel udeležiti obravnave v Ljubljani. Sodišče ga ni oprostilo plačila sodnih taks in zato je bila onemogočena njegova obramba. Drugi tožnec je avtomobil posodil D. J., ki ima vozniški izpit in je bila trezna. Odnos med njo in S. J. pa se drugega toženca ne tiče in ne more odgovarjati za dejanje, ki ga je storila D. J.. Takšno dejansko stanje bi bilo ugotovljeno, če bi bila spoštovana krajevna pristojnost sodišča, saj bi bila drugemu tožencu omogočena obramba brez posebnih stroškov. Drugi toženec zaradi nevednosti in zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni ugovarjal krajevni pristojnosti sodišča, saj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti tožbo odstopiti krajevno pristojnemu sodišču v Lenartu, česar pa ni storilo. Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep razveljavita, zadeva pa vrne v ponovno sojenje krajevno in stvarno pristojnemu sodišču v Lenartu.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik napačno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno misli tisto iz 4. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 498.čl. sedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99), ki naj bi bila podana s tem, da je o zadevi odločilo krajevno nepristojno sodišče. Sodišče res takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odst. 15. čl. ZPP/77), vendar pa se sme po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (2. odst. 20. čl. ZPP/77). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, temveč je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženca (1. odst. 46. čl. ZPP/77), torej sodišče, na katerega območju ima toženec stalno prebivališče (1. odst. 47. čl. ZPP/77). Sodišče prve stopnje (tedaj Temeljno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila mandatna tožba vložena) se torej po uradni dolžnosti do izdaje plačilnega naloga (1. odst. 453. čl. ZPP/77) niti ni moglo izreči za nepristojno. Toženec more ugovarjati krajevno nepristojnost samo v ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 453. čl. ZPP/77), česar pa drugi toženec ni storil. V svojem ugovoru zoper plačilni nalog je sicer krajevno pristojnost ugovarjal prvi toženec, ker pa gre za odškodninski spor, ki ga je mogoče različno rešiti za vsakega od tožencev (torej ne gre za enotne sospornike iz 200 čl. ZPP/77), se učinek njegovega pravdnega dejanja (ugovora krajevne pristojnosti) ne razteza tudi na drugega toženca - vsak sospornik je torej v pravdi samostojna pravdna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (200. čl. ZPP/77). Potemtakem pa zatrjevane procesne kršitve ni. Nevednost in pomanjkanje denarnih sredstev drugemu tožencu ne moreta biti v korist, sicer pa pri sklicevanju na to prezre, da je ugovor vložil preko svoje tedanje strokovne pooblaščenke - odvetnice. Dosedanja obrazložitev daje odgovor tudi na pritožnikovo trditev, da mu ni bila omogočena obramba brez posebnih stroškov pred pristojnim sodiščem v Lenartu.

Pač pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa obstoja drugih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) ugotavlja, da drugemu tožencu zaradi nepravilnega vabljenja na glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka drugega toženca je namreč vabilo za glavno obravnavo dne 13.5.1998 prejela dne 6.5.1998, sam drugi toženec pa šele 11.5.1998. Tako nista imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo (naroka pa se nista udeležila), kar pomeni kršitev 4. odst. 293. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 286. čl. ZPP/77 in zaradi opustitve pravilne vročitve že omenjeno uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7.tč. 2.odst. 354. čl. ZPP/77. Ta je narekovala razveljavitev sodbe v odločitvi glede drugega toženca in vrnitev zadeve (istemu) sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razpisati narok tako, da bo drugega toženca pravilno povabilo na narok in mu dalo dovolj časa za pripravo nanj. Glede na pritožbeno grajo uporabe materialnega prava, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi relevantna dejstva za odločitev, ali je drugi toženec s tem, ko je zaupal nevarno stvar (motorno vozilo) tretjemu, še objektivno odgovoren za škodo v zvezi z njo (176. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Utemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o drugotoženčevem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V 13. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST je določeno, na podlagi česa (katerih podatkov) sodišče prve stopnje odloča o takšnem predlogu stranke, v obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje sicer pregledalo potrdilo o premoženjskem stanju drugega toženca, vendar pa je svojo odločitev oprlo zlasti na izpoved prvega toženca. Takšno postopanje pa seveda ni pravilno, saj mora odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks temeljiti na natančno ugotovljenih gmotnih razmerah taksnega zavezanca (prim. 172. čl. ZPP/77). Tudi pritožbi zoper sklep je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 380. čl. ZPP/77). Pred ponovno odločitvijo o predlogu bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti gmotne razmere drugega toženca in nato presoditi, ali je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljen.