Jedro

Zamuda z izpolnitvijo obveznosti ni bila nepredvidljiva oziroma nepričakovana okoliščina, saj sta stranki v pogodbi o specializaciji za primer krivdne zamude toženke predvideli nastanek terjatve za vračilo stroškov izpopolnjevanja. Poleg tega je toženka to obveznost do dneva vložitve tožbenega zahtevka za razvezo že izpolnila, kar pomeni, da v času odločanja o zahtevku ni bila več v zamudi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 112. člena OZ.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do zamude pri zaključku specializacije prišlo zaradi objektivnega zadržka, za katerega toženki ni mogoče pripisati odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke za razvezo pogodbe o opravljanju specializacije z dne 3. 11. 2014 in plačilo stroškov izobraževanja v višini 7.019,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji v skladu s plačilnim nalogom.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določil Obligacijskega zakonika o učinkih spremenjenih okoliščin na razvezo pogodbe, saj ne določa pojma „nepričakovanih okoliščin“. Ob sklenitvi pogodbe je tožeča stranka predvidela možnost nastanka zamude, ni pa mogla pričakovati triletne zamude toženke z izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Toženkina zamuda roka 30. 6. 2018 je povzročila, da se pogodbeni namen, o katerem je izpovedal direktor tožeče stranke, ni uresničil. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bil rok za dokončanje specializacije toženki na njen predlog podaljšan do 30. 6. 2019. Sodišče ni pojasnilo, na osnovi česa je prišlo do te ugotovitve, ki nasprotuje vsebini pogodbe in listinam. Zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženki je rok za zaključek specializacije sicer odobrila, vendar tako da ji ni več nudila nobenih pravic po pogodbi. Z odobritvijo podaljšanja specializacije je odložila rok, v katerem bi morala toženka vrniti stroške specializacije. Z dopisom z dne 18. 4. 2018 je bila le odložena zapadlost terjatve za vračilo stroškov. Obširno navaja okoliščine, zaradi katerih ni mogla doseči namena pogodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da opravljanje dodatnih izpitov v letu 2018 ni vplivalo na pravočasno končanje specializacije. V zvezi s tem sodišče ni ustrezno ocenilo izpovedi priče A. A., ki je povedala, da opravljanje izpita iz kompetenc farmakoterapijski pregled ni bil del specialističnega programa iz klinične farmacije, s čimer je podana kršitev 8. člena ZPP. Sodišče bi moralo ugotoviti vrsto in intenzivnost bolezni toženke in ali je njena bolezen res vplivala na nezmožnost pravočasnega zaključka specializacije. Med zamudo roka in nezmožnostjo izpolnitve mora obstajati vzročna povezava. Sodišče ne navaja sodne prakse, ki naj bi dolgotrajni bolniški stalež opredelila kot objektivno okoliščino, zaradi katere toženki ni mogoče očitati krivdne neizpolnitve pogodbene obveznosti. Sklicuje se na bolniški red, do katerega se sodišče ni opredelilo. Uveljavlja kršitev 7. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. V obrazložitvi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom niso v nasprotju, jasen pa je tudi izrek sodbe. Tudi pritožbene navedbe glede očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so povsem pavšalne. Pritožba v zvezi s tema kršitvama pravzaprav uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede zaključka o podaljšanju pogodbenega roka. Kršitev 7. člena ZPP uveljavlja pavšalno in je ne konkretizira, zato se do tega očitka vsebinsko ni mogoče opredeliti.

