Jedro

Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14. člena ZPP nima prav nobenega učinka.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotoženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženca in drugotoženca, zaradi nevrnitve posojila tožniku, obsodilo, da sta dolžna tožniku nerazdelno plačati 2,116.575,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

05.04.1998 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 297.639,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Z isto odločbo je še sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede plačila zneska 1,033.425,00 SIT v tem obsegu postopek ustavi.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje prvotoženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, da prvotožnik ni bil pogodbena stranka pri sklepanju posojilne pogodbe in da je bil le "slamnati mož" oziroma "orodje v rokah drugotoženca" pri sklepanju posojilne pogodbe. Takim izvajanjem ni pritrditi, ker je ravno prvotoženec bil tisti, ki je s tožnikom sklenil posojilno pogodbo (priloga A2) in kateremu je bilo posojilo tudi izročeno, kot je povedal tožnik. Na podlagi navedene posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotožencem v skladu s 557. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, je drugotoženec dolžan nevrnjeni del posojila posojilodajalcu, to je tožniku, povrniti, kot je to dogovorjeno v sami posojilni pogodbi in kot to določa 562. člen ZOR.

Prvotoženca pa vrnitve posojila tožniku tudi ne more razbremeniti dejstvo, da je bil drugotoženec s kazensko sodbo pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika in prvotoženca ravno v zvezi z navedenim posojilom, ker je v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

To pa v danem primeru pomeni, da je drugotoženec odškodninsko odgovoren tako tožniku kot prvotožencu. Na prvotoženčevo pogodbeno obveznost (vrnitev posojila) do tožnika pa navedena kazenska sodba izhajajoč iz določbe 14. člena ZPP nima prav nobenega učinka.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da tožnik ni aktivno legitimiran, ker je sklenil cesijsko pogodbo z gospodarsko družbo, pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da je bila navedena cesijska pogodba razdrta, ker plačilo dolga (izterjava terjatve) po navedeni gospodarski družbi ni bilo realizirano. Razdrtje pogodbe zaradi neizterjave pa je v sami pogodbi dogovorjeno (1. člen pogodbe - priloga B15), kar so potrdile tudi stranke navedene cesijske pogodbe. Tako pa se pritožbena izvajanja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v predmetni zadevi, pokažejo kot brezuspešna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Prvotoženec s pritožbo ni uspel in zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.