Jedro

Če je tožeča stranka kot solidarni dolžnik plačala celoten dolg, ima od drugega sodolžnika pravico zahtevati povračilo dela, ki odpade nanj. Ta je lahko več kot polovica, če tožnica to ustrezno utemelji, ne more pa biti celota iz razloga, ker naj bi tožnica plačala namesto njega, torej njegov dolg in bi bil ta neupravičeno obogaten.

Izrek

- Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

- Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 22.325,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 210,68 EUR.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ji gre plačilo zgolj polovice vtoževanega zneska, saj se je izrecno sklicevala na dejanske in pravne okoliščine, kot izhajajo iz predloženih sodb in navedla tudi pravno podlago - neupravičeno obogatitev. Toženi stranki so bili izročeni določeni denarni zneski kot plačilo za nakup osebnega avtomobila, za katerega se je izkazalo, da je ukraden, zato je bil v kazenskem postopku zasežen. Tožena stranka je tako prejela kupnino, zaseženega avtomobila pa ni nadomestila. Za plačilo celotnega zneska sta bili solidarno obsojeni obe pravdni stranki, celotno plačilo po pravnomočni sodbi pa je izvršila zgolj tožnica. Tožena stranka je upoštevaje določila o neupravičeni obogatitvi dolžna tožnici povrniti celoten znesek, saj med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega dogovora o solidarni obveznosti. Sodišču prve stopnje očita še, da ni podalo razlogov, zakaj ne gre za neupravičeno obogatitev. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, smiselno predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je M. S. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 24/2002 z dne 04.06.2004, s katero je bila solidarno s toženo stranko obsojena na plačilo 1.653.244,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, plačala tedanjih 10.700.010,83 SIT oziroma 44.650,35 EUR in da sedaj od toženca zahteva povračilo plačanega zneska.

Toženec se zoper takšne očitke ni branil, zato se šteje, da so navedbe tožeče stranke resnične. Sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), pa to lahko izda le, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, ki med drugim zahtevajo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Iz dejstev, navedenih v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost celotnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ta trdi, da je bila skupaj s toženo stranko zavezana k solidarnemu plačilu celotne terjatve. Solidarna zaveza lahko temelji na zakonu ali pogodbi, upnik pa ima pravico zahtevati od kogar hoče celotno obveznost vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Solidarni dolžnik, ki izpolni obveznost, ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki odpade nanj (404. člen OZ), v kolikor pa ni dogovorjeno ali iz pravnega razmerja ne izhaja kaj drugega, so deleži dolžnikov enaki (405. člen OZ (1)).

Resda se je tožeča stranka že v tožbi sklicevala na neupravičeno obogatitev tožene stranke, ki se je ukvarjala s preprodajo ukradenih vozil, od katerih je eno kupil tudi M. S.. Svoj tožbeni zahtevek skuša tožeča stranka dodatno utemeljiti v pritožbi, ko navaja, da so bili toženi stranki izročeni določeni denarni zneski kot plačilo za nakup osebnega avtomobila, za katerega se je izkazalo, da je ukraden, zato je bil v kazenskem postopku zasežen in da je tožena stranka tako prejela kupnino, zaseženega avtomobila pa ni nadomestila. Ker pa ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni mogla podati v postopku na prvi stopnji, gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Pa tudi sicer so zatrjevanja tožnice v smeri, da je plačala dolg tožene stranke, ki je edini odgovoren za škodo, nastalo M. S., v nasprotju s prej podanimi trditvami in predloženimi dokazi. Iz tožbenih trditev in predloženih dokazov (sodbe P 24/2002) izhaja, da je bila tožnica obsojena na solidarno plačilo skupaj s toženo stranko (solidarna odgovornost več oseb za škodo; 206. člen ZOR in 186. člen OZ). S plačilom je tožnica tako plačala svoj dolg, ki ji je bil naložen s sodbo sodišča prve stopnje in ne dolga, ki bi ga bila dolžna plačati zgolj tožena stranka. Glede na solidarno zavezo pravdnih strank (nastalo s povzročitvijo škode in ugotovljeno s sodbo sodišča) ni mogoče pritrditi stališču, da bi do prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage (190. člen OZ in 210. člen ZOR). V kolikor bi tožnica podala ustrezne navedbe, s katerimi bi utemeljila več kot polovično odgovornost toženca, bi sicer lahko bila upravičena do povračila več kot polovice vtoževanega zneska (npr. o več kot 50% odškodninski odgovornosti toženca - 208. člen ZOR in 188. člen OZ). Ker pa tovrstnih navedb niti na dodaten poziv sodišča prve stopnje ni podala in jih sodišče samo ni smelo nadomestiti, saj bi tako prestopilo meje razpravnega načela (2., 212. člen ZPP), je tožnica lahko upravičena le do povračila polovice plačanega.

Neutemeljeno tožnica sodišču prve stopnje očita tudi neobrazloženost in nejasnost razlogov sodbe. Pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato pravdni stranki tega ni treba zatrjevati. V kolikor ta pravno podlago zatrjuje, pa sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe navede le predpise, na katere jo je oprlo (4. odstavek 324. člena ZPP), ni pa dolžno pojasnjevati, zakaj ni uporabilo vseh ostalih pravnih podlag. Glede na zgoraj obrazloženo, pa določbe o neupravičeni obogatitvi ne morejo narekovati utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 - 14 z dne 19.3.2009, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenešena na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Enako je solidarnost dolžnikov urejena v 414. - 424. člen ZOR.