7. Zahtevek za razvezo pogodbe o opravljanju specializacije z dne 3. 11. 2014 je tožeča stranka utemeljevala s spremenjenimi okoliščinami. Nujna predpostavka za utemeljenost takšnega zahtevka so spremenjene okoliščine, ki nastanejo po sklenitvi pogodbe. Odločilna je torej primerjava med pogodbeno dogovorjenimi pogoji in naknadno spremenjenimi okoliščinami, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali ji onemogočajo doseganje namena pogodbe. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se tem okoliščinam lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila (drugi odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji - OZ). OZ in sodna praksa (III Ips 154/2015, II Ips 1034/2007) v zvezi s spremenjenimi okoliščinami zahtevata, da morajo biti te nepredvidljive in nepričakovane, torej da z njimi ni mogoče računati, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Tožeča stranka kot spremenjeno okoliščino uveljavlja (triletno) zamudo toženke z izpolnitvijo pogodbene obveznosti oprave specialističnega izpita iz področja klinične farmacije. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zamuda z izpolnitvijo navedene obveznosti ni bila nepredvidljiva oziroma nepričakovana okoliščina, saj sta stranki v pogodbi o specializaciji za primer krivdne zamude toženke predvideli nastanek terjatve za vračilo stroškov izpopolnjevanja. Poleg tega je toženka to obveznost do dneva vložitve tožbenega zahtevka za razvezo že izpolnila, kar pomeni, da v času odločanja o zahtevku ni bila več v zamudi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 112. člena OZ. Po tej določbi morajo biti za utemeljenost zahtevka za razvezo izpolnjene vse predpisane predpostavke. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek za razvezo pravilno zavrnilo že zaradi neobstoja nepredvidene spremenjene okoliščine, za odločitev niso odločilne obširne pritožbene navedbe o tem, da tožeči stranki ni bilo omogočeno doseganje namena pogodbe.

9. Pravilno je sodišče ugotovilo, da sta stranki prvotni rok izpolnitve za opravo specialističnega izpita iz področja klinične farmacije na prošnjo toženke v dopisu z dne 13. 4. 2018 podaljšali za 12 mesecev, to je do 30. 6. 2019. To je razvidno iz odgovora tožeče stranke z dne 18. 4. 2018, ki je navedeni prošnji toženke za podaljšanje roka zaključka specializacije (delno) ugodila do 30. 6. 2019. Sočasno je v dopisu z dne 18. 4. 2018 toženko pozvala k dostavi ustreznih dokazil s strani glavnega mentorja in B. zbornice. Na podlagi mnenja mentorja je B. zbornica s sklepom z dne 17. 5. 2018 toženki odobrila podaljšanje trajanja specializacije. Tudi direktor tožeče stranke je izpovedal, da je imela toženka le še specialistično nalogo in se je zato odločil, da ji podaljšajo rok. Navedena dejstva utemeljujejo zaključek sodišča, da je bil toženki rok pred potekom datuma za opravo specialističnega izpita (sporazumno) podaljšan za 12 mesecev, torej do 30. 6. 2019. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča glede datuma roka zaključka specializacije, so glede na navedeno neutemeljene.

10. Stranki sta v V. točki pogodbe o opravljanju specializacije določili, da je dolžna toženka povrniti stroške izpopolnjevanja, če po svoji krivdi ne konča specializacije v predvidenem roku. Toženka je specializacijo zaključila 8. 6. 2021. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do zamude pri zaključku specializacije prišlo zaradi objektivnega zadržka, za katerega toženki ni mogoče pripisati odgovornosti. Razlog za zamudo z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je bil dolgotrajni bolniški stalež toženke v času od 27. 12. 2018 dalje. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacije za magistre farmacije v 21. členu določa, da se čas specializacije ustrezno podaljša pri daljši odsotnosti zaradi bolezni. Iz izpovedi toženke izhaja, da jo je bolezen ovirala pri izdelavi specialistične naloge in opravljanju specialističnega izpita. Ni pa toženka dolžna pojasnjevati vrste in intenzivnosti bolezni, kot zmotno meni pritožba. Tudi bolniški red ne dokazuje, da je bila toženka zmožna končati svojo obveznost v času bolniškega staleža. 11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča, da pridobivanje kompetenc (pregled uporabe zdravil in farmakoterapijski pregled) ni vplivalo na trajanje specializacije. V zvezi s tem je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena izpovedi strank in priče neustrezna. Dokazna ocena temelji na izpovedi toženke, saj direktor tožeče stranke ni znal pojasniti vpliva vzporednega pridobivanja kompetenc na pravočasno izpolnjevanje obveznosti toženke. Četudi je priča A. A. izpovedala, da opravljanje izpita iz kompetenc (farmakoterapijski pregled) ni bil del specialističnega programa iz klinične farmacije, to še ne dokazuje odgovornosti toženke za zamudo.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), toženka pa na podlagi 155. člena ZPP, saj odgovor ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve.