Stališče, sprejeto v izpodbijanem sklepu, da naj bi bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 podana le v primeru, če storilec veliko premoženjsko korist pridobi neposredno sebi, ne pa, če jo pridobi drugemu, ne vzdrži presoje. Kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 je namreč podana takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji hujše oblike kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku, ki izrecno določa, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ter so pri tem podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo še strožjo obravnavo tega kaznivega dejanja.
Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 67357/2023 z dne 22. 4. 2026 na podlagi tretjega odstavka 276. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje zadeve I K 67357/2023 ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.
2.Zoper sklep se je pritožila okrajna državna tožilka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne izvenobravnavnemu senatu sodišča prve stopnje v novo odločanje.
3.Pritožba je utemeljena.
4.Državni tožilki je pritrditi, da je izvenobravnavani senat zakonsko besedilo tretjega odstavka 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v izpodbijanem sklepu razlagal preozko. Tudi po presoji sodišča druge stopnje namreč stališče, sprejeto v izpodbijanem sklepu, da naj bi bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 podana le v primeru, če storilec veliko premoženjsko korist pridobi neposredno sebi, ne pa, če jo pridobi drugemu, ne vzdrži presoje. Res je, da zakonska dikcija tretjega odstavka 215. člena KZ-1 glede pridobitve velike premoženjske koristi vsebuje zgolj povratni osebni zaimek "si", vendar te določbe ni mogoče razlagati izolirano in zgolj gramatikalno, temveč jo je treba razlagati v povezavi z drugim odstavkom 215. člena KZ-1, na katerega se tretji odstavek neposredno navezuje. Kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 je namreč podana takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji hujše oblike kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku,
ki izrecno določa, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ter so pri tem podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo še strožjo obravnavo tega kaznivega dejanja. Tretji odstavek 215. člena KZ-1 tako ne določa samostojnega kaznivega dejanja, ampak kvalificirano obliko dejanja iz drugega odstavka. Zakonskega znaka velike premoženjske koristi iz tretjega odstavka zato ni mogoče razlagati tako, da bi se pri kvalificirani obliki iz obsega kazenskopravno relevantne koristi izločila korist, pridobljena drugemu. Takšna razlaga bi pomenila neutemeljeno zožitev temeljnega zakonskega znaka, na katerega se kvalificirana oblika izrecno navezuje. Poleg navedenega pa izključna jezikovna razlaga dela zakonskega besedila ne privede vedno do razlage pravega pomena tega besedila, ampak je treba razlago dopolniti z drugimi metodami razlage (sistemska, logična, namenska). V nasprotnem primeru bi bila kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 izključena že zato, ker je bila velika premoženjska korist pridobljena drugemu, kar bi vodilo do očitno nelogične in z namenom zakona neskladne posledice. Storilec, ki bi z izrabo pooblastila pridobil veliko premoženjsko korist neposredno sebi, bi odgovarjal za kvalificirano obliko po tretjem odstavku 215. člena KZ-1, storilec, ki bi veliko premoženjsko korist pridobil drugemu, pa le za blažjo obliko, kar bi omogočalo obid strožje kazenskopravne odgovornosti.
Navedenemu pritrjuje tudi stališče, ki ga je 6. 6. 2019 Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi I Ips 14205/2013, v kateri je za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 poudarilo nepomembnost dejstva, ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu, saj gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer ni treba, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, temveč jo lahko pridobi za drugega.
Kot predhodno že pojasnjeno pa je v obravnavani zadevi izvenobravnavani senat prezrl, da tretji odstavek 215. člena KZ-1 kvalificira prav dejanje iz drugega odstavka, ki izrecno zajema pridobitev koristi "sebi ali komu drugemu". Ob pravilni sistemski, namenski in logični razlagi je tako kvalificirana oblika po tretjem odstavku lahko podana tudi tedaj, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi veliko premoženjsko korist drugi osebi (še posebej zakoncu oziroma osebi, ki je z njim v tako tesnem razmerju, da je pridobitev koristi zanjo mogoče razumeti tudi kot posredno korist zanj). Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 ter posledično napačno presodilo tudi vprašanje stvarne (ne)pristojnosti.
Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Glede na navedeno bo moral izvenobravnavni senat odločiti o vloženem ugovoru ter pri tem upoštevati materialnopravno izhodišče, da pridobitev velike premoženjske koristi za drugo osebo ne izključuje kvalificirane oblike kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1.
Sklep sodišča druge stopnje temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.
-------------------------------
1A. Vodičar, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 614.