17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica na Z., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 446/2001 z dne 14. 3. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 843/2000 z dne 10. 1. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki št. P 58/99 z dne 2. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrajno sodišče na Vrhniki je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi št. I 98/01225 z dne 14. 12. 1998, s katerim je bilo ustavni pritožnici naloženo plačilo 1.491.819,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 1998 dalje. Pritožbeno sodišče je pritožbi ustavne pritožnice delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje za znesek 441.437 SIT, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

Pritožnica zatrjuje, da ji je bila z napačno odločitvijo sodišč kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da ji nobeno sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi pritožnica dolgovala tudi obresti. Zaradi ravnanja odgovorne osebe tožeče stranke naj bi pritožnica prišla v neenak položaj, saj ta ni izpolnila svojih obveznosti, poleg tega pa je bila tudi prepričana, da tožeči stranki ne dolguje ničesar več.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Ustavna pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Navedba, da je zatrjevana kršitev pravice izkazana že s tem, da so sodišča (domnevno) sprejela napačno odločitev, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. Morebitna napačna odločitev sodišč pa (glede na navedeno v 3. točki obrazložitve) sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Enako velja tudi za navedbe, ki jih je pritožnica brez uspeha uveljavljala že v pravdnem postopku. Očitek pritožnice, da sodišča niso pojasnila, zakaj mora plačati zamudne in pogodbene obresti, pa je neutemeljen. Sodišča na vseh treh stopnjah so na navedbe pritožnice v zvezi s tekom in naravo obresti odgovorila.

Pritožbeno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da na tek zamudnih obresti ne vpliva dejstvo, ali je dolžnica vedela za obstoj dolga, saj so nadomestilo za (ne)uporabo denarja in padec njegove vrednosti.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger